ponedeljek, 21. april 2014

Velika noč



Velikonočno razmišljanje


V teh prazničnih dneh, ko so nas polna usta lepih besed in naj bi se vsak človek poglobil vase, razčistil tisto prav in narobe, sem se spomnila pripovedi. Nedaleč od našega mesta je vas, lepa in znana, polna verujočih. Človek bi mislil, da kjer je vera, je tudi srce, vest in človečnost. Kako sem se zmotila. Kaj res vse zaobljube in prisege, lepe misli, ostanejo med cerkvenimi zidovi? Se potem ljudje, odrešeni vseh grehov, ko zapustijo njen prag in se zaklenejo v svoje domove, še spomnijo besed iz prižnice? Se spomnijo svetopisemskega trplenja križanega in storjenih krivic človeštvu in naravi? Mogoče se nekateri samo oddahnejo, ker je za njimi še ena obveza, hoditi k maši? Kajti, če ne hodiš v hram, potem nisi kristjan. Na misel mi pride izjava izrečena na Tv v teh dneh: "Nisem pobožen, sem pa veren." Tu je res velika razlika. Ali lahko veren človek dela slabo, misli in privošči slabo, celo ubija? Človeka z vero v srcu, táko in drugačno, kmalu spoznaš, ni treba veliko, samo v njegov dom nekajkrat stopiš. Ravno ob tem vprašanju se mi je zapisala tale pesem. Resničen dogodek, ki se ponavlja leto za letom, vas kot vsaka druga in ljudje s tako različnimi srčnimi in verskimi vrednotami.



Solzna dolina

Zakaj sonce nikoli ne joče?
Tudi na dan, ki je črn in sam,
da bolijo zvonovi?

Ob zori so psici vzeli mladiče.
Otrok zre v povoženo vrečo
in hoče posnemati sonce.
Oče se smeje dobremu delu,
le mati in psica ušle bi z verige.

Brez solz bo žival znova kotila.
Spet bo tak dan,
ko sonce ne bo zajokalo,
le otrok bo odrasel v očeta
in mati bo zopet klečala.

Razmišljajte dragi prijatelji in vse leto praznujte s cvetjem, ki ste si ga te dni vsadili v srce! Vaša Ana

torek, 01. april 2014

Skomarska hiša vabi literate



Jaz mam en stari znucan koš (Jurij Vodovnik)


S tem naslovom je bil zadnjo soboto v marcu spet en tak večer, ki ti razneži dušo. Vsake toliko poromam na Vodovnikov posvečeni kraj poezije, v Skomarsko hišo na Zreškem Pohorju. Organizator (Martin Mrzdovnik), pravi, da sem po enajstih letih že dobila njihovo državljanstvo.
Tokratna gostja je bila dolgoletna soustvarjalka in voditeljica Skomarskih literarnih večerov Majda Labotar iz Loč. Svoje pesmi objavlja v raznih zbornikih in lit. revijah. Je dvakratna dobitnica priznanja za dosežke na področju kulture Občine Slov. Konjice. Z raznimi pravljicami in otroškimi pesmimi pogosto gostuje v vrtcih in šolah, z otroki goji slovensko besedo. Leta 2008 je napisala knjigo pravljic Balončkova juha in bila uvrščena v seznam bralne značke za prve tri razrede os. šole. Ko je knjigo izdala ni verjela v poseben odziv, češ, le kdo bo to bral. Sedaj pa jo otroci celo na cesti pobarajo po Balončkovi juhci. V knjižni uvod je zapisala:
"Kar naenkrat se je v meni prebudil speči otrok. Prinaša srečo in veselje. Prisluhnite mu! Iz srca za vas, dragi otroci."
Po duši je Majda pesnica, a ker smo pravkar praznovali materinski dan, nam je  odkrila še tretjo plat svojega ustvarjanja. Predstavila je štiri zgodbe, ki so se dogajale stoletje nazaj. Rdeča nit so ženske, predvsem matere in njihovo poslanstvo.   
Zgodbe sta prebirala Zdenka Detiček Opić iz Poljčan, tudi sama pesnica, pisateljica, pravljičarka in voditeljica raznih prireditev, ki deluje v društvu KUD Janko Živko Poljčane. Drugi bralec je bil Tomaž Onič iz Poljčan, profesor angleščine in matematike, ki predava angleško književnost in književno prevajanje na Filozofski fakulteti v Mariboru. Posveča se predvsem prevajanju sodobne dramatike in je urednik več otroških pravljičnih knjig, zbirke poezije in otroškega slovarja za zgodnje učenje angleščine.
     Ker bo Majda letos praznovala Abrahama, si je zaželela nenavadno darilo in si ga tudi sama poklonila. V goste je povabila znano soustvarjalko, novinarko in sedanjo voditeljico verskega TV programa Obzorja duha, redovnico Sestro Romano Kocjančič iz skupnosti Frančiškanke-Marije misijonarke, ki že šestnajst let zahaja v TV hišo. Simpatična gospa, se je nekoč v vlogi voditeljice pred ekranom spraševala takole:
"Kako plavati v umazanem svetu politike, da tudi sam ne postaneš umazan? Ker, ko si v gnojni jami, tudi ti smrdiš."
In kako biti oblečena v civilni inštituciji. Tako kot to veleva njen poklic, le ko je zajadrala v vlogo voditeljice, se je njen stil pred kamero spremenil, ličila, nova pričeska, krilo, čevlji z visoko peto in bluza seveda brez dekolteja. Ji ženstveno podobo druge redovnice zavidajo? V tem poklicu nimajo težav, če pa koga to moti, je zato, ker v  sebi nimajo urejenih stvari.
Sestra Romana, ki prav nič ne skriva, da poklic redovnice ni bil njen življenski cilj, po izobrazbi je dipl. tekstilna inženirka, pove, da je ob prvi resni zvezi s fantom začela dvomiti, da bi v skupni navezi eden drugemu dajala dovolj. Ona se je ves čas nagibala k sociali in delom z ljudmi, ki potrebujejo materialno ali duhovno pomoč in odločitev, slediti naukom Frančiška Asiškega, je zapečatila njen cilj.
Rada poudari, da redovnice niso nenadomestljive, so pa enkratne in dragocene, kjerkoli živijo. O ženskah govori, da smo dom, vaze, notranje zavetje, duša doma. Da je naše telo ustvarjeno, da sprejema, tolaži in daje življenje, smo nežne in žilave, borke za življenje. Če ženske ne žrtvujemo svojega življenja za tiste, ki jih imamo rade, ne podarjamo več življenja. Prav srednja leta so idealna, da se soočimo s svojo resnico, da se zavedamo sedanosti in začutimo, kako bogato je življenje. Kriza srenjih let ni samo kriza smisla živeti, je priložnost, da se najdemo, da se osvobodimo vseh svojih samoprevar. Čeprav preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo pogled nanjo. Lahko smo ponosne, kaj vse smo preživele.
     Majda mehko pritrjuje in pravi, da hvala bogu ima dobro družino, prvič je že v vlogi babice in mož ji je že vso njuno skupno pot v veliko oporo.
Ta njena mehkoba in čutečnost se odraža tudi v njenih zgodbah. Zato ni čudno, da si je zaželela ob tem večeru imeti ob sebi ravno Sestro Romano, ki je zaznamovana z notranjo lepoto in vero v rast za katero so ženske ustvarjene.Večer se je skoraj dve uri prepletal med besedo in glasbo.
Da so Cvetje v jeseni, Larina pesem in Bele planike preplavile poslušalstvo, je poskrbela citrarka Jasmina Levičar iz Prevorja-Šentjurja pri Celju, ki je leta 1998 osvojila naziv Mojster s citrami, kasneje še zlato odličje in naziv Najbolj prešmentana citrarka.
Številna gostovanja po Evropi so jo pripeljala do nastopa za UNECSO v Parizu. Sedaj svoje znanje prenaša na mlajši rod.
Za lepe pesmi je poskrbela pevska skupina Pečat iz Zreč. Štiri prijateljice, ki jih druži ljubezen do petja že iz otroštva, Veronika Kračun, Kristina Kračun, Tamara Obrovnik in Tanja Furman.
     Skomarska hiša je dobesedno pokala po šivih. Hiša, kamra, veža prepolna prijateljev in ljubiteljev lepe besede, pod bogkovim kotom pa Majda s svojimi zgodbami. Ko smo polni kulturnega utripa po dveh urah družno zapeli še Bele planike, je sledil zadnji, družabni del. Za to poskrbi lastnik hiše, ki je bila postavljena daljnega leta 1803 in prenovljena 1996 v kulturni objekt, Swatycomet iz Zreč s svojim umetniškim društvom Vladko Mohorič. Tradicija literarnih večerov je pogostitev s pečeno svinjsko glavo in ostalimi dobrotami. Še pozno v noč se je 126. literarni večer prepletal z mislimi, vtisi, prijateljstvom in vabila je miza. V kozarcih se je lesketala prešernost in so se utrinjali novi verzi in zgodbe. Srečno Majda.









Sreda, 23. aprila ob vseslovenskem projektu na Svetovni dan knjige bo od 18. do 24. ure Noč knjige v Skomarski hiši. Vabljeni na branje svojih knjig!

Dragi prijatelji lepo pozdravljeni. Vaša Ana