petek, 21. januar 2011

Moja poletja

Tako so se predstavila Moja poletja





Nikoli nisem polagala pažnje po kakšnem zaporedju si sledijo izdaje mojih knjig.
Da je med vsako od mojimi štirih točno dve leti razlike, je pogruntala šele Ingrid Kašca Bucik, novinarka radia Koper, ki ji je prvi uspelo izvleči iz mene nekaj intervjuju podobnega.
Pa smo jo, na svetlo postavili še eno knjigo. V naši knjižnici, ki je komaj zmogla dovolj hitro podstavljati stole številnemu občinstvu. Za pevke spodnjeidrijskega ženskega pevskega zbora, ki je z ubranimi glasovi povezal mojo predstavitev pa je stolov na katerih bi se odpočile celo zmanjkalo. Skrita za očali, ki vidijo samo na blizu, sem samo poslušala odzive na branje odlomkov iz Mojih poletji. Skozi nos povlečene solze posebno v prvih vrstah, so na trenutke tudi meni zadrgnile nekaj besed.
Nikoli si ne bi mislila, da je lahko profesor Kavčič kot zgodovinar in dober poznavalec mesta, med mojimi vrsticami našel toliko njemu všečne tematike.
Do danes je polovica od štiristo izvodov že zamenjala lastnika in sem vesela, da je knjiga med Idrijčani, ki se z nostalgijo spominjajo posebnosti starega mesta in posebnežev, doživela toliko odobravanja. Prenekateri so se celo našli v njej. Profesorica Ivana Slamič pravi, da je celo gospa iz Ajdovščine med poglavji spoznala nekaj svojih bratrancev.

Misel, da bi svoj pesniški opus dopolnila s proznim delom, zapisom o mojem odraščanju, se je vlekla, odkar me je pred desetletjem potegnilo v literarne vode.
Sem otrok poletja, rojena v znamenitem mestu, ki je nastalo po naključju, zaradi žlahtne kovine in je skozi svoj petstoletni razvoj preoblikovala podobo krajine in ljudi.
Tako se je junija 2008 pričela odvijati tančica mojih spominov. Dnevi, ki sem jih prebila za računalnikom so prinašali neprespane noči polne emocij, notranjih stisk. Ko sem vedno globlje kopala po spominih, sem včasih obupala, da ne bom zmogla. Že uvod z očetovo smrtjo me je skoraj ustavil.
Fragmenti, ki sem jih luščila iz pozabe so me potiskali naprej in nisem odnehala.
Dve leti se je spreminjala in dopolnjevala podoba današnje knjige. Še danes ne bi nehala. Velikokrat sama nisem bila zadovoljna z napisanim, drugič ni bila lektorica Dragica Breskvar (škoda, da je ni bilo ob meni, bi imela kaj povedati) in me je opominjala: Ja, Ana, kaj boljše pa že znaš napisati. In sem pisala.
Zaradi ata, izgube veje na katero mi ni bilo dano biti naslonjena več kot le borih 16 rosnih let. To je posvetilo njemu, ki je verjel, da iz neugnane »zjale« pa le nekaj bo.
Je že vedel, ko je dejal »Ti fantìna, ka baš zrasla te bam naúču, pa še urmuohat!«
Ni dočakal. Iz tistega »fantìna« sem kot samorastnik postala le zapisovalka spominov nanj.
Pod cipresami je samo njegov pepel, ko odprem knjigo je z mano on in vsi, ki so zaznamovali moje življenje. In tako bo, dokler bo čas to hotel.
Na tem mestu se še enkrat zahvalim vsem prijateljem, ki so ta večer delili z mano, nekateri samo v mislih, in vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je knjiga nastala.
Žal mi je samo, da izida moje knjige nista dočakala dr. Jože Felc in profesor Vinko Vršec. Oba sta namreč spremljala njeno nastajanje in jo z nekakšno slutnjo nestrpno pričakovala.

Nikakor ne morem mimo Mestne knjižnice, njenega prijaznega osebja, direktorice Milanke Trušnovec in gospe Jelke Bezeljak, ki vsako moje delo z veseljem pospremijo na pot v svojih čudovitih prostorih, da se jim ponovno ne zahvalim. Enako Mileni Brelih za njeno odlično interpretacijo odlomkov iz knjige,
ženskemu pevskemu zboru in voditeljici Moniki Rijavec za nepozabne pesniške vložke in profesorju Janezu Kavčiču še enkrat hvala za vse kronološke popravke, spremno besedo in obširne zaključne besede.
Še posebna zahvala profesorici Dragici Breskvar samostojni svetovalki za lit. dejavnost in glavni urednici revije Mentor, za njeno potrpljenje in neprecenljive napotke pri nastajanju knjige.
Hvala vsem prijateljem in svojcem, ki ste z mano delili prijeten večer, nekateri le v mislih.

























Fotografije Vladimir Kržišnik

 To je nekdanji pob Franci, ki je takrat, ko se je rodila Ana pod oknom vlekel na uha.
fotografije Vladimir Kžišnik

Tri junakinje iz knjige: od leve strani Marica, Ana in Bogdana,  foto Ervin Eržen
profesor Janez Kavčič  foto Ervin Eržen





 Druščina  Zelenih oblakov, žal letos v precej okrnjeni zasedbi,  je tista pika na i. Letošnji dodatek pa sta dva člana primorskega društva PO BE RE Marjetka Manfreda Vakar in Vojko Rutar.

Zdaj, ko je minilo mojih pet minut slave, je ostal čisto navaden vsakdan in spet sem tukaj in z vami.
Čao! Ana Balantič

ponedeljek, 10. januar 2011

In memoriam Zlatko Smrekar


Nikoli več ne bo napisal pesmi, nikoli več je ne bo prebral na njegov svojstven način, s prepletanjem rok in čisto posebnim žarom v očeh. 
Sami bomo prebirali njegovo zapuščino besed. Pa jo bomo znali tako kot on?
Bomo čutili tako kot on, kaj je hotel povedati?
Za vedno se je poslovil, vendar ga bo spomin prinašal pogosteje med nas, ga polagal globlje v naša srca. 
Na Livku ne bo več sončni zahod božal njegovega pogleda,
le na njegovem grobu bo odmevala večna pesem.


Življenje

Jasno
nepokošeno
Nedeljsko jutro
V spovednici
z molitvenikom
v malhi
V glavi
polno prešuštnih
idej
Izobraženega kosca

Zasvetilo je sonce
in z žarki predrlo
megleno jutro 
 Dež je napojil
žejne poljane
in veter je božal
njih lase
ki so se poslavljali 
od Življenja

Zlatko Smrekar

Za vse, ki ste ga poznali in morda imeli lani priliko poslušati njego pesniško literarni večer v idrijski kavarni Ana Balantič

sobota, 01. januar 2011

Jutro kot vsako drugo, le ...

Tistim, ki so se zbudili sami v sončen prvi januar,  voščim dobro jutro in srečno 2011. leto. Vsem ostalim pa čim več mehko mačkastih dotikov.
Nam, ki živimo samo od spominov pa tole razmišljanje, ki se je pred desetimi leti zapisalo v mojo prvo knjigo.

Pogrešam

Sem popotnik brez prtljage,
na razpotju v stare zrem sledi.
Pogrešam dež, da prazen kažipot umije,
zgubljene najde mi poti.


Kako pogrešam, da poletje spet zadiha,
soparo, veter, da lase mi viha,
telesa potnega dotik,
vročo sapo nekega navdiha.


Pogrešam zime čas, ledene,
solzo, ki bi led topila,
nemir pogrešam, tisti zvok tišine,
da bi se ob nekom pogrela.

Pogrešam jih pomladne plohe,
ki sence najinih sledi so sprale,
v vrtinec časa odplaknile.
Tam le spomin je košček raja.


Čao Ana