Poletna literarna šola Slope 2010

Slope
27. - 29. avgust 2010

Po letu dni nas je spet prignala vedoželjnost k Filetu v Slope oboroženih s tremi domačimi nalogami za tri mentorje. 16 najbolj zagretih, ki še ne vemo vsega in bi bili radi nekoč kot "uni tam gor". Čeprav profesorica Slamičeva pravi, da naj si tudi slučajno ne umišljamo kaj takega. Kdo bi nas pa spustil medse.
Naj bo kakor koli, taka šola je čisto ena fajn zadeva. Kreativni dopust. Ja, Dragica Breskvar že ve kaj manjka v tej deželi šentflorjanski. Pamet, tudi tem tu spodaj, kajpak.
Da ne bomo od dolge vožnje preveč leseno sedli v klopi, nekateri so jo primahali celo iz daljne Štajerske, nas je Dragica najprej nagnala na Hrpeljski marš. To je naravoslovno - zgodovinska učna pot.

Prvi pisni vir, ki omenja Hrpelje, je listina iz leta 1304. Vas pa je še mnogo starejša in sega v železno dobo. Ime Hrpelje naj bi bilo povezano z legendo.
Nemški grof je nameraval obiskati Reko in pot ga je vodila skozi vas. Prebivalci so ga hiteli pozdravljat. Prvi, ki je zagledal grofovo kočijo, je zaklical: Herr pelje!" Her po nemško pomeni gospod in tako naj bi nastale Hrpelje. Danes se imenuje Hrpelje Kozina
Naravoslovna pot se začne pri osnovni šoli Dragomirja Benčiča Brkina z informacijsko tablo. Ob markaciji kuščarja - zelenca, ki je zaradi zaraščanja krasa vedno redkejši gost po gmajnah, smo obhodili le del te poti in to od vaškega vodnjaka (komunske štirne) naprej. Zgrajen je bil leta 1893. Vanj se je voda stekala po žlebovih iz bližnjih hiš in vsaka je imela pravico do določene količine vode. Ženske so jo "kalale" s "kalavniki" (zajemale z vedri). Okoli njega so tlakovana tla in tam so se zbirale. Ker pa je včasih čas tekel bolj počasi, je bil kraj primeren za vse vaške čenče in "štorije".
Malo naprej se pot obregne ob ostanek dvorišča Karamonove domačije, nekoč z vseh strani obdane z visokim zidom. O višini zidu nam priča "kaluonja" in ostanek zidu na levi strani, v katerem je še vedno manjša "kaluonja". Vse skupaj je prepuščeno času in bršljanu. Na severni strani dvorišča so vidne razvaline domačije, ki je bila zgrajena leta 1574. Kot v vseh vaseh, je bilo tudi tukaj polno ledenic. Rudotova je obnovljena in rešena žalostne usode propadanja, ki so jo dočakale preostale hrpeljske ledenice.
Vedno so bile v bližini kalov. V njih so pozimi lomili in sekali led ter ga hranili v zemljo izkopani luknji  globoki 6m in s premerom 8m. Led so zlagali vanjo v plasteh, mednje pa polagali slamo ali listje, da se led ni sprijel. Tudi zadnja plast je bila na debelo nastlana s tem materialom. Na vrhu ledenice, ki je bila ograjena s kraškim suhim zidom, je bila slamnata streha. V poletnem času so led z vozovi vozili v Trst in celo v Egipt.
Za kmetije je bil to dodaten vir dohodka. Ker je na krasu vedno primanjkovalo vode in zemlje, so na pradavnih, pozneje izsušenih kalih, nastajale njive, zelniki in v enega takih smo zavili na poti.
Po zgodovinskih virih je pestila naše kraje v letu 1340 velika suša, zato so se na gozdni jasi izven vasi vaščani odločili za izkop velikega odprtega vodnjaka. Vanj vodi 10 stopnic do globine 2,5m. Dno je ilovnato in ima premer 8m. Obod je iz suhega zidu za katerim je nabita ilovica. Voda v "štirn`ci" je služila za pitje, kuhanje in pranje. Na vrhu stopnic sta na vsaki strani velika kamnita čoka, ki sta služila za odlaganje lesenih škafov napolnjenih z vodo, da so jih ženske lažje dvignile na glavo. Kal, ki je le nekaj metrov niže pa je služil za napajanje živine in tovornikov. Pozneje, ko so slamnate strehe v vasi zamenjali strešniki pripeljani s tržaških dotrajanih streh, so si vaščani po žlebovih speljali vodo v vodnjake pred hišami, so to "štirn`co" uporabljali le še za pranje ovčje volne, otroci za plavanje in kopanje.
Danes je jasa nad obema očesoma prijetno počivališče z mizami in klopmi. Gozdno tišino in mir smo zmotili le šolarji s svojimi pesmimi in prozo. Prijazno občinstvo pa so bila prastara zaščitena drevesa, vodiča in zgovorni vaški zgodovinar, ki nam je za konec natresel anekdot in resnic.

Po obilni večerji, ko je tudi teran razvezal jezik, smo se lotili branja del naših najljubših pesnikov. Šele enajsta ura nas je polegla med rjuhe, nekatere pa na teraso v smeh in dobro voljo do rane druge jutranje ure.
Zjutraj smo tisti ta zgodnji iz stekleničke "Vsi na telovadbo za zdravo telo", ki nam jo je ponudila Dragica, najprej použili pilule zdravja in moči, nato šele smo se zagrebli v Filetov značilni pršutov zajtrk
Nato nas je polne krepčilnih učinkovin Vida Mokrin Pauer pesnica, pisateljica in lit. kritičarka najprej popeljala v kvantne možnosti. Spoznali smo, da je stvarnost z gledišča kvantne fizike nekaj skrivnostnega in čarobnega. V njeni resničnosti ni trdnih objektov, so samo možnosti, vse je med seboj prepleteno, vse je neločljiva celota - vse je eno.
Kvantni skok je možnost neposrednega premika z ene točke v prostoru ali času, na drugo, brez prehoda skozi katerikoli prostor ali čas.
Eden od teh zakonov je načelo nedoločenosti, po katerem je dogodek istočasno snov in energija. Od naše namere je odvisno ali vidimo eno ali drugo. Dokler subatomski delec ni opazovan, obstaja le potencialni delec. Vsi dogodki so potencialni dogodki do trenutka, ko jih začne nekdo opazovati.
Ko so bile vse kvantne zakonitosti pod streho, kolikor smo jih pač dojeli, smo se lotili pesnjenja po Vidino.
"Iz bolečine v igrivo poezijo"
Potem se je mentorica posvetila vsakemu posebej in do potankosti izpilila naša besedila, skupaj z domačimi nalogami. Meni je že takoj dala vedeti, da ne more kdo ve kaj narediti iz moje poezije in ob slovesu zašepetala, naj ostanem kar pri svojem. Ja, rime, njej še vedno ljube, ki sem jih jaz pred desetimi leti tako vztrajno pilila, me ne dohajajo več.

Po kosilu nam je sobotno popoldne prineslo pesnico, nekdanjo profesorico Barbaro Korun, ki je diplomirala iz slavistike in primerjalne književnosti.
Skozi njeno prizmo smo se sprehajali med prozo in poezijo. V svojo kritično presojo je ujela tudi naše domače naloge. Na koncu smo bili vsi istega mnenja, da nas je prijela preveč z mehko roko.

Po osmi uri smo najedeni pršuta in terana, poplaknjeni s Filetovim brinjevcem, edinstvenim v Evropi, ozaljšanim celo z zlato medaljo,  prisluhnili poeziji triperesne deteljice: Vide Mokrin Pauer, Barbare Korun in Andreja Detele. Zunaj je vršala burja, ki je preganjala celodnevno nagajanje dežja in mi smo se na koncu z besedo in minuto molka poklonili še spominu 25. avgusta umrlemu psihiatru in pisatelju Jožetu Felcu.

Spopade burje z lipami, je dodobra občutila tudi zmatrana noč, ki je kljub temu dovolj zgodaj prebudila dan in povlekla sonce za žarke.
Nedeljsko jutro, telovadba in spet pršut. Joj, koliko holesterola v trejh dneh! Zdaj ga bomo morali pa doma pokuriti.
Še zadnja delavnica, tokrat z Andrejem Detelo, pisateljem, pesnikom, filozofom, ekologom,fizikom, izumiteljem in še kaj, ki tudi vse ve o kvantni fiziki in o vsem kar ga vprašaš.
"Jezik za iskren opis celovite izkušnje" je bil moto njegove delavnice.
Med drugim je ocenil naše domače naloge, z nekaterimi bolj, z drugimi manj zadovoljen. Vsi pa smo dobili odlične napotke, kako v bodoče oblikovati prozo.
Izdelke, ki so nastali v delavnici VideMokrin, smo obelodanili po kosili na literarnem branju.
Lep zaključek pod lipo in želje po še. Stisk rok in sonce je še zadnjič ujelo v objektiv naš nasmeh.

Danes sem že na vse zgodaj prejela nekaj tel. klicev, kakooooo je bilo lepoooooo in poučno.
Hvala Dragici in mentorjem!

Čao, nekateri se vidimo čez deset dni na Sinjem Vrhu drugi pa drugo leto.
Ana Balantič

Barbara Korun, Andrej Detela in Vida Mokrin Pauer

mačja hišica

mačji trijo

fotografije Vladimir Kržišnik

Jože Felc Živeti življenje in memoriam

V spomin
Pred mano leži zadnje dejanje Osamelca iz Idrije, dr. Jožeta Felca. Naslov ima Živeti življenje.
in v njem posvetilo:
Spoštovani Ani Balantič z naklonjenostjo in v zahvalo.
Nič ni zdravega,
kar ni bolno,
in vse je bolno,
če je zdravo.   (J.F.)

Deset let je spremljal moje literarno ustvarjanje in bil recenzor moji prvi pesniški zbirki. Njegove spodbudne besede so mi bile nov veter v jadra poezije.
"Le shrani, nekoč bo imelo veliko vrednost," mi je rekla njegova prijateljica, ko sem dobila prvo Felčevo pismo.
Nikoli ne bo prebral mojih misli v zahvalo, ki so danes ... prispele na njegov naslov.
" Ko bom prebrala vašo knjigo bom modrejša. 
Dokler sebe in druge še lahko prepričujemo, da smo v redu, živimo, čepra z večnim vprašajem kot pravite vi: "Zakaj prav jaz?"
Ja, zakaj prav jaz ne morem sama med ljudi?
Zakaj ne morete vi in še toliko drugih?
Če bi vsa ta množica lahko, potem bi bil svet prav zagotovo drugačen.
Da bi vam bilo še dolgo živeti tako plodno življenje. Iz srca vam želim notranjega miru, zdravja in svetlih trenutkov."

"Borim se!" je bil njegov moto. In v  42 letih, ki jih je preživel kot specialist psihiatrije in nevrologije v Psihiatrični bolnišnici "na griču" je  res dosegel nemogoče ter se prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim, je zapisano v prologu zadnje knjige.
Rekel je, da so k njemu ljudje hodili predvsem po besedo. Nekaterim je bil edino upanje. Kot samotni jezdec zaznamovan s težko boleznijo in priklenjen na invalidski voziček, bi velikokrat sam potreboval čudežno besedo.
"Tako rad bi nekoč v živo spoznal ta čudoviti glas iz radia," si je nekoč, ob večnem vprašaju smisla in nesmisla svojega življenja ob napredujoči bolezni zaželel. In v njegov svet je nenadoma stopila Alenka Hoefferle, ki  mu je bila potem skoraj tri desetletja mali čudež, sončni žarek in smisel.
 
Esejist, pisatelj, pesnik in publicist, je svoje življenje in izkušnje razgrnil v 16 knjigah.    


Izmučen od nove bolezni, včasih s temnim ozadjem, a kljub temu poln optimizma je čakal na zadnjo.
Čakal je tudi čas. Komaj toliko, da se mu je knjiga dodobra posedla v naročje, že je usoda zamahnila ... 
V vseh nas, ki smo mu bili blizu pa bo ostal Duša imena , kot je nekoč naslovil svoj roman.

In tako mi je še nedavna napisal:

Pravkar sva se slišala. Moji Lejčici narekujem kakšno misel za vas. Kaj misel, hvaležnost bi vam rad izrazil, ko ste s tako nepričakovanim pismom meni prinesli v moj štajerski gaj veliko topline, utripa mesta, ki je moj dom, in duše, ki mi je sorodna in draga.
Ne morem, da vam ne bi izkazal pozornost z verzi. Morda boste rekli. To so prigodnice. Ne, niso! So iskreni napev moje trenutne simfonije - so stavek današnjega dne, so zelena veja pomladi 2010. Vse, kar premore prijateljstvo in človeški navdih, je v tej moji skladnji.

Odgovor pesnici Ani Balantič


Od doma pride glas,
razpne besedo, sprosti ljubezen,
ko da v daljavah prav za nas
iz temnih brezen
se zrivajo na beli dan
ljudje, ki v nori slutnji sanje zro.
Jetnik zazna, da sploh ni sam,
ko kliče k nebu:
"Tako težko sem vas dočakal, o gospa."
Postojte, saj me poznate z Griča,
saj moja neutešenost vas pozna
in dobro ve, da veličastje niča
besede je nečimrn okras
samo na videz, v resnici je posoda veličastja,
ki ga podarja nam Parnas.
Da, od vas prihaja to razkošje rastja.


Prihaja, prišlo je na sobotni dan
v prostorček, ki je dar in je samica.
Saj jaz gospa, sem ves zavdan od pisma.
Saj veste, jaz otrok sem z Griča.
a to ni vse, prišlo je pismo belo,
mi reklo: "Dragi otrok, ljubi potohodec,
kako si?"
Zajokal sem, potem zapel veselo:
"Gospa, ali ne veste, da me ni?"


Saj mene ni, dejal je Benjamin.
Moj zvesti mož, nekoč povprašan, kako je,
dejal je sparaševalcu:
Oh ta čudni opomin!
Saj nisem, to se vendar ve!


In vi gospa, vaš blagi glas
sprašuje me: "Kako ste, dragi doktor?"
dol z Griča sem se spustil prav med vas,
da v vaši skladbi bil bi dur, da bil bi mol.
Vse bi rad bil, moja gospa,
a, kot veste, pesem se zapoje, da duša jo zazna.

po nareku zapisala soproga Lejčica 16. junija 2010

Hvala Jože še enkrat, kjer koli že pesni sedaj tvoja duša.

Ana Balantič

Poletni škljoc

8.avgust 2010
Začelo se je takole:

"Ne približaj se mi, je zasikalo morje, ker sem jezno na ves svet, na Prevent, Global, na stadion,  na komedijo s koprskimi palmami, ki niso bile več žive, sedaj so baje zopet žive in nazaj posajene, na stotnijo razkošnih jaht, ki so kot kužki samo privezane v marini in se pod tujo zastavo oglašajo po slovensko,
invalidi morajo pa v glavni sezoni plačati vstopnino za bazen, fuj," in je vrglo peno s sebe, ko sem ga hotela potipati.

Še sonce se je ustrašilo in jo pomaknilo za klif. Na nebo sramežljivo prilepilo le majhen vzorec svoje moči.

Nato sta v objektiv skočila še dvojčka, ki sta svoj pozerski šarm poklonjala zadnjim sprehajalcem. In mir se je polegel na Simonov zaliv.

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lep morski pozdrav do naslednjič, ko bo že poletna šola v Slopah.
Čao! Ana Balantič

Sotočja

30. julij 2010

Večjezično srečanje v Robidišču

Čisto na robu Breginjskega kota, v Robidišču, tam, kjer se jezik že nagne v beneško narečje, je bilo v sodelovanju z društvom Stol iz Breginja večjezično srečanje literatov, ki so sodelovali v literarnem natečaju Posočje 2009.
Med deli iz širne Slovenije in Benečije, ki so izšla v literarni zbirki Sotočja, je tokratna predstavitev pripadla avtorjem izza nekdanje meje, ki od nimar kuražnu po sloviensko guorijo.
Se mi je zdelo, da poslušam našo idrijsko špraho. Toliko njihovih besed se je nateklo k nam, ko so skozi stoletja iz furlanske in rezijske strani prihajale družine rudarit v naš rudnik. Celo moji predniki so baje leta 1770. od tam nekje prinesli priimek Canducci, ponašeno Kanduč.
Ko se je pogorje Kobariškega Stola že kopalo v zadnjih sončnih zdihljajih in je dolina pod njim dobivala zamolklo zaspano barvo, je v kozarce zašumela penina. Krst osme lit. zbirke Sotočja v katerem je 48 avtorjev objavilo svoja dela, je bil na dvorišču pred domačijo, ki se trudi ohraniti in prikazati zapuščino prvinskega življenja. Nema priča trpljenja ljudi, ki so se spopadali s kamnom, skopo kraško zemljo in preskromnimi bivališči.

 Marina Cernetig, Silva Seljak in Vida Škvor, zvezde srečanja pred muzejsko domačijo

 Tako pa izgleda prenovljena hiša moje sošolke Ide v vasi Logje sedem kilometrov pred Robidiščem

Marina Cernetig pesnica in kulturna delavka iz Špetra, ki je izdala pesniško zbirko "Pa nič nie še umarlo", je ob poudarku, da se sedaj, ko ni več meje, tudi jezik bolj svobodno pretaka. Ja, deležni smo bili gostoljubja predsednice društva Stol Vide Škvor, ki je tudi sama prijela za kuhalnico in koordinatorke JSKD Tolmin Silve Seljak. Ob zadovoljnih obiskovalcih so se vaške dobrote vidno umikale z miz.

Ko se je temina potegnila iz doline, so oder pred gostiščem zasedli mladi benečani z ansamblom BK evolution. Skladbe Pink Foydov in pesmi Ferija Lainščka z beneškim melosom so prijetno zaključevale literarno srečanje."Ma, na pujdeš zdej damau, ka se je žur šele začnu?" mi je Zlatko prinesel jakno, da ja ne bi imela vzroka pobegniti. Vseeno je bila že krepko polnoč, ko sem doma obrnila ključ in še dolgo mlela prijetno srečanje z dobrimi ljudmi.
Marjetka, kaj več rečemo v septembru. Glavno, da smo se srečali. Besede tako ne povedo vsega. Obema še en topel objem in prijetno poletje.
Marini, Vidi in Silvi pa še enkrat prisrčna hvala za čudovito srečanje.
Sedaj grem na morje. Na slovensko, da se potopim v žlico našega, dokler ga še imamo.
Samo še teh nekaj črk in pobašem v kufre. Se že mudi.
Se slišimo.
Čao! Ana Balantič