sreda, 17. februar 2010

Tako smo se pa v Idriji spravili nad zimo



Čisto je že izgledalo, da letošnji Graparski pust za svoje volitve ne bo dobil dominjona na placu Nebeškega miru. Sneg in še enkrat sneg, denarja za kidanje pa od nikoder. Pa so se znašli Grapci in nagnali mlado in staro kot v starih časih na plac. "Zdaj pa kidat, če ne...In so pot potili in so rasli kupi ob straneh.
Iz največjega je potem nastalo tole. Vesna Fink in njen mož sta še o polnoči s kelami in baterijami strašila temo po placu in vhod v idrijski rudnik preselila v mestno jedro, nanj prižgala bakle, ki sodo jutra osvetljevale tišino Nebeškega miru. Dan je seveda prinesel nekaj razočaranja, ker je vandalom le uspelo potešiti uničevalsko žilico. Spet je zapela kela in do volitev poglihala luknje.
Ko je bilo Graparjem med volitvami najbolj vroče, se je nasprotnemu nadobudnemu taboru zahotelo dričanja ravno po skulpturi, na veliko veselje njihovih mamic. Žalosten pogled avtorice tega remek dela in
"Všc mularija!" pa lahko vidite na naslednjih fotografijah.
Njen lanskoletni grad, seveda ne na tako vpadljivi lokaciji, je baje ostal nedotakljiv in šele pomlad ga je izlužila.






Ker je bilo že volilno geslo dovolj prepričljivo VOLse IŠČE, so volitve po letošnjem zagotovilu Argonavtov, Divjih Jag, Florjana Kraužlna, La Toje in župana uspele.























Danes se pa vsi še polni včerajšnjih krofov posipamo s pepelom in postamo.


Lepo pozdravljeni!
Čao! Ana

petek, 12. februar 2010

Poet tvoj nov Slovencem venec vije

Torek 9. februar 2010





Pod pokroviteljstvom Krajevne skupnosti Idrija in univerze za tretje življensko obdobje Idrija s sponzorstvom NLB Idrija, se je 9.februarja v Mestni galeriji zgodi recital posvečen kulturnemu prazniku.
Idejni vodja, profesorica Lada Bizjak, je iz svoje knjižne police potegnila na svetlo dragoceno knjigo Bibliofilsko izdajo Nove revije izdano 1997 leta Prešernov Sonetni venec s prevodi.
Iz vrst seniorjev je izbrala ekipo recitatorjev, tistih, ki ponavadi ne štrlijo preveč ven ali se celo ponujajo sami.
Tančico pesnikovega razmišljanja in  njegovo poslanstvo smo odstirali in predstavili malo drugače:
v originalu, kot bi rekli, je moja malenkost pela naprej, francosko Vili Makuc, rusko Neva Rupnik in Roman Kosmač, angleško Zdenka Šturm in Olga Jeram, nemško Justina Troha
in italijansko Branko Gantar.
Z veznim tekstom se je Maruška Trušnovec dotaknila današnjega sveta in mladine, ki ne ceni dovolj vrednot in kulture starejše generacije in sploh zavednosti do Slovenstva na katere je Prešeren že stoletje nazaj opozarjal.
Povezovalka Milena Brelih je avtoričino poslanstvo položila v naročje vsem, ki so se množično (110 osebkov) udeležili tega večera. To pa so bili vsi, ki v mestu in na kulturnem področju nekaj pomenijo.
Eden takih, ki se večera kljub povabilu, ni mogel udeležiti, je znani akademik, Lavrinov lavreat in pesnik Luko Paljetak, ki je Prešernove sonete prevedel v hrvaški jezik.
Akademika je namreč Idrija že zdavnaj posvojila. Ostal ji je zvest, ker si je prav v našem mestu izbral svojo življenjsko sopotnico.
V čast Luki Paljetku je zaključek s Prešernovimi Magistralami poleg originala in v ruskem jeziku, sledil še hrvaški prevod v intrpretaciji Svetlane Peternelj.
Nekaj Prešernovega duha so v melodijo dihnile sestre Mohorič in ob spremljavi kitare otoplile zimski večer.

Poslanstva te prireditve nekateri obiskovalci niso razumeli. Ali so sploh POSLUŠALI PREŠERNA?
Toliko nepotrebnega blejanja, zakaj oni, zakaj ne jaz, saj ona je bila samo šivilja pa na oder med same učene glave, zakaj župan tukaj in ne tudi povsod drugod, je bil tarča nekoga, ki mu jih bo že napel, nihče pa se ni vprašal zakaj so zatajila javna občila.
Toliko žolča so nekateri, namesto, da bi poslušali Prešernovo poslanstvo, prinesli s seboj in ga zlili pod stol, da bo še dolgo grenko zaudarjalo po mestu. Mirovniki pa spletke še danes razvozlavamo.
Marsikdo, posebno jaz nisem bila tam zaradi slave. V to so me potunkali razumniki, ki dojemajo kulturo kot polnilo človeške duše.
Če sem komu odjedla kanček slaaaaave, naj mi oprosti.
Ideja, tokrat narediti Prešerna malo drugače in pokazati kako ga spoštujejo drugi narodi (pri nas bi ga nekateri zbrisali iz sveta), naj bi vsakemu poslušalcu zbudil čustvo:
"Imejmo se radi, vsi različni, vsi enaki!"
Čeprav pravijo v Idriji, da tega še bog ne bo dočakal.
Poslušali naj bi Prešerna, kajti na odru je bil Prešeren, ne Lada in Maruška in nismo bili mi , bil je le
"POET TVOJ NOV SLOVENCEM VENEC VIJE - DA ZBUDIL BI SLOVENŠČNO CELO -
BREZ VIHARJEV JEZNIH MRZLE DOMAČIJE"



No lubi Slovenci, tako se pa pri nas nekateri gredo kulturo, kot pust širokih ust in nič jih ni sram.







10. februarja je bila ponovitev večera v prostorih Glasbene šole v Cerknem pod pokroviteljstvom Bevkove knjižnice Cerkno. Kljub preskromnemu obisku smo mi uživali, čeprav smo zaradi snega prirajžala v Cerkno z avtobusom. Cerkljanom je baje sneg zametel pragove in nas je bilo več nastopajočih kot njih.










 



Ta zalubleni pa ne pozabite na Valentinove srčke!

No ja, pa nasvidenje do 8. marca! A ja, saj je še pust vmes.

Pa vesele krofe vam želim!

Čao!  Ana

ponedeljek, 08. februar 2010

Kulturni večer v Kamniku

7. februar 2010

Že četrto leto poteka v počastitev slov. kulturnega praznika literarni natečaj v Kavarni Veronika v Kamniku.
Letos je bila tema Dotik ljubezni. Predvečer spomina na velikega Prešerna smo se zbrali udeleženci v prijetnem ambientu pod kamniškim Malim gradom.
Firbec me je dajal, da sem kljub neprijaznemu vremenu obiskala to prireditev. Največ pa zaradi mesta samega, ki je eno najlepših mest, vštric z Idrijo. 
Tukaj se je namreč rodil moj pokojni mož, bratranec slavnega pesnika Franceta Balantiča. Mesto sem poznala že od prej in mi je bilo vedno všeč. Sedaj prenovljeno pa sploh.
Dovolj o njem! Kot sem rekla je zaradi slabega vremena veliko piscev ostalo lepo doma na toplem in le deset si nas je upalo na pot. Same ženske. No, vsaka je imela zraven še pridevek in število je bilo ravno pravšnje.
Brali smo svoje umotvore. Besedam, ki so se zaganjale v razstavljene prelepe slike angelov, slikarke iz Radomelj, je prisluhnil tudi marsikateri prehodni gost kavarne.
Udeleženci smo se med sabo že vsi poznali iz preštevilnih prejšnjih srečanj. Večina je bila iz domžalskega društva Lipa, le dve sva bili inozemki.
Večer je v venec poezije vezala gospa Katarina Karlovšek.
Nekaj moram o njej: da je ljubiteljica klavirja, tenisa,da je podjetnica, domžalska svetnica, ki kandidira za županjo Domžal, je že dobri dve leti spremljevalka celjskega župana Bojana Šrota, lepa, nasmejana in dobrovoljna triintridesetletnica. Prvič je vodila ta kavarniški večer in hotela je uvesti nekaj svežine v program, ki pa ni prišel do veljave, ker so se nekatere udeleženke preveč oklepale tradicije. V glavnem, njen klavirski prispevek, Balada za Adelino, je čudoviti kavarniški ambient ob svečah, popeljal daleč nazaj v čase naših babic.
Pogostitev, klepet in podelitev simboličnih nagrad, ki jih podarjajo Terme Snovik, se je raztegnil skoraj v dve uri. Prva nagrada je seveda pripadla Heleni Ogorelec iz Trzina. Nagrada ostalim je bila prijetno druženje, Adelina in drugo leto nasvidenje.














Moj prispevek v ta natečaj


Jesen tostran


Na tej strani je jesen,
za robom so ostala poletja.

Nikoli nesem pogledala čez,
me je bilo strah rosnih juter,
vlažnih in pomečkanih rjuh,
vrat, ki so izrivala naročje.

Na tej strani se krajša dan,
tam je ostalo sonce.

Nikoli ni žarkov poslalo nazaj,
ne smeha, ne mavric,
ne brazd in semena,
le korake v nasprotno smer.

Na tej strani bo vedno jesen
in jaz bom tvoj dolg.
Nikoli ga nisi poplačal
in pot si zasukal nazaj,
na oblake narisal grafit:
"Pusti ljuezen nežno umreti!"


Ana Balantič




To je to in nasvidenje!

Čao! Ana

nedelja, 07. februar 2010

Sobotno razmišljanje

7. 2. 2010

Včerajšnja sobota kot vsaka druga boste rekli tisti, ki imate službo pa vnuke in starše in vam pestrosti tudi ob sobotah ne manjka. Odkar sem mojim strankam (bilo jih je zelooo veliko) odpovedala pokorščino in je šivalni stroj
ves skremžen od zamere, le še muzejski sksponat, je v mojem bivaku zelooo mirno.
Vikendi pa sploh.  Ker Ana nekaj ni razumela (jo daja pač skleroza Roza), okoli nove izdaje Zelenooblaškega zbornika, je v petek nujno rabila Vandin nasvet. A ta je bila ravno takrat pri frizerju nedosegljiva.
In sobota se je začela  z vstajanjem ob peti uri. Ha, penzjonisti, ki ne morejo spati!
Saj res nimam časa. Pa že spet! Do sedmih sem komaj spravila skupaj sebe, stanovanje, da mi je bilo vsaj malo podobno in pripravila vse za kosilo, ki se ponavadi začne že po deseti uri. Ja, nova moda neodvisnikov.
Saj tisti štirje kiviji in dva zlata rajska jabolka (kaki), samo priženejo ta pravo lakoto, da začne tako zgodaj razsajati po možganih.
Ob sedmih me je že začel matrati računalnik.  Komaj sem se pretolkla skozi nove dodatke, ki mi jih spomin še vedno niza v besedilo moje, kao nove knjige, je že po dvanajsti uri pozvonilo na vratih.
Da se zvlečem skozi kilometer dolgo stanovanje in skozi dvoje vrat, da dosežem vhodna, že drugič zvonec, malo bolj nestrpno.
Ja, ja, še polna tipkovnice odprem.
"No sedaj sem pa tu," profesor zgodovine J. K. pripravljen, da odnese moje umotvore domov v recenzijo.
"Joj samo še nekaj besed mi manjka," sem  nerodna pri opravičevanju.
"Nič hudega, pridem pa jutri," in mi dopolni še neke zgodovinske podatke. Aaah!
Olajšanje, saj se mi je še isti hip utrnilo nekaj novega in tega pisanja je videti, ne bo zlepa konec.
"Ana, boš kar morala enkrat odrezati," mi pravi Dragica Breskvar, ki bo iz mojega besedišča stepla smeti.
Vso zmedo, ki sem jo spravljala skupaj dve leti, sedaj razkopavam in probam, da bo divizija z vsemi bataljoni in četami postavljena v pravo formacijo.
Kar zdi se mi, da bo uboga Dragica "strašno vesela" že tretjega popravka, ki je še daljši.
Žel mi je, ker mi pa ravno zdaj, ko so že utečeni, klikerji tako hitro delajo.

Ko se mi je zdelo, da je že ves vesoljni svet pojužinal, sem se spravila na telefon.
"Prosim!"
Ja, to pa ni Vandin plavolasi glas se ustrašim. Vseeno pobaram gospo, če je Vanda.
"Ne, ste se pa zmotili!"
"Ja, Tilka, a ste vi?" previdno izstrelim, ko se mi zazdi glas nekam znan.
"Ja Ana, le še večkrat se zmotite (včasih me je že tikala), me je pobožala, kao vesela mojega glasu.
Odtipkala sem zgornjo številko, namesto Vandine spodnje.
In sva klepetali.
"Joj jih je že deset!" Vrže Tilka sliko svojega zasneženega vrta med impulze. Pred ptičjo hišico se je drenjalo ptičkov.
"A ni lepo gledati naravo, srce ti kar igra?" Se je raznežila naša drobna taščica, članica lit. društva Zeleni oblaki iz Logatca. Najin pogovor bi se še nadaljeval, če ne bi drugi telefon kar poskakoval od nestrpnosti in sva se poslovili.
"Halo, Ana, ste vi?" je na drugi strani iz Laz prihajal Vandin glas. Ja, temu se reče pa telepatija ali pa ista valovna dolžina. Naj še reče kdo, da nad nami ni nič.
Nato opravičilo zaradi moje skleroze,  malo o tem in onem, o krivicah na tem svetu in o čudovirem vzdušju, ki vlada med Zelenooblaško druščino pesnikov in pisateljev logaškega društva.
Zdi se mi, da je v njem toliko pozitivne energije, kot je premore le malokateri kolektiv.
Nič podmetkov, dovolj svobodne volje in vsi smo glih, kljub različni izobrazbi. Da bi se kdo metal ven še nisem zasledila.
"Ja vas - tebe pa preprosto moram objeti, me kdo preseneti.
Dragi prijatelji, le še tako naprej pa bomo zmagali za "Naj društvo"! Huuuura!
Zunaj pa je lepo in mehko snežilo in ptički na vrtu so Tilki delali kratek čas in polnili srce.

Kako lepo je živeti brez elektronske pošte in v živo slišati glas človeka, ki ti nekaj pomeni!
Tudi to je kultura in vrednota, ki se danes izničuje z elektronskimi mašinami. Človek postaja robot brez duše.

Takih sobot si želim in pristnih človeških odnosov.

Pa vse najlepše ob jutrišnjem kulturnem prazniku.

NAJ ŽIVI KULTURA!
ŽIVEL FRANCE PREŠEREN!

Čao! Ana

petek, 05. februar 2010

Poezija Jožeta Felca

Za vse, ki ne berejo Idrijskih novic objavljam najnovejšo pesem našega podpornega člana dr. Jožeta Felca, ki se mu je zapisala decembra nekaj dni pred praznikom, ko se je vozil iz Onkologije v varovani dom  sv. Jožefa na celjski Hrib, kjer je doma. Pesem je posvetil Maksimu Sedeju ml.


Zapuščam Rakov inštitut.
V brezčasje me dovaža glas puščave.
Z željami, upanji, spomini na Sedeja
grem k Jožefu, rešilna veja.

Za vse, ki jim odrežejo del njih,
obsevajo telo, ki v tihi grozi brbota,
v nekakšno novo stanje jih odevajo,
da bi bili še kak trenutek del sveta.

Ta se za reveže, ki romajo na celjski Hrib,
ne meni, saj je strt od moloha v sebi.
Star reševalec jih dostavlja v vnemi,
 ki v vsakem svojo zgodbo šepeta.

Vse so grozljive, strašne, a vesele.
Zakaj so take v tem skrivnostnem času?
Zato, ker pisane, zavratno bele,
čutijo neznansko upanje v Božjem glasu.

Jože Felc




Lep pozdrav!  Ana

Čao!

Nagrada Ireni Cigale

5. februar 2010

No, pa smo jo dočakali. V tretje gre rado. Le recite, da nismo v društvu Ris face,  mi lovci na nagrade.
Pa same ženske. Dajmo fantje! Pa ne da vam je vse padlo dol, ko je toliko žensk okoli vas. Saj vas imamo rade!
Mladika iz Trsta je pred tremi leti namenila meni prvo nagrado za poezijo, lansko leto drugo nagrado Andri Jereb tudi za poezijo, letošnjo drugo za prozo pa je dobila Irena Cigale. Na Prešernov dan, ji bo v Peterlinovi  dvorani v Trstu izročena ta nagrada.Upam, da bo ob prireditvi uživala kot sem jaz.
Irena, iskrene čestitke in še mnogo uspeha v bodoče.

Lep pozdrav do naslednjega dogajanja!

Pravkar sem na spletu zvedela od našega člana Darka Likarja, da je moja zgodba predlagana za objavo v Mladiki iz Trsta. UH!

Čao!  Ana