Ko se prepleteta pesek in nitka, nastane
razstava.
13.decembra, na dan svete Lucije, sta se v idrijski Mestni
galeriji dipl. slikarka Stanka Golob s peščenimi umetninami in Ana Balantič z
barvnimi klekljanimi slikami priporočili tej zavetnici za dober vid.
Skozi Stankino umetnost se je z vso strokovno natančnostjo najprej sprehodil Gregor Maver
dipl. vizualni ustvarjalec.
Svoje videnje
klekljanih slik pa je skozi izostreno poznavanje idrijske čipke povzela direktorica
Idrijskega muzeja Ivana Leskovec univ. dipl. etnologinja in prof. zgodovine
Vsak med nami je
enkratno, neponovljivo bitje. Zdi se, da se jih v Ani Balantič skriva cela
množica. V pesniški zbirki »Slana vitica življenja« je Ana o sebi zapisala, da
je »kot čebula, ki se maji. In tistih omajkov ni, da bi jih zavrgla, ampak jih
niza v marjetkaste venčke. Kar tako, zase, za dolgčas, pa tudi za vse nas«. In
današnja razstava, mislim, sodi med enega teh omajkov, ki jih je namenila tudi
nam.
Ano poznamo kot pesnico, pisateljico – s tankočutnim
posluhom za lepoto, strast, bolečino. V njej je neizmerno bogastvo občutij, védenj in znanj, ki jih želi in
zmore deliti z nami, ki jo obkrožamo – vsak dan ali le priložnostno. In
klekljarsko slikarstvo oz. slike v klekljani tehniki, je nekaj, kar nam je na
novo pokazala, nekaj s čimer je ponovno razkrila eno od svojih spretnosti,
enega od svojih ustvarjalnih talentov.
Čipke, kot jih vidimo na tej razstavi, za naš prostor niso
prav običajne. Niti intenzivnih odtenkov celotnega barvnega spektra v naših
čipkah ne poznamo. Barvnih upodobitev različnih motivov - človeških, rastlinskih, živalskih, predvsem
pa iz sveta arhitekture in vsakdanjih uporabnih predmetov, še nismo videli. Ani
so predstavljali izziv. Kot sama pravi, je za njo devet let čipkarske šole. V
tem času se je nabralo kar nekaj klekljarskega znanja in spretnosti. Spominja se, da ji je babica dovolila, da je
v njenem imenu izdelala prenekateri rogljiček, že preden je bila sama »zrela«
za v čipkarsko Zadrugo. Za klekljanje barvnih slik se je odločila, ker jo
zanima improvizacija in ne mara ustaljenih, ukalupljenih stvari. Tudi čipkastih
vzorcev in papircev ne. »Preveč sem jih že kot osnovnošolka naklekljala za
Zadrugo ali po naročilu. Če se je le dalo, sem že takrat rada izbrala kaj
raznolikega. Nekoč sem v babičini skrinji našla papirc z motivom moškega in
ženske. Sklekljala sem ga z barvnim sukancem, kar je bilo takrat sila
nenavadno. Nastala je okrasna blazina, za katero se je žal izgubila vsaka sled.
Pred petimi leti me je ponovno popadla želja, da bi skelkljala make, moje
najljubše cvetje. In tako se je začelo.«
Za vzorce, ki jih kleklja Ana, ni papircev. Predloge si
pripravi sama. Osnovo najde v reviji, na fotografiji, na spletnih straneh.
Vrste risa in barve sproti rastejo v njeni glavi. Smelo in pogumno. Ob tem
velja spomniti, da se je bogastvo idrijske čipke oblikovalo skozi stoletja in
desetletja. Prav tiste skromne in praviloma anonimne idrijske klekljarice, ki
niso bile zadovoljne s tem, da vedno znova in znova, zaradi zaslužka seveda,
klekljajo ene in iste čipke, so botrovale njenemu razvoju. Od drugod prinešene
in ustaljene vzorce so preoblikovale po svoji podobi in jih tudi sklekljale po
svoje. Tako se je skozi čas na Idrijskem razvila prepoznavna čipka, drugačna od
drugih in imenovana idrijska čipka. Oblikovanje in ustvarjanje čipk je nikoli
dokončan proces. Danes na prodajnih policah in v naših domovih najdemo tehnično dovršene čipke, ki so kopije
historičnih čipk pa tudi nove avtorske, sodobne, eksperimentalne čipke, med
katerimi svoje mesto lahko najdejo tudi
Anine čipke.
Razstavo odpiramo na dan, ko goduje sv. Lucija (13.
december), ki je zavetnica slepih, slabovidnih in vseh tistih, ki pri svojem
delu potrebujejo luč. Mednje sodijo tudi klekljarice, ki so ob brlivkah,
petrolejka, karbidovkah in bulah preživele prenekateri večer ali celo noč in so
se k njej obračale s prošnjo za dober vid. Ani pri njenem vsestranskem
ustvarjalnem delu želimo obilo dobre luči in se ji zahvaljujemo za nocojšnji
večer in razstavo, ki nam jo poklanja v ogled.
Ivana Leskovec
MILANKA TRUŠNOVEC
IVANA LESKOVEC
GREGOR MAVER
Fotografije Vladimir Kržišnik in Ana Balantič
ANA IN STANKA
Natanko pred 10. leti 22. decembra sem samo nadstropje nižje v Mestni knjižnici prvič nastopila pred publiko. In vsa leta mi ta ustanova, ki ji pripada tudi galerija nudi prostore za moje literarne nastope, tokrat celo za razstavo. Za prijaznost gre hvala osebju in direktorici Milanki Trušnovec.
Vsem, ki so mi te dneve stali ob strani, vključno s prijatelji obiskovalci, se še na tem mestu toplo zahvaljujem.
Lep december želim vaša ANA
