nedelja, 13. september 2009

O meni



Doma sem V Idriji med živosrebrnimi hribi in bom tam še naslednjih petsto let.


Rojena v knapovski družini, materi gospodinji in očetu ključavničarju sem rasla srečno in lepo mladost ob očetu, ki je ljubil dobro knjigo in poezijo.


Če si rojen ob reki, ki v svojih grapah skriva neslutene lepote, se baha s svojim smaragdom vdelanim v divje skalovje, si rečeš, da si srečen človek. Ko se napiješ njene energije, živiš....


Ko me je prelamljalo na dvoje ob misli, da nimam nikogar, ki bi mu zaupala, ker je svet tako umazan, sebičen, navajen le jemanja in kockanja, poln laži, prevar in sovraštva, samo hitenje, hlepenje po bogastvu, ko niti svojemu bližnjemu ne moreš več verjeti, ko s sten v nas zrejo temačne, zmaličene podobe, ki te navdajajo s tesnobo, kjer v glasbi odmeva le ropot brez umirjenih akordov, da ne govorim o literaturi, kjer je zapisana nerazložljiva vsebina, ker temu današnji svet pravi »umetnost« in se samo sprašuješ, kje je resnica, sem začela prižigati luč, da bi bilo v vseh srcih več svetlobe. Le s čim se boste vprašali? Najlaže je bilo s poezijo! Takrat, ko je veliki pok naznanil novo tisočletje je tudi moj čas pognalo v to smer s polno srebrinastega leska v laseh. Zakaj ne bi poizkusila in kaj, če šivilji skozi iglo namesto niti šine verz, saj z njim lahko zakrpa razpoke v kakšni osameli duši?


Da bi ta svetloba prodrla v vse kotičke sivega razmišljanja, ki se nam ponuja na vsakem koraku, sem s preprosto, samorastniško besedo oblikovala svoje življenje v vezano besedo."

Od nekdaj je pesem tožba in tolažba
in v vsaki se najdeš kot glavni igralec...


Ko sem s poezijo komaj shodila, se mi je leta 2003 zgodila prva knjiga.


Zdi se mi, da malo prezgodaj. Sedaj, ko je odležala svojo dobo, vidim, da bi pesmi napisala drugače. Itak pa nikoli nisem zadovoljna s tistim nazaj. Danes, ko so koraki že malo bolj stabilni, čeprav še kdaj udarim ob zid, se je rodila druga z naslovom Globina praznine. Zakaj tak naslov? Moj čas je tekel za druge, ki so od mene samo jemali in polnili svoja pričakovanja. Nastala je praznina, ki je ni nihče zapolnil in postajala je vedno globlja. Ker sem že od nekdaj zasvojena z močjo besed, sem jih upesnjene začela nalagati vanjo.


Velja pravilo, da se narava nikoli ne zmoti. Toda, ko je v čas ognjenega znamenja Leva,


1946 leta, priklicala mene na svet, vidim, da ga je krepko polomila. Samozavest, pokončnost, košata griva, ki se prilega temu znamenju. Daleč od tega, kar bi zaznamovalo mojo podobo.


Moj svet je skrčen v nekaj kvadratnih metrov tišine in svobode za vrati, zato vedno na preži, kot pes čuvaj katerega znamenje se mi je pritaknilo ob rojstvu po kitajskem horoskopu.


Ko imam vsega dovolj se povlečem v svojo notranjost, a kaj ko tam skoraj ni prostora še zame. Kamor se obrnem so le potrebe drugih, ki me kar naprej vlačijo sem in tja in predalčkajo. Do kam še? Jaz bi bila rada tu notri, v sebi s svojimi mislimi, s sabo, v besedah, v pesmih, vedno na dnu naše kotline, zazibana s šumenjem srebrne reke, pokrita z belo čipko, med dobrimi ljudmi…Zato pravim, da sem premalo jaz!


Ko se dan podrsa čez ostre robove gričev, si noč odmeri svoj prostor. V svojo nevidnost privabi drugačnost, razpiha ogenj, razvleče strasti, poteši hrepenenje, takrat ne gledam za rob kam so padle ostale noči, takrat napišem pesem.


Ko v zvoniku udari dan, se pretegnem iz žgečkljivega sna in za hip padem v prazen prostor. Izginejo sanje in čas se ustavi. Želja, da bi se mačjemehko pritisnila ob drugo kožo spolzi kot kaplja po rosni šipi in je nič in nisem jaz, je le stisk obroča in je samota.Vsakdo pozna ta pojem. Največkrat tedaj, ko se izprazni zrak med stenami in se mednje nagnete tišina.


Vedno se sprašujem, zakaj se modrost nakopiči šele v zrelih letih, ko je narejeno že toliko škode in skoraj ne vemo kaj bi z njo, kaj še, da bi jo metali mladim na katere se nič ne lepi?


Ko sem se jaz spopadala z mlini na veter, sem se krčevito držala njihovih kril, čeprav me je razmetavalo na vse strani. Po koščkih sem spoznavala in to veliko prepozno, da je bolje, če začnem mahati v prazno, vsaj od tam ne bo nič priletelo.


Ko sem izbirala med, biti sama in razočaranji, sem videla, da ima življenje v neodvisnosti poseben čar, še posebno zato, ker ljubim naravo.Tudi če si sredi množice si ponavadi sam.


Zato sem prijateljstvo, izkoriščanje in hinavščino že davno pobasala v isti koš. Nič nočem iz njega, saj me je z vsakim dnem samotnim več. Vsi smo kot Nova, čas njenega najmočnejšega sija pomeni njen konec. Veliko jih misli, da se pesek ne presipa vsem enako hitro in v isto smer in da vsak nekoč prestopi zadnji prag. Zato ne slišijo tistega vmesnega glasu, ki kriči po modrosti, ljubezni, druženju in strpnosti. 


Prenaješ se lahko kruha, le življenja ne. Vsi se ga oklepamo. Še tako zahojeno bitje hlasta po njem. Res nas včasih buta ob skale, a čas nam zaliže take in drugačne rane.


Življenje je lepo, le za njegovim robom sta obup in tišina. Zato nikoli ne glejmo čezenj!


Jaz namreč ljubim to življenje in čas v katerem sem!


Večkrat me kdo zbode: »Ana ti si pa kar tiho, samo poslušaš.


"Ja, nisem preveč komunikativna in se ne mečem v ospredje. Vse besede mi zmrznejo že na jeziku. Vendar, ko jih zapišem oživijo. Znam pa prisluhniti ljudem, jih brati med vrsticami in pomagati v stiski. "


Tako ostajam samo to kar hočem biti. Ko pa me samota najbolj biča, mi sonce itak skozi kratkovidna okna obesi zajčke na stene.



Naphana s svežim sokom navdiha,se pridružujem vsem, ki pošiljajo voščila v leto 2009,
naj se odpre mnogo toplih rok, naj bo na vrhu piramide prostora za vse, kajti od tam bodo lahko globlje pogledali vase.

Ni komentarjev: