Novoletna pozlata

Toliko pozlate je vržene na prag novega leta. Toliko lukenj je prižganih v temo, izrečenih in napisanih toliko lepih želja. Pa so iskrene, ali nam padejo z jezika le zato, ker pašejo v ta čas?
Ne vem zakaj, kar nekam pobegnili so mi dnevi, da nisem začela s pisanjem čestitk. Vendar je poštar vseeno nanesel na moj naslov zajeten kup prisrčnih misli. Ja, letos so me prehiteli. To je božanski občutek, da se je iz množice vsakoletnih dam, daš, končno izluščilo tisto, kar je pride iz srca.

Novo leto je darilo
pred vrati pričakovanj.
Da bi v njem našli ednino mnogih src,
dvojino rok, prezrte dotike,
zatajene solze, strte orehe,
modrost s kančkom norosti,
zlate sani, ki vas popeljejo po nedotaknjenem snegu,
mamine rokavice in hčerine kodre,
odvite poti in zavite čokolatine,
pomarančo veliko kot sonce
in mošnjiček s čarobnim prahom miru.
Ana

To je voščilo za vse moje prijatelje, ki so bili dobri z mano. Še posebno za one, ki so  me spodbujali in kakorkoli pripomogli k nastajanju mojega proznega dela, ki ga danes v knjižni obliki, po dveh letih in pol nastajanja, končno držim v rokah. Četrtega otroka. 20. januarja ga bomo krstili v Mestni knjižnici.
K vsakemu voščilu paše tudi šopek. Tokrat pošiljam nekaj klekljanega tihožitja, ki je nastalo letošnjo zimo.

Lepo praznujte in si nasujte svetlih zvezd na pot!
Čao! Ana Balantič

Kako je biti sam na božični večer

Dragi moji, že dolgo sem na ta večer sama. Odkar se je mama pred več kot šestimi leti podala na večno pot, hči pa začela poganjati korenine na tujem, smo si s tišino in mirom postali prijatelji. Rada sem v njihovi družbi. Nič strašnega ni tako sožitje. Če se čutiš osamljenega, boš tak tudi zares. Vse je v glavi.
Če postaviš na vago vse stvari, ki bi motile tvojo zasebnost, se ta usede čisto na dno. Ko odmislim obvezno vsakodnevno hojo v naravo s prijateljem, mi je ostala, zlata samost prav všeč.
Ja, božični večer, praznično pogrnjena miza za enega, pozlačena čaša napolnjena s temino terana, iz pečice prijeten vonj, vključen DVD predvajalnik in Andre Rieu s svojim orkestrom polni jedilnico s čudovitimi melodijami.
Ampak nikjer ni zdolgočasenega obraza, ki bi me pribil na pusto steno, ker se on prazničnih neumnosti ne gre.Takrat bi me zares začela tiščati osamljenost.
Nenadoma se zgane plamen sveče. Kot iz Aladinove svetilke se dvigne modrina in vame dihne topla podstrešna kuhinja, kjer babica na mizo postavi klobase in potico, ded natoči vipavca. Ata v eni roki drži kozarec, z drugo objema mamo čez ramena. V sobi ob divanu pred kmečko pečjo stoji Hanca in mi v skodelico naliva čaj. Potem obe, skupaj s kocko sladkorja potoneva v sladko dišeči opoj.
Vsem sijejo obrazi od božičnega pričakovanja in mojega miru.
Andre Rieu pa vleče po strunah in izpod loka na praznično mizo kapljajo prelepi spomini.
Ljudje v dvorani londonskega Royal Albert Halla pa med vrstami od navdušenja plešejo ob Modri Donavi, Čaju za dva, trobentah Glenn Millerja, sirtakiju in brazilskih ritmih.
K polnočnici kliče, jaz na oknih prižgem sveče za dobre ljudi.
Dragi prijatelji, še nekaj božičnih utrinkov  vam pošilja moja hči Beatrice iz tujine. Tisto na koncu pa je pravljična idila našega dobrega soseda Valterja iz Javnega akvarija. Snežene skulpture morskega psa in kralja Matjaža so naredile umetniške roke drugega soseda Darka Vilerja.

 

Vsem, ki dobro mislijo in v srcu nosijo luč miru, voščim vesele božične praznike. 

Čao! Ana Balantič 

Program ARS

15 oktobra je bil v Hotedršici večer poezije in glasbe, ki ga je prenašal radio Ljubljana, program ARS. Gostje so bili pesnik Peter Koljšek, dramski igralec Pavle Ravnohrib in virtuoz na harmoniki Marko Hatlak.  Nekaj utrinkov s te čudovite predstave je zabeležil Vladimirjev fotoaparat.

 

Lep pozdrav Ana Balantič

Predpraznično praznenje denarnic

Ali kako preživeti z upokojenskimi 360 evri

Boste spet za decembrske praznike bolj lačmi kot druge dni?

  Ko so ljudje hodili še v tiste miniaturne trgovinice z nekaj policami in ogomnim pultom za katerim so sem in tja švigali marljivi prodajalci, pretakali in vagali prehrambene artikle, ja, to so bili zlati časi brez naglice, v Konsumu, pri Ludviku in tildi. Kupci nismo bili izbirčni.
Za preživetje naše telo potrebuje meso, jajca maščobo, moko sol, sladkor, kavo začimbe, sadje in zelenjavo. Nič drugega kot to, ampak danes pomešano še z vsemi mogočimi aditivi, vsebuje tistih tisoč artiklov, ki jih ponuja vsak Naboljši sosed in naj bi jih potrošniške oči znosile domov.
Telo, ki ni nič zapletena mašina, pa se potem muči, da izloči ves balast, ki ga ponuja kemična industrija za zadovoljitev prefinjenih okuševalnih brbončic. Ko telo ne zmore pognati iz sebe toliko neživih organizmov, jih preprosto nakopiči na najmanj odpornem mestu. Takrat je za človeka začetek konca.
Vem, če bi vsi razmišljali tako po starem kot jaz, bi propadla večina tovarn. Kaj bi delali ljudje? Ja, polja. Če pa bi vsi hodili po trgovinah kot konj s plašnicami, ne bi bilo toliko jamranja na koncu meseca.
A kako preživeti z minimalno pokojnino in jesti dražjo ekološko hrano? Prvič sploh ni draga, če zraven ne kupuješ še vseh mogočih pridatkov. Najboljšega soseda pa oropaš le vsak mesec in pol za kakšnih 160 evrov, ko se ti sprazne EKO polička.
Ali je res pečeno meso boljše, če nanj namečeš za nekaj soldov omak in prelivov? A da morajo biti zraven gobice? Za božjo voljo, zrasle so v temi, na šoti politi z umetnim gnojilom. Brez vonja in okusa. Okus, ki je pridan omakam, je pridelan iz jedrc koščičastega sadja. Ta jedrca vsebujejo cianovodi. Če bi pojedli skodelico jabolčnih pečk bi umrli. Pa nič strahu, saj strupa ob predelavi v omakah ni, je pa kaj drugega, le da je okus. Malo čebule in česna in ščepec moke na zrezkih, ki so se še nedavna pasli na cvetličnem travniku tam za štalo, pa je omaka, če je res potrebna.
Rabi solata še kaj drugega kot sol, olje in kis? Je poc belega kruha v ustih okusnejši od črnega doma pečenega s prave ekološke pšenične moke, ki ni beljena, ji niso odvzeti kalčki in otrobi, da bi ji ostalo samo škrob? Ne rabiš celega hleba, da se nasitiš, le košček. Seveda ni drugi dan in še teden dni tako puhasto mehak, ampak za korenjaško mletje z zdravimi zobmi. Ko že imaš moko, je tako malo časa potrebno, da ti pod rokami nastanejo in zadišijo domači rezanci. Po njih nisi takoj lačen kot po štacunskih.
A da imamo danes drugačen okus v ustih? Figo, takega kot ga nam na jezik položijo mame. Ostalo je samo razvada. Res je, da zaradi industrijske plaže, večina ne ve kaj je dobro. Meso z okusom banan, rezanci v sladoledni omaki, ribja pašteta z rozinami, piščanec nadevan s slivami, sladoled z okusom česna ... Bljak!!!!
Kaj res to jejo ljudje? Mogoče tisti z Marsa.
"Ja, ko je pa tako dobro!" Bleda in vodena rezina šunke, list mlahave solate, rdeč kolobar paradižnika sredi zime, položen v puhasti škrobov nič.
A sem komu vzela apeti? A, ja, pa še košček EKO čokolade, vsak dan namesto kofetka.
Pa dober tek!
Čao, pa poboljšajte se in pustite kaj drobiža za drugo leto. Bo dolgo!
Ana Balantič

RIS in Zeleni oblaki

Sedaj, ko so se že vsi razpisali in razgovorili in me je celo moj blogerski kolega Dare prehitel, pa res moram nekaj spraviti skupaj v zvezi z dvema lit. dogodkoma, ki sta se zgodila prejšnji četrtek in petek.
Prvi je bil na vrsti zbornik Zaris v čas. Drugi nabirek skoraj dveletnega ustvarjanja članov lit. društva RIS, ves moder kot so misli 21 tvorcev posane besede, ki se prepletajo v njem , je posvečen našemu, pred kratkim preminulemu častnemu članu Jožetu Felcu. Zato je na prvih straneh v njegovih pesmih nekaj razmišljanj in slutnja minljivosti.
Naslovnico in antične novce s podobami predkrščanske Evrope, ki smo si jih prislužili na javnih branjih, je ilustriral naravoslovec in raziskovalec Gregor Koželj. To so v prenesenem pomenu naše medalje.
Zbornik smo v idrijski Mestni knjižnici pospremili na prvo pot: predsednica društva Andra Jereb, glavni urednik Matej Cigale, Ana Podgornik, ki je napisala vezni tekst prireditve in ostali člani: Irena Cigale, Dare Likar, Sabina Eržen, Radica Pahor, Vladimir Kržišnik, Ana Balantič, Rafael Terpin, ki je dal na svetlo nekja humornih prigod z Jožetom Felcem, Rafael Lapajne je recitiral Felčevo Molitev za umetnika, Slavica Uršič pa je prebrala osebno izpoved o preminulem zdravniku: "On me je razumel. Razumel je moj jok, moje bolečine, vse, kar je neizrekljivo."
Ob zvokih citer izpod prstov učenk Glasbene šole Idrija in povezovalke Sanje Rejc je izzvenel še en prijeten in kljub zimskemu mrazu, topel večer.

Zdaj pa baje še Zeleni oblaki težko čakajo, kaj bom lepega napisala o njih.
Da smo imeli v petek v logaški galeriji Hiša sonca letošnje zadnje javno branje. Mraz je kar vidno pospravil na zapečke drugače vestne obiskovalce naših prireditev. So pa tisti, ki so vseeno prišli, dobili dvojno dozo literarnega užitka.
Mario Kurtjak, izvrsten kitarist, diplomant AGv Ljubljani in prejemnik Februarskega priznanja za izjemne dosežke na področju kulture v občini Logatec, je svoje glasbene bisere vpletel v kito 13. članov, ki smo svoja branja zlili v Sotočje upov.
Naj začnem z besedami predsednice Branke Novak:
Teče čas in teče reka.
Tečejo ceste in nekomu voda v grlo.
Teče pogovor.
Teče pesek v peščeni uri.
Vse na tem svetu teče,
se zliva in osrečuje.

Ostali smo v mozaik lit. večera vložili tisto najboljše, kar je nastajalo med letom.Vanda Lavrič, Eva Neža Kermavner, Barbara Rot, Helena Frace, Tilka Jerič, Jože Omerzu, Mateja Hajdinjak, Bojana Levinger, Nada Kržan, Vladimir Kržišnik in Ana Balantič. Imamo tudi čisto frišnega člana Gašperja Jakopiča, ki je svojemu prvemu nastopu dodal lepo lirično pesem posvečeno osebi, ki je ni bilo med poslušalstvom.
Ko so se pogasile odrske luči in je vsak odšel domov s svojim zaznamkom v srcu, se je Barnki kot po navadi utrnilo tako razmišljanje:
"Zelo sem vesela, da smo imeli še en mehak večer. Meni so taki všeč in zdi se mi, da se tako najbolj približamo umetnosti, ki jo ustvarjamo. Nič velikega nočem. Samo vpijanje besed v spomine ljudi, ki so tam. Božanje. Varna naročja občutenj povezanosti. Tople šale dajanja. Dušni mir in trepet akordov v večerni mrak. Modro in mirno je bilo naše zadnje druženje in iz kitare so se zlivale strune." 
Tako Branka, sama pa dodajam,da smo izpraznili še en tolmun besednega žuborenja. Za trenutek se bomo vsak zase odeli v praznična pričakovanja. Novo leto pa nas bo zopet začelo znašati skupaj. Nekateri zaviti v RIS, drugi v Zelene oblake, vsi pa polni nove energije bomo tkali novo žlahtno nit do človeka.

Poteptana rosa
Jožetu Felcu

Stopam po poteptani rosi.
Vonj po sivki te prinese nazaj.
Trop ovac na nebu
se zliva v temno gmoto dežja.
Na čelu ena sama kaplja
in neskončno čakanje,
da se navadim na boga,
ki noče videti trpljenja.

Še se bova srečala
med napetim lokom časa
in mrtvimi poganjki telehov.
Takrat ga ne bo.

Za robom bova le midva
in pomlad
in spet bo rosa vstala.
Ana Balantič

 

 

Fotografije Zdravko Novak

Čao, dragi moji in en zimsko zapečkarski pozdrav  vaša Ana

Malo z zakasnitvijo objavljam še fotografije Ervina Eržena s predstavitve RISovega zbornika.

Adventni čas

Dragi moji, vsi vemo, kaj pomeni adventni čas, tudi tisti, ki nismo prejeli svetih zakramentov.
Narava se umirja in ne da bi se zavedali, se tudi naše razmišljanje poglobi. Nenadoma sežemo v skrite kotičke, kjer se skrivajo naše napake, nepremišljena dejanja. Kako se jih znebiti, ker so neizbrisljiva? Kesanje? To že. Najboljša je spreobrnitev in upanje, da nam bo uspelo najti harmonijo z naravo in sočlovekom. Ja, ČLOVEKOM, najbolj razumnim bitjem tega planeta. Pa je res razumen? Večkrat podvomim. Sploh na to prvo adventno jutro, ko sem točno ob sedmih odprla okna, da se nadiham svežega zimskega zraka. V parku pred šolo dolgodlak črn psiček, ki se vrača z nočnega šihta tišči smrček k tlom in prebira včerajšnje novice, ki so jih popisali ostali štirinožci. Na pločniku se znajde prvi obiskovalec. Ob zgodnji uri še trezen, le malo mačkast. Nenadoma stopi na trato in kar tako zaradi lepšega močno brcne psa v trbuh. Žival, verjetno vajena dobrih ljudi, samo spusti predirljiv krik in se začudeno zazre v ČLOVEKA. Kriv, se samo nekajkrat ogledne po naših oknih, na enem celo zagleda mene in kot da ni bilo nič, se nameni dalje do prvega šanka. Če bi takrat dosegel moje oči, bi dobil opekline.
Samski fant, blizu šestdesetih, sin ene najbolj vernih družin v mestu.
Prva adventna nedelja in na svoj venček je prižgal še eno grdobijo svojega časa.
Mojim prijateljem pa želim, da v ta čas stopijo mirni, z nasmehom in pričakovanjem tistega najlepšega in
prvo svečko prižigam zanje.
Čao! Ana

Skozi beneško -posoško poezijo in glasbo

12. november

Ko so se ustanovili PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njohov glas. Ja, ravno do roba, kjer se še reče Primorska. V Idrijo.
Po več letih prijateljevanja ob literarnih srečanjih, sem dodobra spoznala njihovo poezijo in glasbenike. Zakaj pa jih ne bi spoznali tudi v našem mestu in zakaj ga ne bi tudi oni, in na povabilo so se odzvali z veseljem. Literarno društvo RIS in KUD Avgust iz Idrije sta prijazno odprla vrata Mestne kavarne. V njej sta se zgodila dva čudovita večera poezije in glasbe iz instran in tostran nekdanje meje. Prvi večer "Besjede tele zemlje" 12. nov. so nastopajoči pesniki dali v svoji predstavitvi največ poudarka jezikovni pregradi, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran. Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta.
"Da smo veseli, de za tuole smo tudi z našim majhnim kamanam, pomagali zazidat tele zgodovinski uspeh, ki vide skor use slovence zbrane u veliki hiši, ki se imenuje Evropa," pravi narečni pesnik, prozaist in pisec dramskih del Aldo Klodič ustanovitelj kult. društva Rečan. Tako nam je prebral iz svoje pesniške zbirke:

Kajšan ti poreče:
Če puode napri takole,
umarjemo preca le usi.
Pa toule nie ries an na bo.
Pustita nam piet takou, 
k` nam je všeč,
guorit an uekat,
 pisat an še brat
po tistim jeziku,
ki mat na zibiel
z vso nje ljubeznijo navadla nas je.
Pustita nam imiet vse bratre za bratre,
vso našo družino nazaj kupe diet.
Pustita nam rože po našim nasadit,
zvonit za novico naših zvoni:
potle bota vidli,
če znamo že mi 
veselo zavriskat,
 ku včasih ste vi!


Nekaj razmišljanj o svojih prijateljih zamejcih, je razpredel prof. Tomaž Pavšič in nas počastil z izbranim branjem njihove poezije. Da je njihov jezik še kako živ, so nam v svojih pesmih zaupali še pesniki; Aldo Klodič, Ricardo Rutar, Vojko Rutar, Marjeta Manfreda Vakar in Andreina Trusgnach. Glasbene iskrice v beneškem taktu pa sta pričarala harmonikarja Franco in Christopher.
Kavarna prepolna emocionalnih občutji je pokala po šivih. Odzivi poslušalstva po dve urnem programu so bili v znamenju vzdihov po še.
V drugem večeru z naslovom "Kr` neki" 18. nov. smo se posladkali z izbrano poezijo Zlatka Smrekarja predsednika PO. BR. RE., ki so ga spremljali harfistka Marta Hari iz Vidma, kontrabasist Michele Spangero iz Gorice in trobentač Sandro Carto po rodu iz Sardinije. mojstri inštrumentov z glasbenoakademsko izobrazbo.
Škoda, da je pozna ura marsikoga odvrnila od obiska. Zato pa je maloštevilno poslušalstvo dobilo dvojno dozo zadovoljstva in potešitve, ki je uro in četrt kot v transu sledilo njihovi neprekinjeni improvitaciji.
Zlatkova, rekli bi teatralična upodobitev besedil, bi spadala na veliki oder. Idrija baje še ni imela takega večera. Velja ga ponoviti. Zlatko ima kljub številnim nastopom še mnogo energije, zamisli in materiala, da privabi in zadovolji občinstvo. Društvo PO. BE. RE. pa tudi.

 Za slovo pa objluba, da pridejo še.
Hvala za lepa večera dragi prijatelji, do srečanja!

Ker dober glas ... je s toplim vetrom odjadral na Notranjsko in razdražil zelene oblake.

Čao! Ana Balantič