Modra Srebrina: november 2011

23. NOVEMBER 2011

HRBTNA POEZIJA

Tudi tako lahko nastane pesem. Dokler nisem poizkusila in videla, da je treba kar nekaj fizične spretnosti, pa možganov in fotoaparat. Potem je pa ratalo kar je.

Od 103 poslanimi pesmimi, sem bila izbrana med 12 pesniki, katerih fotografije Hrbtne pesmi so razstavljene na Fakulteti za humanistične vede v Kopru.
Ko sem postavila knjige ena na drugo, so se hrbti spremenili v tole pesem.

Pesmi iz šipe

Vzhodno od raja
Živim med nebom in zemljo,
Sem tak kot sem,
Samo list sem.
Želim živeti življenje,
čeprav Čas beži
Tja in nazaj
v Ljubezenska spoznanja.

Modra srebrina
je Stena
Večne modrosti
kot Polna dlan zvezd
in Zemlja je modra kot pomaranča,
da Z njenih robov
Z zamahom ptice neka roka slika
Radost poslednjih ur.

Mali upornik,
Ne bodi kot drugi,
kot Pretrgana naveza,
kot Sova v krošnji
in Zimske rože!

Včasih je treba za srečo le malo,
le Pet minut blaznosti
s Šumi iz daljave.

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji ANA

Sobota 5. november

Spet smo se Zeleni oblaki ubesedili v lit. zbornik.
Naša zvesta članica Vanda Lavrič, se je kot urednica podpisala poD naše umotvore. Čeprav ji je s pikami in vejicami za ovratnik dihala Anja Sedej, je že šestič z odliko opravila diplomsko nalogo.
Vid Sark, je s svojo umetniško roko vsakemu lit. prispevku dodal likovno podobo in opravil tudi z naslovnico, s katero je poudaril pomen zbornika Čas besed v oblak ujet.
Tina Gantar, je zajeten šop našega lanskoletnega plodnega dela spravila v red in spodobno obliko.
Sedaj mu pa že lahko rečemo naš tiskar gospod Vochl Anton iz Logatca, pa je držal taktirko nad strojem, ki je izpel 400 izvodov pesniško in prozno dišečih knjig.
Predsednica Branka Novak, jih je z nasmeškom nežno pogladila in ponudila literarnim navdušencem.

Mladi scenarist Tim Uršič, po lasulji sodeč baron, je najprej predstavil naš zbornik, njegova spremljevalka dvorna dama Anja Sedej, ki so ji, nezaslišano, med tem uvodom ukradli ogrlico, sta se med 15 obdolženih nastopajočih takoj neizprosno pognala z detektivskim instinktom. Trda je bila inkvizicijska zasliševalnica. Najbolj sumljivi sta bili upokojenki Tilka in Francka, baje je ta zvrst najbolj potrebna denarja, in prst se je vsake toliko uperil vanju.
Tudi Barbara, ki vse piše brez ločil, le zakaj, morda nima za črnilo? Sumljivo, sumljivo1
Napetost je vsake toliko zmotil kitarist Marjo Kurtjak, nedolžen kot jagnje, še oko strogih izpraševalcev ni sedlo nanj, tako so bili zasanjani ob njegovih glasbenih vložkih.
Tatu, dragocene ogrlice, po vsej verjetnosti narejene iz črnega opala (kupljenaga v Tušu), tudi skozi natančno poslušanje naših besedil, do konca nista odkrila. Morda so krive predčasne volitve, tudi to jima je šlo skozi možgane. Kaj se ve?
"A kaj bi, saj bogastvo tudi ni vse!" se je na koncu, malce otožno, sprijaznila Anja.
Po zaključnih taktih in navdušujočega aplavza, je preljubi kitarist Marjo, z nedolžnim in skesanim obrazom, potegnil na plano predmet poldrugo uro trajajočega detektivskega dogajanja nocojšnjega večera. Ker je bilo priznanje in kesanje tako iskreno, mu je bila ogrlica celo podarjena. In vsi z zaznamkom krivde smo se oddahnili.
Dragi Tim in Anja, takih detektiv si še želimo. Hvala vama za čudovito improvizacijo.