sreda, 23. september 2009

15. maja 2008

Danes se je zgodil literarni večer treh članov RISa, Rafka Lapajneta, ki je večer tudi vodil,  Andre Jereb in moje malenkosti.
Prostor pri Črnem Orlu je bil zaradi pozitivnega odziva številne publike ena sama poezija. 


Mrtvi odmevi

Dan je bil noč v zaobljeni luni.
Plesala sva s prsti po koži
in z žarki strasti se igrala.
Času sva strigla peruti.

Nihče več ne čara,
da noč svoj nokturno odpleše,
tiktakanje ure med tramjem
poganja odmrle spomine.

Ostal si Picasso na steni,
z megleno zaveso zastrtih oči.
Ko včasih ob oknu se senca zamaje,
v dežju zajočejo šipe.

Če spet tiste čase morda
ščip stresel bo v čašo opojno,
travinja nastlal pod predramljene boke,
zaman boš potrkal na vrata.                                 
Ana Balantič

Vedno več me je   

Ne mika me, da spet bi pogrnila mizo,
vsakdanjost nanjo nadrobila,
ker mi nosnice še razjeda
prastari duh po kislem vinu,
ki sva takrat ga pila.

Že dolgo me ne mika več,
da  ob prižganem bi kadilu,
ovita v tanke čipke,
s prosojnostjo vzbudila poželjiv pogled.

Že dolgo nočem biti plen strasti,
da bi njen hrup vsrkavalo ozvezdje.
Se nočem mačjemehko drgniti ob kožo,
na madežih, ki vlepljajo se v mivko.

Na mrtvi točki sem obstala,
v črepinjah  porcelanskih sanj, 
le to imam sedaj, da sem
in s tem lahko puščavo prepojim,
saj z vsakim dnem samotnim me je več.



Ana Balantič

Srebrnasta noč  

Precej noči je že odštelo,
ko sredi ceste se s temó objemam.
Po koži hlad zidovja mi polzi.
Le tu in tam na oknih zgane se zavesa.

V to noč srebrnasto-pocinkano
se oglasi klavir,
neusmiljeno po razglašenih tipkah
nekdo ponavlja svoj preludij.

Poslušam dihanje samote,
ki meša z duhom scvelih se kostanjev
in goltam čas, ki je tako nesrečno mrtev.
Obračam v tvoje okno se z obrazom tujke.

Odprta školjka tam te čakam,
ti moj izrezan biser,
(ki druga s tabo se krasi).
Zaman v osamljene luči strmim,
ki se ugašajo - saj skoraj se dani.               
Ana Balantič

Ona in vlak

Rekla je, da ima rada vlak,
njegov tanki pisk,
ko razseka  zrak
poln vrvečih zvokov na postaji,
da rada posluša modrokovinski zvok koles,
ko obnje zacvilijo zavore,
da je rada sama v kupeju,
zamaknjena v svojo notranjost,
prepuščena enakomernim udarcem v presledek tirov,
ki jo zazibajo v lagodje samote.
Pogled skozi motnikasto šipo
na zgubano pokrajino
ji prebudi ugodje lenobnosti
in mimo bežeče opečnato nebo večera,
ji z jeziki strganih oblakov,
razburka domišljijo povprečnega vsakdana.

Tako rada se popelje z njim,
zavita v drdrajoče pozibavanje,
premaknjena v tisti čas nazaj,
ki v njej zbudi otroka.
Ana Balantič




Vmesni glas

Ko tudi tebe bo nekoč samota
vpregla v svoje ojnice.
Ko boš samo še ladja senc,
kateri veter več ne napihuje jader,
boš vsak dan gledal bliže tlom
in vedno manj oči bo šlo za tabo.
Mislil boš, da se je sonce ohladilo,
ker tvoja koža ni pregreta,
preklinjal sneg boš in mokroto
in škripajočo vzmet v kosteh.
Od daleč boš prežal na morje
in slutil mivko med dlanmi,
uvelost naskrivaj posončil,
s peščenimi spomini na očeh
se boš potuhnil med čeri.
Naslonil bi se rad,
a le razpoke bodo še pokonci
in čas prehojen bo v napoto.
Le kaj se je zgodilo,
da sva bila si le kot vmesni glas?                         

Ana Balantič

Ni komentarjev: