sreda, 23. september 2009

11. februar 2008

Le kako se mi je zgodila prva nagrada v tržaški založbi Mladika. Pppppprva, yes!
Samo poslala sem nekaj pesmi pod psevdonimom ARIANA in 11. februarja na Prešernovi proslavi v Peterlinovi dvorani v Trstu sem prejela veličastnih 400 eurov skupaj s pohvalo in sladkostjo besed. Za nameček pa so še prebrali ravno tisto, ki sem si jo potiho želela slišati.  Kar malo me je dvignilo, čeprav sem ponavadi precej pri tleh. 
Pod vodstvom profesorja Tomaža Pavšiča smo si – z mojimi spremljevalci, za nameček ogledali še nočno razkošje razsvetljene občinske palače na trgu Unitá.
Kljub burji, ki nas je tu in tam malo privzdignila in jemala sapo, je kulturni dan potonil v nepozaben spomin.
Idrijski župan gospod Bojan Sever pa mi je poslal uradno čestitko in mi zaželel še mnogo ustvarjalnega navdiha.
Ah, kako me je pobožal.


Naročje ran

Nekdo se poigrava z molom,
kovinasto se tipka zjoče v mrak,
razpara gluhost osamele ulice
in ti sediš v zavetju senc.

Tam zgoraj polknica udari v zid,
splaši se dremajoči ptič
in prhne med kostanje.
A ti sediš v življenju, ki je notri.

Čez mize zavihte se prti,
ko veter hlastne izza voglov,
po vroči čokoladi zadiši.
A ti sediš v zrcalu in življenja lačna.

Ko cviležu zavor sledi
še žvenkasto sesuto steklo,
posedeš se v naročje ran,
ker pravkar so ti povozili dušo.


Ana Balantič

Ni komentarjev: