2008

Pravijo, da sem druga pobudnica za Marijo Rijavčevo, ki je že včasih nekaj omenjala kao, da bi bilo dobro v Idriji imeti literarno glasbeno društvo. Ko sem v društvo Zelenih oblakov iz Logatca potunkala še Andro Jereb se je kmalu ogrela, da se tudi v Idriji gremo nekaj podobnega. Postala je predsednica in jaz njen prisklednik.

Dr. Jože Felc psihiater in pisatelj ter nekdanji podporni član našega literarnega društva, je zanj predlagal nenavadno ime Ris z utemeljitvijo, »da imamo avtohtono žival risa, da je ris zasnova vsake čipke in da so se nekoč ljudje zbirali v risu. V nenavadno privlačnost kroga jih je privedel občutek varnosti, neomejena svoboda izražanja, drugačnost in vera. Zato naj bi ime predstavljalo vse tisto, s čimer se hočemo člani predstaviti svetu.«

Tako smo kot pomladno brstje prvič plaho pokukali v svet s svojimi umotvori, najprej v Idrijski Knjižnici. Odziv publike je bil čudovit.

Osvetljeni s pozitivnim odzivom ljubiteljev lepe besede in naphani s svežim sokom navdiha, smo iz predalov, kjer se nabira življenje, stresli nekaj nežnih glogovih cvetov poezije in proze. O ljubezni, stiskah, sploh po tistih zgodbah, ki jih ponavadi zamolčimo in jih našepetamo samo na papir, kajti le on je dovolj trden, da to prenese.

Nekaj drobcev nam je zaupal naš akademski slikar Rafko Terpin iz svojega ogromnega opusa čudovito postrojenih besednih zvez. Se pravi, da ne samo s čopičem, tudi z izredno metaforičnim jezikom naslika tiste poti, skrite domačije, kranjske rožice in ljudi med katere ga dan na dan oprtanega z nahrbtnikom in ošiljenim svinčnikom, vleče ljubezen do vsega lepega in pozabljenega.

Če omenim Sabino Eržen, ki je kot mlado dekle v tistih trebuških goucih ubijalo šolarjem v glave lepoto življenja in ga pozneje v Cerknem ubesedila v svojo poezijo, ne morem mimo presenečenja, ki ga je doživela od tistih, ki jo imajo radi in so ji v zahvalo izdali njen pesniški prvenec. Njena odlika je skromnost in potrpežljivost, njene pesmi pa božajo dušo in kričijo po uravnoteženem svetu.

Kaj vse ni bil z Rafael Lapajne? Če bi začela tako, bi bil seznam krajši. Nekaj pa le. Preden je okusil kruh s sedmimi skorjami (morje),ga je vozilo po Sloveniji med učiteljevanjem, petjem, igranjem, klekljanjem, samotarjenjem v Baški Grapi, nazadnje pa še padcem v idrijski Ris.

Vzponi in zatoni in Ivan Minatti, so zaznamovali njegovo poezijo, ki ima že 40 letno kilometrino, zato je njegova lirična izraznost tako bogata in včasih pretresljiva.

Slavica Uršič je tiste breze, potoki, cvetje, skratka tihožitja in idrijske vedute razstavljene pri Črnem Orlu in v njeni duši, je pisan pejsaž zgodb zlitih na papir, ki so zaznamovale njeno življenje. Narahlo je odškrnila vrata v svoj svet…

Andra Jereb. Zdaj, ko si je nadela pesniška krila, neustavljivo maha in sili čim više pod nebo, da bo od tam videla globlje v svojo dušo in jo ubesedila.

Kot da ji je hudo za časom, ki ga ni izkoristila, se ne obotavlja stopiti na še eno in še eno stopničko. Pravi, da so tukaj leta, ko je treba pohiteti in nadoknaditi zamujeno.

To je že res, toda čas bo vseeno pilil prehiteno. To je čutiti že sedaj, ko svoje izpovedne pesmi ne ukaluplja več v rime in si pušča več izrazne in osebne svobode, kar je bilo še pred letom tabu. Čakajoč na še večjo - drznejšo izpovedno poezijo v bodoče smo ji iz srca zaploskali.

Jelka Trček iz Zadloga mi je nekoč dejala: "Zdaj v drugi puberteti tudi jaz kaj napišem, tako priložnostno, za svojo dušo, da osrečim koga, da treniram možgane in spoznavam samo sebe". Kmečka preprostost veje iz njenih besedil. Ganljiva so, resnična kot danes, trda kot skorja starega hrasta in mehka kot lipina sredica. Sicer se jim čuti, da so zrasla med trdim delom in nimam časa. Pa vendar z majhnimi slovničnimi popilki, vredna, da jim prisluhnemo.

Kdo ne pozna pisateljice Ivanke Čadež?

Če le malo pobrskaš po njeni zbirki, (Beračeva zgodba, Modrosti dobre stare mame) in drugih, tako tenkočutnih, preprosto domačih in poučnih povesti, mojstrsko napisanih z velikim smislom za lep jezik, ti premakne čustva. Veseli smo, da se nam je pridružila v Risu in nam bo njena modrost v veliko korist, če jo bomo le znali izkoristiti.

Kritična do sebe in drugih, preprosta, resna in vase poglobljena, nam bo nadrobila nekaj njenega vsakdana.

Oh, Vladimir Kržišnik, ta skrivnostnež med tarčami, srnjaki in ribami, s polno glavo čudovitih misli nad oblaki. Pa bi rad to ubesedil? Le kako? Saj je čas pet do dvanajstih le prekratek. Potem nastane, kar nastane. Za popilke ni časa in volje. Saj je vseeno kaj je, le da je. In s tem hajd veselo pred avditorij! Pogum pa tak! Ampak tisto, ko je zaigral ata v odlomku iz Moj ata socialistični kulak, tisto poletje v literarni koloniji v Pliskavici, je bilo pa dobro. Bravo!

Nu taka drušna sma mi, naplauleni ad Trebuše, Padbarda m pa Cirkna, aritmičnu akuženi z rimokoki m pa prozakoki ka pauzručeje literoitis u Risu.

Sa nam ži zrasle repetnice, zatuu wesiilu farčima ad Zeljenih Ablakau u Lagatcu, da Černga adlerje u Idari. Pausut nas je duost m pa šidama se, kdu bu bel kejšna kuštna wargu na papir, pa de ga na bu tak spakadranu luomu, kat Violeta Tomić na idarskmu festiwalu, ka se je šla za welike saude lublanska idarščina, de se i je režala ciila Idarje.

Premalo sem jaz

Premalo sem jaz.
Več sem otrok
In znanci in tujci,
več sem razdajanje, brez vbogajme.
Več sem dan.Noč je prečrna.
Bojim se smrti.
Več sem sonce.
V dež je namočena zemlja.
Več sem zrno.
Boli me med mlinskima kamnoma.
Več sem plenilka samote.
Premalo živim.
V knjigi še polno je listov brez rim.
Premalo sem čaša,
vkatero natočiš najboljšega vina.
Tam notri pa žari in kolje,
želim biti sama in moja,
morda samo malo njegova,
največ pa tukaj in zdaj,
v brezmejnost le svoja.

Ana Balantič