sreda, 30. september 2009

25. september 2009

V petek 25. sept. smo Zeleni oblaki že s tretjim javnim branjem zaplavali v
"Sočnost jeseni in tkali utripe svetov"
Občinstvu smo se predstavili na šoli Tabor v Logatcu, kjer je nekoč svoje znanje pridobival tudi Andrej Žigon, da je pozneje lahko postal celo pesnik.  Kdor še ne ve, ima naše literarno društvo ime po njegovi pesniški zbirki  "Zeleni oblaki".
Prostori knjižnice so sijali od sončničnih cvetov, ki so s svojim odbleskom pozlatili pozornost ljubiteljev lepe besede. Nitke, ki smo jih stkali med njimi so večkrat na resne obraze privabile prešeren smeh. Posebno, ko je Marcel Štefančič s svojo teatralnostjo ukrojil nekaj svojih aforizmov.
Nikoli ni dolgčas ob nastopu Tineta Vučka, ki si je tokrat kot vnet glasbenik izbral ruskega skladatelja Modesta Musorgskega. Iz njegovih skladb "Slike z razstave", je naredil sonetno umetnino. Ko se je z verzi prebil skozi vseh 16 slik, je še obelodanil, da ko je čakal na nastop tam med knjižnjimi policami, si je prebral nekaj zanimivih statističnih primerjav   uradnega lista starega deset let, kjer Slovenci primerjajo naše cene in cene v evropski uniji glede na plače enih in drugih. Tolažba naj bi nam bil podatek, da so za revne ljudi tam gori cene celo nižje kot pri nas. Zato le pogumno v Evropo! O njihovih in naših plačah pa nič,  AJ  JAJ. To je bila Tinetova pravljica za lahko noč.
Ja, Francka Čuk, ta ima tudi nekaj krepkih zamahov po socialnih  temah in ravno pravšnjo je izbrala za ta jesenski večer o upokojenčevih tegobah, sploh sedaj, ko bodo baje denarnice ogrožene od zmrzali.
Tudi Vanda Lavrič vedno svoje branje začini, tokrat s SMSi, ki si jih pošiljata z Branko. Vse tiste kratice na koncu sporočil, za katere moraš imeti poseben slovar. (R. T. M. XXL) nekako tako, če sem prav razumela. Lirika in smeh sta si kot vedno na naših večerih tudi tokrat podajali roko  še predsednica Branka Novak,  Tilka Jerič , Tim Uršiča, Vladimir Kržišnik, Nada Kržan, Mateja Hajdinjak, Lidija Rupnik, Jože Omerzu, Helena Frece, Eva Neža Kermavner, Andrejka Jereb in moja malenkost.
Ne smem pozabiti, glasbenih vložkov. Bojan Šen, Vid Sark in vokala, Ana in Špela Kavčič, so pobožali naše jesensko razpoloženje. 
Za ozadje večera je prispeval fotograf Andrej Korenč, večkratni nagrajenec, tudi s častno nagrado Občine Logatec. S projekcijami na velikem platnu nas je popeljal po oranžno šumotnem listju.
Da je jesenska veriga do konca zdržala vso težo naših umotvorov, je vsake toliko Bojana Levinger pomazala s sončnično barvo iz svojega besednega zaklada.
Zakulisje ob pospravljanju odsluženega sončničnega dekorja, se je spremenila še v vročo debato društvenih zagat. Nato pa nekaj prisrčnih objemov in čao.
Tokrat sem svoj prispevek naslovila: 


"Jesenski crescendo"

Ko se je vpijal v mojo kožo,
divje in strastno,
je nekdo pomotoma
izza vogla spustil Ravela.
Boleru so se zazibali boki
in rdečesvilasti zvoki polovink
so se nalepili v uho, zmotili ritem
in pretrgali tremolo med svaljki rjuh.

Po nočni nevihti se jutro tišči k šipi.
Po njej se zliva še zadnji rep dežja,
ki je v temi zbobnal svoj refren
zame, zanj in za ognjene konje.

Grive so se povesile,
 le ogenj je siknil skozi okno
in zacvrčal med kapljami zadnjih akordov.
Zarja išče pepel med hišami
in rjastim listjem.
Jesen se prebuja v burni crescendo.                Ana Balantič









Branka Novak z nagrajenim
fotografom Andrejem Korenčem



















Bojana Levinger
s svojo sončnično verigo
in glasbeni kvartet









Čao do naslednjega nabadanja črk na ekran! Ana

sreda, 23. september 2009

4. september 2009

Konec počitnic in Slope majhna vasica v Brkinih nas je v četrtek z objemom burje sprejela na domačijo pri Filetu.
Pod ogromno nekaj stoletno lipo se nas je posedlo 12 ukaželjnih piscev iz cele Slovenije.
Pesnica in predsednica primorskih pisateljev Magdalena Terčon nas je seznanila s pesniki cele Primorske.
Izpustila je le idrijsko območje kot češ, saj se res ne ve kam to spada ali pod Notranjsko ali Primorsko. Pa smo jo prizadeti iz čete Risovcev (6 osebkov) napadli, češ čeprav smo na tromeji…
Izostrene puščice, sploh Sabinine, ki je ves čas pred in med vojno kot Primorka že občutila bolečo prepoved maternega jezika.
In niti burja, ki je vse štiri dni upogibala veje, ni mogla omajati dejstva, da smo Idrci Primorci in pika.
Po večerji, tisti preobilni, celo s sladico in ne taki kot v Škocjanu, smo s pisateljico proze, poezije in dramatike Cvetko Bevc zaključili prijete večer in se nato prepustili burji, ki je še kar naprej vršala čez strehe, da nas je uspavala.
V petek po obvezni telovadbi, zajtrk, da te kap.
Ko so se nekateri že najedli marmelade, se je na mize prismejal pršut in klobase in salame, sir in skuta.
Tu res ni bilo šans za hujšanje.
Tako podprti, smo potem s predavateljico Nado Dobnik obdelali francosko književnost od  Francoske Akademije, ki jo je leta 1635 ustanovil kardinal Richelieu in še do danes šteje le  po 40 članov, ki imajo dosmrtni mandat.  
Od številnih podatkov smo si oddahnili potem šele na kraških poteh, do poznega kosila.
Miha Mohar (pravi bibiofil) nas je kasneje seznanil koliko so šole kreativnega pisanja potrebne avtorjem in za zaključek smo imeli še liter. večer.
Burjasta sobota nas je po telovadbi in zajtrku posedla z Miho Mohorjem v kreativno delavnico, kjer smo najprej napisali vsak svoj LIMERIK, to je kratka komična pesem zgrajena na dveh rimah, njen idejni oče je bil baje slikar in pesnik Edward Lear.
Nato smo iz časopisnih izrezkov sestavili pesem.
S Sabino sva skupaj izrezali tole besedilo:
Vse se začne v sobi.
Odprta vrata.
Malčka preselili v odmaknjene razpoke
nad mraz in vročino z novo fasado.


Po kosilu so se eni naložili v kombi, drugi v osebne avtomobile in ekskurzija po Krasu se je začela. V Lokvi smo si ogledali trgovino in artikle, ki so se prodajali pred drugo vojno in po njej. Starejši smo tako obudili spomine na tiste Šumijeve bonbone, Franck kavo in prvi pralni prašek iz Saponije Osijek - Plavi Radion, ki je imel znamenito reklo »Pere sam«.
Nekateri so si šli v bližini ogledati tudi stare radijske sprejemnike.
Ja, pa Vilenica, podelitev nagrade za književnost Claudiu Magrisu za roman Donava.
Veličastna predstava v jami ob prisotnosti predsednika republike Danila Türka s soprogo in ministrico Majdo Širca.
Le tisti stavek v Magrisovem nagovoru, ki smo ga pozneje prebrali še v prevodu, je bil nam Primorcem malce nerazumljiv. Citiram.
»Hkrati pa je bil za mejo tudi svet, ki sem ga zelo dobro poznal: zemlja, ki je bila del Italije in si jo je Jugoslavija priključila po drugi svetovni vojni:«
Pa naj bo že kakor koli, po podelitvi je bil pa še žur.

Dragica Breskvar, NAŠA MAMA je drugi dan dejala, da nas je bilo tistih enajst vitezov podolgovate mize najbolj preskrbljenih z okrepčilom, ki ga je premogla Vilenica po Vilenici.
Zato pa je bila nedelja bolj utrujena in me je zvilo sredi predavanja o slikarski tehniki Kolažu.
Samo še o Picasu sem nekaj dojela in kubizmu , Salvadorja Dalija pa že ne vem več.
Burja me je potem že zbistrila, ko je bil na vrsti pogovor s Petro Rezmanom o liter. revijah in njihovem delovanju.
Potem pa nekaj solzic in dolgo poslavljanje do drugič.
Čao!

4. avgust 2009

Za nekatere je tudi čas počitnic delovni dan.
Letovanje v Ankaranu v domu multipleks skleroznih bolnikov, je Slavici Uršič, Francki Čuk in moji malenkosti prišlo prav, da smo sicer članice Zelenih oblakov in RISa  pod Slavičinim vodstvom priredile lit. večer za paciente in njihove svojce.
Celo publiko smo pridobile za sodelovanje v pripovedovanju šal.
Da se bo vedelo, da nekateri člani delamo tudi na črno.
»Pa ne okol govort!«

12. junij 2009

Kres so zakurili pri Cigaletovih v Dolah in Risovci smo  imeli lit. večer za izven.
Na koncu, ko je izzvenela zadnja beseda na temo kresne noči, je bila še bogata pogostitev. Za to tako dobrodušno poskrbi Irenin mož Marko. Ogenj pa smo zadovoljni in z željo po ponovitvi prepustili družini, da ga izživi do poslednje iskre.
Nasvidenje po počitnicah!

31. maj 2009

Začetek leta me je firbec gnal, da sem se udeležila anonimnega natečaja KAL V POEZIJI v Italiji v občini Podbonesec v Nadižki dolini.
Tokratna tema je bila GLASBA.  Poslala sem pesem NOČNI NOKTURNO pod psevdonimom SAVERA.
Nekaj dni pred razglasitvijo nagrad, me je po telefonu poklical gospod in me  v polomljeni Slovenščini povabil na podelitev teh priznanj. »Več ne smem povedati!« je še dejal.
!Pa grem, da vidim še malo zamejske kulture!«
Oblačen, že doma deževen dan.
»Le kaj mi je v takem treba bilo iti na tuje?«
Nadižka dolina turobna, vzpon do vasi Calla v megli. Do cerkvice daleč starn od vasi že nekaj jasnine. Folklora zaradi vremena odpade. Le ogled pomnika v prvi vojni padlim vojakom s kamnitim razprostrtim orlom na obelisku in pogled na oddaljeni tržaški zaliv, ki se je vsake toliko odmašil iz oblakov.
Pred kulturnim domom v obnovljeni stari kraški domačiji, stoli in množica in mraz, za pokrov pa črno preteče nebo, ki je ves čas s pogrkavanjem svarilo pred močo.
Govorniki z županom Podbonesca na čelu, so si vseeno vzeli veliko časa za govoranco.
(Ko se Italijan razgovori.)
Večkrat me je že pognalo, da bi odšla, ker itak nisem veliko razumela – prevod je bil zelo skop. Le to od začetka, da bodo priznanja itak poslali na dom. Ob tistih odločanjih iti ali ostati, sem pričakala srebrno priznanje, ki ga je dobil Zlatko Smrekar iz Kobarida, s katerim se poznava že iz prejšnjih liter. srečanj. Oddahnila sem si: »No sedaj bo definitivno konec tega prezebanja!« »Prvo nagrado za Kal v poeziji prejme pesem NOČNI NOKTURNO
Ostalo sem preslišala. Ne vem ali od mraza ali od treme sem se prišklepetala skozi pesem, ki sem jo morala prebrati in od župana prejeti zlato plaketo in pismo s tridnevnim paketom za bivanje v hotelu za dve osebi v vrednosti 300 eurov.
Megla na očeh in perutničke in oblakov ni bilo več. Mraz je izginil.

22. maj 2009

Vsi znanjaželjni smo za tri dni napolnili dom Obšolskih dejavnosti na Medvedjem Brdu.
Pesniški skupini je pod ogromnim orehom šla v slast gostobesednost mentorice pesnice Mete Kušar.
Naše pesmi so bile prav uboge pod njnim skalpelom, ko jih je do zadnjega vlakna razrezala in za vsako vlakno zahtevala naše pojasnilo. Ja, temeljiteje pa že ne bi moglo biti.
Predzadnji večer, ko so v goste prišli še ostali člani Zelenih oblakov s Timovimi razrezanimi kavbojkami in črnim cilindrom na glavi, smo se imeli zabavno fajn.
Potrditev  pridobljenega znanja, se je na koncu pa tako zalilo in zajedlo na Šinkovčevi kmetiji. Zvezdnata noč nam je bila v pomoč ob vrnitvi v dom.

4. april 2009

Že drugič si nesem mogla kaj, da zaradi povabila založbe Pivec iz Maribora ne bi poslala na anonimni natečaj za Viteza poezije pesmi POMOTA  pod psevdonimom INES.
Tokrat sem si rekla, da pošljem nekaj kratkega, takega, ki je boj za silo, če bo treba recitirati (zaradi treme). Glej ga zlomka med 137 kandidati sva bili izbrani skupaj s pesnico Bojano Levinger, sotrpinko v Zelenih oblakih med 24 polfinalistov.
V Slovenj Gradcu sva šli v boj med same velike kalibre učenikov.
Bili sva istih misli, da je nagrada že itak to, da sva prilezli iz anonimnosti, naprej je pa tako samo kuhinja.
Med pesniškimi veljaki midve res nisva mogli zlesti do viteškega reda, vseeno je bil občutek veličasten.


Pomota  

Pripravljalo se je k pomladi.
Brstje je pokalo,
iz smolnih ovojev so lezli listi.
Takrat sva odprla vrata
in skušala vzleteti.

S tvojih kril je padalo perje,
ki so ga zjedkali molji,
moja so me dvigala k soncu.
Zate je bilo previsoko,
jaz sem želela više.
Od tam sem te videla globlje,
bil si le madež na prtu strasti
in trenutna pomota.
Ana Balantič

28. marec 2009

Najlepše je, kadar se zgodijo Zeleni oblaki v Logatcu.
Malo manj kot od začetka pred petimi leti so me sprejeli medse.
To je klapa, da te kap.
Najmlajši Tim Uršič, ta ti je prava faca,
brž za Tinetom Vučkom, ki se sploh ne bo nikoli odlepil od svojih sonetov, je rekel. Tako imamo v društvu tudi Prešerna.
Tim pa s svojo komično nastopaško pojavo, ki ljubi dež poletja, kar paše med nas ta resne. 
Bravo!
Branka Novak. Ja, o njej bi pa lahko cel dan. Na pleča si nas je nadela (predsednica)in nas nosi kot mlade od branja do branja. Njenega umirjenega glasu, ki razoroži še takega prenapeteža in visokoletečega prizemlji, da o občinski nagradi ne izgubljam besed.
Tilka Jerič, ta naša drobna sinička s svojimi spomini na otroštvo v Malem velikem Novem svetu, že misel na to privabi solze v oči.
Pa Vanda Lavrič »tipična plavolaska«, kot se sama vedno pošali,  tak humor v njenih besedilih skrit za njeno tragično izgubo otroka ped leti.
Francka Čuk, vedno v gibanju in sama ne more brez opazke na svoj račun, da je kmečka bunka. Ja, ampak njene čudovite življenjske zgodbe, ki te zadenejo globoko, pregloboko.
Pa Barbi  Rotova, en sam smeh, v njenih pesmih pa še več.
Helena pravi, da si ne upa prebrati svojih pesmi, so preveč-erotične- pohujšljive. 
Marcel Štefančič bolj kot rojeni gledališčnik, ko si natakne ta prava očala in zagrmi brez mikrofona, vsak aforizem začini še z vsem mogočim.
Pa Anja in njen izbor scenarijev kot šolana napovedovalka in povezovalka, včasih turistična vodička nas pišočih, brez nje bi ovčke težko našle v pravo stajo.
Ja, saj nas je toliko in naj mi ne zamerijo ostali, ker vseh še ne poznam tako natančno.
Ja, četrti oranžno obarvan zbornik smo praznovali pa s Tinetovimi pomarančami in njegovima priložnostnima pesmima
ZAKAJ JE DANEST TU TAKO MALO LJUDI, če je lit. večer slabo obiskan in O, DANES VAS JE PA VELIKO PRIŠLO, ko so zasedena vsa sedišča in stojišča.
In občinstvo je bilo tudi na stojiščih navdušeno, mi ostali akterji pa še bolj.

24. marec 2009

Štiri srede nas je Risovce jemala v roke in to precej trdo, kot se reče, profesorica Ivana Slamič iz Ajdovščine. Gospa s pretečim desnim kazalcem. Po tri šolske ure smo poslušno sledili njenim razlagam o kreativnem pisanju in se vmes dotaknili še kakšne človeške resnice.
Njena gostobesednost nas je zasipala  in usmerjala na poti našega pisanja.
Večina je zapopadla nove oblike pisanja, eni pa so obdržali svoj prav, ker: »Včasih smo pa tako pisali: «kot, da ne gre čas naprej.
Gospe Ivani se je videlo, da bi tu in tam taka besedila kar popravila.
Jaz od vsakega predavatelja vzamem nekaj in to se mi zdi najbolje. To vem, da mi ne bomo itak nikoli prišli v vrh kot je rekla gospa Ivana. Se nam vsaj ne bo nikoli od višine zavrtelo in padec ne bo boleč.  
Na koncu ni bilo cvekarjev. Vsi smo naredili maturo in smo profesorici hvaležni za njen trud.
Hura, počitnice!

20. marec 2009

Kljub temu, da so jutranje snežinke  začinile prvi pomladni dan, je bil  popoldan, ki se je povzpel na celih trideset celzijevih stopinj in večer kot nalašč za topel lit, večer.
Nihče pri nas še ni slišal za pesnico Patricijo Dodič.
Midve sva se že večkrat srečali na raznih lit. delavnica, da me je osvojila s svojo pojavo in pesmimi.
Postala sem tudi članica njihovega lit. društva v Ilirski Bistrici, zato mi je zaupala željo, da bi rada svojo prvo pesniško zbirko predstavila v Idrije.
Predsednica društva KUD AVGUST Sonja Markič, mi je dobrodušno priskočila na pomoč in Patricijo sem popeljala skozi njeno pesniško zbirko

in si z njo utrgala nekaj pesniškega cvetja, ko je zapisala takole:


DIVJA PERUNIKA

Ne maraš arhaičnih vrednot, ostrih sodb in lesenih miz.
Ne maraš nevzdržnosti in nerealnih travm.
Ne maraš marmelade in drkanja vsevprek.
Ali misliti o neživljenju, nerazvitosti, nekrivdah.
Nehaš se zanimati, občudovati, razmišljati.
In ostane tišina.
Simbol znotraj klišeja.
Slikarska akademija svobode.
Tehtanje lastnih spoznanj.
In ostane pogovor z vesoljem.
Ljubezen do sebe.
Ko se nasloniš nase.
Nežno brez odvečnih demonov.
Prvih pet let si si zvest.
In veš točno, da ni vseskozi sonca.
Da si včasih blazen.
Ampak popolnoma srečen.

Patricija Dodič



Gostja današnjega kulturnega dogodka je Patricija Dodič, pesnica in slikarka iz Obrova.
Končala je srednjo jezikovno šolo in v Trstu na filozofski fakulteti doštudirala slovenščino in francoščino. Zdaj je članica literarnega društva v Ilirski Bistrici, in Zlatega čolna v Sežani, knjižničarka, predavateljica italijanskega jezika in velika besedoljubka.
Nekaj o njej nam govorijo slike, ki jih je prinesla s seboj.
 Kakšna je kot pesnica in predvsem kot človek, se vam bo razkrila skozi svojo poezijo.
Ko sem jo prvič srečala pred leti v literarni šoli na Ptuju, mi je s svojimi pesmimi in pojavo nekako padla v oči. »Dama v črnem, s srebrenkastim nakitom« sem jo poimenovala.
V vsaki njeni pesmi sem našla tudi del sebe. Kot da sem tudi jaz padla vanjo s svojimi, je pozneje vedno rekla: » Ti in tvoje pesmi ste pa nekaj posebnega!« Naenkrat naju je postalo veliko in dovolj.
Že ob prvem srečanju sem jo vprašala, če bo naredila zbirko.
«O to pa ne, to ni zame!« In pri teh besedah je ostalo še do lanskega poletja, ko mi je jeseni nenadoma sporočila: »Le glej, da prideš na mojo predstavitev knjige!«
Danes, na prvi pomladni dan, je med nami s svojimi »Petimi minutami blaznosti«.
Vem, da jih bo s svojo gostobesednostjo kar precej raztegnila.
Ne bom začela s temi stereotipnimi vprašanji, kako, zakaj piše in s podobnimi forami, Mogoče nam razkrije, komu je namenjena pesem  «Neznanemu prijatelju«, ki jo je postavila na prvo - častno mesto v knjigi in ven štrli kot zastava pred sprevodom ali napis »Na grob neznanemu junaku«

Je rekla, da ni posvečena določenemu prijatelju, ampak vsem, ki jo imajo radi.      

Tak velik intelektualni potencial, kot je njen, znajo drugi ponucati bolj razkošno, bolj visoko. Ona se pa samo široko zasmeji in je srečna.
V nešteto odtenkov odene svojo skromnost in jo stlači v prvi sklop pesmi z naslovom Mikro želja.
To se pa bere zelo počasi, ker se je treba ob vsakem verzu, ki je svoja zgodba,
dobro spočiti, da misel zakroži.

Beseda Wada idrijčanom zveni tako domače, saj brez tega elementa, ki je priplavil živo srebro na plano, tudi Patricija danes ne bi sedela v tej kavarni
Kaj ji pomeni ta Wada, morda samo vodo, ki jo odplavlja in priplavlja
ali kot boginjo spolnosti?
Jaz vidim v tisti  škrlatni sredini njene knjige velik simbol erotike.
Večina pesmi je tako nabita z njo, da boli.
Ali se temu razgaljenju reče pogum ali samo odštekanost nekega trenutka – hrepenenja?     

Kaj je zanjo »Norost«, ki oklepa tretji sklop pesmi?
Vem da ne tista, ki te pripelje v Idrijo na Grič.
Morda njen smeh, ki mu je vse smešno, kadar se utrže iz srca?  
Morda realnosti, ki sledi streznitvi, ko se boginja Wada presede na kakšno drugo klop?

Odkar jo poznam je vedno temnordeča skoraj črna, zakaj  naenkrat v pesmih še škrlatna, rumena in zelena z modrim osatom?
Morda zato, da jo je več in se laže raztrosi v svet pesmoljubov?

Jaz sem prebrala njeni dve pesem, ki sta se me še posebej dotaknili
 
NONI

Sedla si na razmajani stol.
Nedelja. Kot vsaka.
Tako žalostna.
Si rekla, da bi mi dala denar.
O Gonarsu in materah in golih obrazih.
In sliko neke tebe s tiste zmeraj vlažne stene.
Kjer sta vidva, in si ti in njega  že dolgo ni.
In lep večer in sladek bonbon.
Prijela sem te za zgarane roke.
Jih molče ponesla k licu.
Pogrešam tvoje dolge črne lase.
Skrite pod ruto z drobnimi rožami.
Sem jih česala.
Danes dežujem.
Kjerkoli si, te pozdravljam.
Zaziblji me v sanjah v znane povesti!
Me vzdigni k sebi po kroglicah paternaša!
Stisni mi roko k svojemu licu…
ko mi je najbolj hudo!                                       

Patricija Dodič


NONOTU

Droben in krhek si zdrsel kot noč v svoj dan.
Na starem divanu, v stari pižami, snežno-bel in ostarel.
Sem te vprašala, če me poznaš.
Sem te božala po praznini z oblaki.
Se usedla k tebi.
Se ti stisnila v dlan.
Nekoč si mi pravil Pupić.
In sem ti kupovala Filter 57 in makedonski tobak.
In sem ti božala stopala, ko si po košnji utrujen obležal ob peči.
Danes se skrivam.
Danes dežujem.
Ti nesem rožo.
Ali dve.
Kjerkoli si, naj ti bo mehko!
Naj ti bo v meni!

Patricija Dodič



Na koncu vseh Norosti in Wad, tudi če samo Neznanemu prijatelju s Koščkom neba za Konstantno srečo in Krikom po še, da en Pobož.
S temi besedami iz pesmi gostje Patricije Dodič zaključujem sprehod po njeni pesniški zbirki Pet minut blaznosti.

6. februar 2009

V mestu se letos ni nihče spomnil, da se kultura začne s Prešernovim praznikom.
Le nam Risovcem je kapnilo malo tega na pamet. Osnovna šola je bila pravšnji prostor, da smo svoje umotvore seveda še daleč ne tako prešernovsko dovršene poklonili tistim nekaj poslušalcem, ki brez tovrstne pomade ne morejo.
Bili so navdušeni, mi pa še bolj, ker smo bili edini.
Zopet so v pisanje scenarija potunkali mene in Rafaela Lapajneta, prebirala pa sta ga  Maja Filipič iz radia Odmev in Rafael Lapajne.

Po nekaj mesečnem premoru so člani literarnega društva Ris ponovno stopili pred publiko. V počastitev našega kulturnega praznika so se podali po stopinjah njihovih vzornikov, priznanih literatov. Svojega dela ne morejo primerjati z veličino njihovih idolov, lahko se jim le poskušajo približati.
V počastitev našega kulturnega praznika se bomo skupaj z vami podali po stopinjah njihovih vzornikov, priznanih literatov. Morda boste ob poslušanju povzetkov njihovih del in naših razmišljanj zaznali podobnosti v občutenju, formi, melodiki ali rimi. Te povezave so nastale v glavnem kot posledica vpliva na njihovo pisanje.
Pa pojdimo »Po njiihovih stopinjah«

Najbolje, da začnemo s Slavico Uršič, ki pravi, da so njene police polne najljubših slovenskih piscev lepe besede. Izmed njih si je izbrala Cankarja, katerega tenkočutno oblikovanje zgodb je občutila šele kot zrela osebnost. Če Cankar s svojim mojstrstvom »kotali ogromne skale«, ona s svojo besedo presipa le drobne kamenčke. Vendar se danes prepustimo stopinjam, ki jih bo ubrala v njegov svet.

Podajmo se v svet poezije. Njeno bogastvo metafor, melodike in rim, je Rafaela  Lapajneta prevzelo že v mladosti. Pravi izbruh njegovih lastnih pesniških poizkusov pa je povzročil izid Minattijeve zbirke »Nekoga moraš imeti rad« sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Poistovetil se je s pesnikovim pogledom na življenje in svet okoli njega, Odgovor nanj je bilo beleženje lastnih poti in stranpoti, hrepenenj neizpolnjenih pričakovanj, ter iskanje lastnega jaza. Še danes so mu Minattijeve pesmi vir tolažbe in navdiha. K njim se zateka v dobrem in slabem.

Naslednja se ima za pravo Primorko. To je Irena Cigale, avtorica drobnih črtic iz vsakdanjega življenja.Njen svet so njena  družina, njen dom, prijatelji…
Pisatelj, ki jo najbolj inspirira je Boris Pahor. Ne zaradi njegove častitljive starosti, ne zaradi nagrad, ki so še povečale njegovo slavo, ampak ker je s tako skrbnim izraznim jezikom kot ga zmore le on, posvaril svet z nesrečno usodo milijonov nedolžnih med vojno. Njegova beseda  Viš, je včasih razmišljanje, včasih dvignjen prst. Kako razmišlja o njem, njegovem in svojem pisanju, kaj jo pri tem fascinira, bo povedala sama.


Jelka Trček iz Zadloga mi je nekoč dejala: "Zdaj v drugi puberteti tudi jaz kaj napišem,  tako priložnostno, za svojo dušo, da osrečim koga, da treniram možgane in spoznavam samo sebe".  Kmečka preprostost veje iz njenih besedil. Ganljiva so, resnična kot danes, trda kot skorja starega hrasta in mehka kot lipina sredica. Sicer se jim čuti, da so zrasla med trdim delom in nimam časa. Zato ji je tudi Bevk najbližji. O doživljanju njegovih zgodb nam bo povedala sama.

Ivanka Čadež je živela svoj svet med malimi ljudmi, ki jim je omogočila vstop v svoje zgodbe. Če le malo pobrskamo po njeni zbirki,
(Beračeva zgodba, Modrosti dobre stare mame) in drugih, tako tenkočutnih, preprosto domačih in poučnih povesti, mojstrsko napisanih z velikim smislom za lep jezik, nam premakne čustva. Ne samo proza, tudi vezana beseda ji je domača. Posebno se jo je dotaknil Oton Župančič,  »barvit poet, glasnik in modrec svojih dni.«  Pravi, da je že celo življenje zaljubljena  v njegovo poezijo, zato je v njegove fragmente vsilila nekaj svojih besed. Ostale pesmi pa so čisto njene.

Andra Jereb letošnja drugo nagrajena v reviji Mladika iz Trsta, ubira v poeziji čisto svoje stopinje, vendar še vedno pod vplivov raznih avtorjev, od klasikov do modernistov.
Izmed vseh pa izdvaja Milo Kačičevo in njen pesniški opus s tematiko ljubezni, odnosa med moškim in žensko, hrepenenjem, minljivostjo…
Najlepše bo to opisala sama.

Če omenim Sabino Eržen, ki je kot mlado dekle v tistih trebuških goucih ubijalo šolarjem v glave lepoto življenja in ga pozneje v Cerknem ubesedila v svojo poezijo, ne morem mimo  presenečenja, ki ga je doživela od tistih, ki jo imajo radi in so ji v zahvalo izdali njen pesniški prvenec. Njena odlika je skromnost in potrpežljivost, njene pesmi pa božajo dušo in kričijo po uravnoteženem svetu in skrbi za malega človeka. Svoje pesmi oblikuje po vzorniku Gregorčiču. Nocoj nas bo popeljala s  »Preprosto pesmijo«, »Ob Soči« v »Svoj rodni kraj«.

Manja Plešnar ima v sebi neskončen vir misli, ki bi jih rada ubesedila, zato že leta obiskuje literarne delavnice javnega sklada za kulturo. Rada se druži s sebi enako mislečimi. Impresionira jo veličina Kosovela in Murna in danes se bo z njihovo veličino spopadla sama.

Naša najmlajša članica je Ana Podgornik. Študentka malo doma, malo na Češkem. Njen vzornik med slovenskimi prozaisti je Miha Mazzini, in najrajši ima njegove kratke zgodbe, v katerih se s sarkazmom loteva slovenskih navad in poskrbi za nepričakovane zaključke pripovedi.Všeč ji je njegova ironija in čut za nesrečo malih ljudi. Ceni njegov tekoči slog pisanja, ki poleg zanimive tematike ustvarja zgodbe, ki te vlečejo do konca.
                   
Kot pri večini Primorcev se je pri Ani Balantič začelo z Gregorčičem. Ostalih pesmi sploh ni brala, razen šoloobvezne. Šele ko so njene lastne začele dobivati mlade, je posegla najprej po Balantičevi poeziji in ostalih, pesnikih. Danes je lahko vsak pesnik njen vzornik, saj v vsakem najde del sebe. Najtežje pa je izločiti enega samega. »Menart naj bo!« se je odločila.
Ja, njega, ki je tako intimno oseben, radoživ, nemirnega duha in zvest resnici, da kar boli. Kritičen do sveta in zaljubljen v naravo. Vse te lastnosti bi lahko pripisala tudi sebi, le mojstrstvo pisanja ji je zaenkrat nedosegljivo.


Zakaj solze

Noč se kot plišasta mačja koža
pohotno razteza nad morjem,
ki se pravkar odliva in slači skale.
Nanje se nasaja sladkobni vonj meglic.

Kot ohlapno privezano jadro,
ležim v zavetju brnistre,
prepuščena tvoji senci,
ki se oblizuje okoli mene,
me objeda od zunaj
in hoče vame.
Ko se polasti mojega sramu,
nekaj vroče zajoka v pesek.
Solze prevpijejo krik.
Slišim kako se trkljajo iz natrgane  duše.

Le od kod nenadoma svetloba v njih
in zbledela luna na nebu?
Zakaj solze?
Lahko je svetlo tudi brez njih, 
čeprav se pudrasto bel dan obotavlja
stopiti v rožnate popke jutra.
Ana Balantič

10.decembra 2008

Kljub novo zapadlemu snegu, ki je marsikateremu članu RISAa onemogočil nastop v Psihiatrični bolnišnici Idrija, smo se nekateri v popolni tišini in zbranosti skoraj sedemdesetih poslušalcev preselili v decembrski, po moji zamisli in scenariju »Čas modrih misli«, 

Ko so noči najdaljše, je največ časa za premišljevanje, za umik vase, je čas modrih misli, ki naj pokukajo v vsak predalček naše duše in odženejo tisto slabo, ki se je nabralo skozi leto, da postanemo zopet svoji. Prepustili smo se pozaspali naravi decembra in se sprehodili po njenem  miru in prisluhnili tišini, ki tako glasno govori, da lahko odmislimo ves zlagani blišč, ki se sili okoli nas in množico, ki ji brezglavo sledi! Nekaj dišeče svetlobe in svojo besedno mavrico smo prinesli člani literarnega društva Ris v ta adventni čas.

Miklavževa darila smo že pospravili, vendar se spomin na prvega od dobrih mož
še vedno sprehaja  med nami, če ne drugače s pisano besedo v kakšni pesmi.
Nekaj drobnih utrinkov otroškega razmišljanja in veselja, ki ga je ta čas tako poln, nam je natresla Andra Jereb.

Ja, Irena Cigale. Spomin na otroštvo je najlepši, ko so že tvoji otroci odrasli in že s svojimi v naročjih. Teh spominov se kar ne zmanjka v njeni glavi. Ko jih je stresla iz rokava in prilepila na papir, mi je z njimi pomaha pred nosom. Hotela je vedeti če so za kaj. Spodbudno je že to, da jih je dala med ljudi. Kaj če so le iskrice, ki se še vedno vrtijo po otroškosti, saj to itak počnemo vsi in to je tisto dobro? Prisluhnili smo njeni tankočutnosti podoživljanja praznovanja nekoč!

Sabina Eržen pa ne more iz svoje kože. Tako jo boli socialna stiska ljudi, krivica, ta razdražen svet, ki ni zadovoljen samo s tistim, kar mu pripada, nerazumevanje za malega človeka, ker je tako malo ponujenih rok in nasmeha. Vse to bi tako rada spremenila s svojim glasnim protestom in svarilom, ki napaja njene pesmi.

Kako lepo je slišati ČLOVEK, ČLOVEKU, ČLOVEK,
Tudi naša pisateljica Ivanka Čadež se v svojih številnih knjigah in zgodbah dotika lepot, ki so v malih ljudeh, v malih stvareh, v majhnih pozornostih, tako velike. Ker ima dober instinkt za opazovanje tistega, kar se skriva v človekovi notranjosti, nastanejo tudi take pripovedi, kot smo jih slišali danes.

Da si - moraš predvsem biti! Tako nekako pravi Mia Škvarča, ki je pravkar pokukala čez obzorje našega društva, vendar ne kot začetnica, ampak že kot uveljavljena pesnica, ki se že zelo dolgo spopada z besedno igro. Njeno razmišljanje, da naj bi bil ves njen čas, ki ga ima, predvsem iluzija, pa je molitev, ki je lahko tudi drugačna, vedno izrečena z istim motom. Molitev je namreč toliko kot ljudi in vsi so molitev, dodajam jaz. 
Bodi iluzija in molitev, bi bil lahko skupen naslov vseh treh pesmi, ki nam jih je danes predstavila Mia.

Neverjetno, kaj vse se lahko na tem svetu zgodi. Ko misliš, da si nekaj podobnega že nekje slišal, te preseneti čisto nekaj neobičajnega. Božični večer, jaslice, polnočnica, molitev. Dolgčas bi rekli ta mladi. Ampak res, božični večer zelo drugače, če se vmeša mati narava, je napisala naša čisto nova, najmlajša, še študentka in popotnica v našem Risu, ki obožuje Češko in ljubezen v njej. Ana Podgornik!

Včasih, ko je še preprostost delala praznike res s tisto toplino in majhnostjo, so bili tudi ljudje bolj povezani. Sploh na vasi. Spomine na tiste čase zna Jelka Trček zaviti v prijetne zgodbe, ki se te dotaknejo in tako lepo pobožajo. V sebi ima pravi zaklad ljudskega blaga in vredno mu je prisluhniti.

V teh decembrskih dneh iz vseh kotov lezejo razno razna voščila, toliko jih je, da so že skoraj izgubila svoj čar. Če pa besedno prejo začne razvijati Slavica Uršič, se odprejo srca, to je že večkrat dokazala s svojimi in ne nazadnje tudi s pred kratkim nagrajeno pripovedjo. Dovolj iskreno in iz srca vam bo tudi danes natrosila dobrih misli v dišeče praznike.

Ko je že čisto kazalo, da se letošnji zimi spet nikamor ne mudi, se je potegnila od severa, iztisnila mraz in nasula ledenih kristalov. Narava se je umaknila vase in nas prepustila sneženim radostim. Tako sem se predstavila jaz Ana Balantič.


Snežinke

Sever jo je prinesel,
čisto majhno, v obliki kristala.
Sedla je na okensko polico
in se zazrla v droben nosek,
ki se je lepil na  šipo.
"Sneži"! so se na široko zasmejale oči v topli sobi.
"Igrajmo se snežinke"! so kričali otroci,
stekli na ulico, zaplesali in padali po beli mehkobi,
ki jo je nanašal veter.
Njihov smeh je prebudil drevesa,
da so nanje otresla prhaste kristale.
Snežinke, ki so se mačkasto oklepale uličnih svetilk,
so se od toplote izkapljale v snežnico
in se na tleh narisale v zmrznjene luže.
Pisani škorenjčki so se podrsali po njih.

Veter pa je še kar naprej prinašal mehki puh
in bela kosmina se je nalagala na ulični vrvež,
ki je počasi tonil v zamolklo izginjajočo tišino pospale pokrajine.
Čas je obstal in po rozinah je zadišalo.
Ana Balantič

14. november 2008

Že petič sem bila nagrajena  na natečaju za pisce seniorje z dvodnevno liter. delavnico in tokrat pod vodstvom mentorice profesorice Ivane Slamič iz Ajdovščine.
JSKD Šentjur pri Celju je bil tokratni gostitelj.
Profesorica Dragica Breskvar glavna urednica revije Mentor ima pač srečno roko pri izbiri mentorjev.
Gospa Ivana sicer stroga predavateljica, je rekla, da si nadene težak prstan na desni kazalec, da ga po pomoti, kot včasih v šoli ne bi dvignila previsoko, na nas žugajoče.
Jaz pa itak nikoli s pridržkom, marveč za suho zlato jemljem vse dosedanja predavanja in si mislim, da predavateljeva učenost pri meni pada na zelo plodna tla.
Od vsakega nekaj od vseh pa vse. 

23. oktober 2008

Povabljena sem bila na podelitev priznanj za lit. natečaj univerze za tretje življenjsko obdobje Slovenije, društva Lipa Domžale, kjer sta bila selektorja Peter Kuhar in Tone Kuntner.
Pa grem, firbec me je, kako to izgleda.
V restavracijo Krumperk na Gorjuši smo prišli že zjutraj. Podelitev in branje poslanih del prve runde je potekalo do kosila. Po kosilu se nam je pridružil še Tone Kuntner  in nadaljevala se je druga runda. Vse se je že zvrstilo pred mano tudi tretja in druga nagrada, nato pa z besedami Petra Kuharja:
» Poezija, ki temelji na čustvu, predvsem na zaznavah ljubezni in vzpostavljanju osebnega odnosa do nje. Izrazito izpisana lirika. psevdonim: Savera - Ana Balantič.
Prebrati je bilo treba pesem pa ravno tisto, ki mi je najbolj pri srcu in spustiti malo megle na veke od presenečenja. Iz rok predsednice prejeti sliko na platnu Zimska idila in zatrepetati s perutničkami.  


Naročje ran

Nekdo se poigrava z molom,
kovinasto se tipka zjoče v mrak,
razpara gluhost osamele ulice
in ti sediš v zavetju senc.

Tam zgoraj polknica udari v zid,
splaši se dremajoči ptič
in prhne med kostanje.
A ti sediš v življenju, ki je notri.

Čez mize zavihte se prti,
ko veter hlastne izza voglov,
po vroči čokoladi zadiši.
A ti sediš v zrcalu in življenja lačna.

Ko cviležu zavor sledi
še žvenkasto sesuto steklo,
posedeš se v naročje ran,
ker pravkar so ti povozili dušo.
Ana Balantič

12. oktober 2008

No pa je na vrsto prišel tudi Čadrg. Gorska vasica v tolminskih hribih na 700 metrih nad morjem je naseljena že 700 let. Do nje pelje 8 km. betonirana cesta (če ne prijateljuješ z višino in prepadi, se tja ne odpravi) čez Hudičev most nad tolminskimi koriti mimo Dantejeve jame.
Baje je patrijarh Pagano della Torre v začetku 14. stoletja gostil pesnika Dante Alighierija  in ob obisku Zadlaške jame je le ta dobil navdih za Pekel v pesnitvi Božanska komedija. Od tu tudi ime jame.
Pred vasjo je najprej Don Pierinova Komuna za odvisnike. Vaščani imajo radi te zapeljane fante, so pridni in marsikatero delo na kmetijah radi opravijo.
Vas kot vsaka, le tu so vsi vključeni v ekološko kmetovanje, s skupno sirarno.
Na Lovrčevi domačiji kjer je doma Marija Bončina, glava vasi, smo se zbrali izbrani pesniki iz cele Primorske v okviru lit. natečaja revije Primorskih srečanj.
Mentorja sta bila Joško Štucin in Nevenka Janež.
Iz našega društva RIS smo bili Andra Jereb, Rafael Lapajne, Dragica Gruden in moja malenkost. Joško si je tam gori strokovno pripravil na oči ostrilo za natančnejše seciranje naših umotvorov, ki je sledilo predavanju o kreativnem pisanju.
Zasluženo primorsko kosilo pod kozolcem v lepem sončnem vremenu je teknilo brez prisile.
Da bi se kalorije enakomerno porazdelile smo jo za nameček mahnili še na razgledno točko kakšen kilometer iz vasi. Visoko nad dolino Polog smo ob lesenih skulpturah kiparja Gerlice občudovali vrhove in bunker v Pologu kjer se je med prvo vojno prelivala kri za cesarja. 

25. avgust 2008

Poletje, popoldansko skrivanje pred vročino tistih, ki nismo oblegali morja in že je tu poletna lit, šola. V najbolj cvetličnem mestu, v Mozirju. Gostil nas je hotel Benda. Mentorji so bili:

Barbara Korun, profesorica, pesnica, pisateljica in lektorica v SNG Drama.
predavanje na temo, najnovejša slov. poezija v zbirkah izdanih leta 2007. Sledila je delavnica IZREČENO IN NEIZREČENO V POEZIJI in ocenjevanje naših del.

Miha Mohar, ki je predaval o različnih oblikah in metodah mentorskega dela,

Irena Samide se je razgovorila o razmerju med ustvarjalci in njihovimi muzami in o vprašanju kaj se zgodi , ko muza spregovori, kakšen je bil glas muz v preteklosti in danes.
Vrednotenje prvih pesnic in pisateljic, ki je bilo vseskozi zapostavljeno.

Tomaž Gubenšek nas je učil tehnike govora, sproščanje govornega aparata, dihanje, ogrevanje, vaje za artikulacijo, osnove slov. pravorečja in interpretacijo naših besedil.
Ja, zelo smo se smeli pri njemu pačiti. Tistim, ki že po naravi to delajo je bilo lažje.

David Bedrač, profesor slovenščine in  pesnik, se je dotaknil proznega besedila in njegovih zakonitosti.
Gostja prvega večera je bila Meta Kušar, pesnica, esejistka in avtorica petih pesniških zbirk.
Njeno kritično gostobesedje smo kar malo podaljšali.

Večer z Vido Mokrin Puer tudi pesnico smo doživeli ob njeni glasbeno recitatorski izvedbi svojih pesmi.

Kot vedno na takih štiridnevnih šolah je predviden tudi pohod. Tokrat smo obiskali samostan nun Klaris, ki so po dvesto letih odsotnosti tega reda na Slovenskem, s tremi novinkami iz Zagreba leta 1978 začele svoj red v Frančiškanskem samostanu v Nazarjah. Potem so jim zgradili zraven novega in ga postopoma s pomočjo donatorjev same dograjujejo naprej. V njem je 15 nun. Svoje življenje posvečeno bogu utemeljujejo s strogim redom: zapovedani posti, nočno bedenje, spokornost, molk in del, ter 8 urna molitev.
Tako življenje im baje prinaša ogromno veselja in notranjega zadovoljstva. Tak režim jih osvobaja zasužnjenosti veh muhavosti, lagodnosti in čutnosti. Molk pa jih varuje pred praznim besedičenjem. V preprostosti ni hlepenja po bogastvu in pokvarjenosti.
S svetom niso povezane z nobeno komunikacijsko napravo današnjega časa. Pravijo, da so samo za temi zidovi srečne. Iz ust prednice je bilo med vrsticami razbrati, da ker so same ženske ni vedno lahko.
Na vsa provokativna vprašanja naše skupine je  zmuzljivo odgovarjala in nas skoraj prepričala v njihov prav.
Ja, želim jim, da zatajevanje in kopičenje odvečnosti, ki se v vsakem človeku tako ali tako nakopiči in če je brez posode v katero bi to odložil, kopiči v telesu, ne bi delalo škode le temu. Vse pa le ne moremo nalagati v tišino boga. Potreben je tudi krik. 

Predstavitev naših besedil smo prihranili za čudoviti grad Vrbovec v Nazarjah
Za razliko od tišine samostana smo v gradu imeli literarni večer. Spretni lakaji pa so nam ob vstopu nadeli zelene predpasnike prinesli dve kroni, s katerima smo podaniki okronali kralja in kraljico. Koga pa bi drugega kot Heleno Ogorelec in njenega moža, ki sta ravno prav  gobčna za tako stvar in še starša sta Matjažu Ogorelcu zmagovalcu v Zvezde plešejo.
Ko smo vsi svoje odbrali, je sledil najbolj slasten del večera. Lakaji so nam v skledi umili roke, ker tam se je brez pribora in na mize znosili kar si je kdo zaželel.
Najslabše ali najboljše  smo jo odnesli tisti s svinjskimi kračami. Da te kap. Za dva zelo lačna dedca je bilo ene, jaz pa s tako majhnim želodčkom. Še drugi dan sem imela za kosilo in tudi soseda je lahko zagrebla prste vanjo. Že res, da je bila kraljevska pojedina, ampak norca se s hrano res ni delati. Mize so še po nas ostale bogato obložene in treba je bilo odnesti s sabo.
V glavnem, lep spomin za vekomaj. Pa še pridemo.

28. junij 2008

Malo zapoznelo praznovanje kresnega večera, smo se vsi člani lit. društva RIS, tokrat prvič šli v Dolah pri članici Ireni Cigale. Ob veliki leseni brunarici, ki se ji lahko reče kar hiša, nam je bil na razpolago prostor za recitacije in prijazna gostitelja sta nam pričarala nepozabno vzdušje še z izvrstno hrano iz žara in pijačo. Njihov sin Matej pa  nas je popeljala na staro zapuščeno Cigaletovo domačijo in tudi prvič javno prebral svoj tekst o Druidih.
Rafko Terpin akadmski slikar nam je prebral v čisto svojstvenem jeziku napisano zgodbo o svojih pohodih po naših govcih in  za spomin še vsakemu članu poklonil svojo sliko.
Kaj naj rečem, bilo je nepozabno in gostitelji Irena upokojena učiteljica slovenščine, njen mož Marko direktor rudnika živega srebra iz Idrije, res enkratni v svoji gostoljubnosti.

7. junij 2008

Gorenjska se je spet izkazala. Pesniški maraton, ki ga organizira JSKD Škofja Loka, se je odvijal v Železnikih. Iz našega društva RIS smo se ga udeležili trije člani: Andra Jereb, Vladimir Kržišnik in moja malenkost.
Doživeli smo celo predstavitev pesniške zbirke Z njenih robov bosanske pesnice Senade Smajić, ki piše v obeh jezikih. Zbirko je na bralno pot popeljala naša priljubljena pesnica Neža Maurer.

Ob golažu in različnih besedilih – nekateri precej začinjeni, se niso dopadli naši predsednici Andrejki, je potekal večer, ki so ga oblikovali pisci celo iz štajerskega konca.


Milni mehurček

Sladka je bila bolečina,
razblinjajoča se v porah predigre,
ki jo je srkalo v lupino noči.
Vsaka celica raztelešena z bliski,
je kričala, da je strop izginjal v šilasto svetlobo.
Na zlepljena krila breztežnosti
je iz reže poželjivosti kapljal medeni sok. 
Bila je ena sama ekstaza.
Kot  milni mehurček jo je posrkalo v dan.

Danes me razbičana notranjost zlamlja na atome.
Kot vrtnica odmetavam žamet.
Živa meja ligustra se redči,
skoznjo sonce rezlja krik
nebogljenega oblaka,
ki ga veter strže v nič.
V razdejano notranjost,
ohlajeno z muškatno sladkobo vina
še ne morem prodreti,
ker se ne odziva na solze.
Iz počenih žil odteka noč.
Nič je ne zadržuje več.
Prerezane vrvi bingljajo pod frfotajočim jadrom,
ki klofutá po praznem zraku.
Ana Balantič

Majska uvertura

Skozi okno razprostrte
pomečkane rjuhe,
z madeži, ki še diše po strasti,
molčijo v jutranjo lenobnost.

S pladnja brišem luže vina,
poželjivo vsrkam sladki vonj,
pogrnem sveži prt
čez včerajšnje omame.

V rumeni prah otreslih mačic
srce narišem
in pomežiknem v maj dehteči,
nato zdrvim v vsakdan.

Nekdo na violini preizkuša lok,
obupno škripne med vrtove,
tja kamor vleče veter.
Nekje zacvilijo še vrata v kontrapunkt.
Ana Balantič

4. junij 2008

Povabilo na Kendov dvorec v Spodnjo Idrijo je bil zame praznik. Predstavitev zbirke pesmi GLOBINA PRAZNINE naj bi bila za popestritev foruma, ki so ga tiste dni imeli člani Rotary kluba.  »Veste gospa, ko so nam dejali po celodnevni debati, da bo še literarni večer smo se nekateri zgrozili. Sedaj pa nam ni žal, vsaj jaz sem užival.« tako se mi je zahvalil eden od elite in še drugi in tretji, Avstrijec mi je celo po naše čestital.
Joj, ko ti nekdo iz take visoke druščine to reče pa kar malo stopiš na prste in knjige so kmalu zamenjale lastnika.
Pesmi sta brali pesnici Bojana Levinger in Tanja Petelinek, ki sta bili obenem navdušeni, da jima je bilo dano na dvorcu doživeti tak večer. Nekaj nežnih taktov je na klavir zaigrala profesorica glasbe Marija Rijavec in potem so bili žlikrofi z bakalco in dobrote, ki jih premore njihova kuhinja.

30. maj 2008

Vedno sem mislila, da je znanje poklica čisto dovolj. Danes vem, da sem bila zagledana v enoumje. Zato mi pa toliko manjka in to dobesedno v glavi.
Pri JSKD reviji Mentor so pogruntali (predvsem glavna urednica Dragica Breskvar), da marsikomu pride prav tudi kakšna literarna kolonija ali šola, če se že hoče iti pisača.
Jaz seveda vse to dodobra izkoristim in nekaj sem že potegnila iz vseh mogočih (odličnih) predavateljev, ki jih Dragičina roka skrbno izvleče iz tombolske vrečke.
Mentor Joško Štucin, včasih podpisan pod svoje umotvore Regina Kralj, Cerkljan po narodnosti, zaverovan v glasbo, hajkuje, na splošno pesmi, razsejan po celem knjižnem trgu Slovenije in odličen glasbeni pedagog in kritik in …
Svojo pesniško pot je seveda začel pri Mentorju in na takih delavnicah kot jih danes vodi sam.
Ja, pa probajmo še kako se pod njegovim vodstvom odprejo možgani med bori nad Škocjanskimi jamami!
Kulturni dom zraven cerkve smo spodaj napolnili prozaisti, zgoraj na podstrešju pa mi rimarji.
Do kosila smo se že dodobra ogreli. Prozaiste je pod okrilje vzela Lea B. Njatin. 
»Sem morala pogledati, zakaj je  tu zgoraj tako veselo. Ja, ja, saj  vidim tisti pršut, ki se tako  obeša po oknu, da vam ta maže jezike.«  se je obliznila in nam požugala Dragica.
Ja to čast smo imeli, da nas je vse dni njegov vonj opominjal, da smo na krasu.
Ampak zataknilo se je že pri nastanitvi. Kje in s kom naj bi kdo spal. Ne po številkah, ki so bile izpisane na prijavnicah. No samo, da smo to rešili! Moji cimri sta bili še Manja in Francka. Soba z balkonom. Domačija Pr´Betanci, si še iščejo promocijo.
Večerja golaž z majhnim zaznamkom, da so vanj dali tudi nekaj mesa in primorski njoki.
Za desert smo imeli goste Iz lit. društva Zlati čoln iz Sežane.
Manja se je do tretje ure zjutraj nekje zataknila in ko se je pritihotapila do postelje, sem dala iz glave vse reševalne akcije in policijo in podhladitve. Večer je vsa srečna preživela v sosednji sobi ob klepetu. Vendar kot vedno jo je jutro našlo na balkonu zavito v odejo in slušalkami v ušesih.
Drugi dan. Joško nam je dodobra opral naša UNIKATNA besedila, nas streznil, kajti tako pravi on:
(Literatura je srajca, ki se stalno oblači, maže in pere in vlači na različne živote, trpi na njih, prenapeta, preohlapna, na vsakem pa ima svoj smisel, a se le redko ujame s svojim nosilcem. Srajca ostane ena, za boljši izgled pa je potrebno kaj storiti s telesom na katerega jo natikamo. Za unikatnost lit. podobe se je potrebno neprestano izgrajevati.
Zato pišite, študirajte, garajte, vztrajajte, čeprav vam bo do smrti klicalo:
»Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate!« (Dante) 

Zadnjo uro pred kosilom je Joško razpustil jato in pod žgočim soncem smo si našli svoj kotiček, v katerem so nastali veličastni hajkuji.
Kosilo, stalo naj bi pet evrov, le krožnik suhih makaronov, ki so redki uspeli dobiti malo paradižnikove rdečine na lica.  Za solato nič, za poobedek še manj. V okolici domačije pa njive polne solate. Sama sreča, da imam vedno s sabo svojo bogato nadevano potico iz ekološke črne moke made in doma in domači sir, za vsak slučaj, če je preveč plastične hrane na mizi. Tukaj pa še te ni bilo. Jaz sem bila sita. Dragica se je kljub njeni umirjenosti, spenila, ker se je že davno prej trdo dogovarjala za ceno in količino. »Smo mislili, da pridejo šolarji!« je bil odgovor. Kot da tisti lahko preživijo ob tako košti in nismo že prejšnji dan naredili vtisa o naši starosti. No vsaj za shujševalno je bilo dobro preskrbljeno in možgani ne bojo preveč leni.
Popoldne je bil ogled Škocjanskih jam. Jaz sem vse te krasote že videla in sem se spravila na domačo nalogo.


Impresija krasa
Škocjan

Kjer se apnenčasti kras iz ustavljenega časa
razpotegne v navpičnico,
so vraščeni bori,
temni in gosti, uporni soncu in burji,
ki vrši čeznje.
Tam nekje med rdečimi makovimi strehami,
nad kali, ki se zelenosmetanasto nastavljajo soncu,
kjer tišino moti nepretrgan hrum Reke
gnezdijo brinovke.
Škrlaste strehe in portoni borjačev
sesedenih v preteklost,
pajčevinijo med belim bezgom
in vpijejo po krovcih in kamnosekih,
da jih  upokončijo za nova stoletja.
Ana Balantič

Po večerji, tisti, ki so imeli cel penzion, je bil pogovor z gostjo Jolko Milič, prevajalko in kritičarko. Njena gostobesednost nas je še dolgo držala pokonci.

Tretji dan seciranje domačih nalog in po kosilu lit. prepletanja. Svoje umotvore smo v zavetju cerkvice predstavili sv. Kancijanu, ki jih je vtisnil v kamnite oboke in prisega, da še pridemo in nekaj rose pod veke. Slovo.

15. maja 2008

Danes se je zgodil literarni večer treh članov RISa, Rafka Lapajneta, ki je večer tudi vodil,  Andre Jereb in moje malenkosti.
Prostor pri Črnem Orlu je bil zaradi pozitivnega odziva številne publike ena sama poezija. 


Mrtvi odmevi

Dan je bil noč v zaobljeni luni.
Plesala sva s prsti po koži
in z žarki strasti se igrala.
Času sva strigla peruti.

Nihče več ne čara,
da noč svoj nokturno odpleše,
tiktakanje ure med tramjem
poganja odmrle spomine.

Ostal si Picasso na steni,
z megleno zaveso zastrtih oči.
Ko včasih ob oknu se senca zamaje,
v dežju zajočejo šipe.

Če spet tiste čase morda
ščip stresel bo v čašo opojno,
travinja nastlal pod predramljene boke,
zaman boš potrkal na vrata.                                 
Ana Balantič

Vedno več me je   

Ne mika me, da spet bi pogrnila mizo,
vsakdanjost nanjo nadrobila,
ker mi nosnice še razjeda
prastari duh po kislem vinu,
ki sva takrat ga pila.

Že dolgo me ne mika več,
da  ob prižganem bi kadilu,
ovita v tanke čipke,
s prosojnostjo vzbudila poželjiv pogled.

Že dolgo nočem biti plen strasti,
da bi njen hrup vsrkavalo ozvezdje.
Se nočem mačjemehko drgniti ob kožo,
na madežih, ki vlepljajo se v mivko.

Na mrtvi točki sem obstala,
v črepinjah  porcelanskih sanj, 
le to imam sedaj, da sem
in s tem lahko puščavo prepojim,
saj z vsakim dnem samotnim me je več.



Ana Balantič

Srebrnasta noč  

Precej noči je že odštelo,
ko sredi ceste se s temó objemam.
Po koži hlad zidovja mi polzi.
Le tu in tam na oknih zgane se zavesa.

V to noč srebrnasto-pocinkano
se oglasi klavir,
neusmiljeno po razglašenih tipkah
nekdo ponavlja svoj preludij.

Poslušam dihanje samote,
ki meša z duhom scvelih se kostanjev
in goltam čas, ki je tako nesrečno mrtev.
Obračam v tvoje okno se z obrazom tujke.

Odprta školjka tam te čakam,
ti moj izrezan biser,
(ki druga s tabo se krasi).
Zaman v osamljene luči strmim,
ki se ugašajo - saj skoraj se dani.               
Ana Balantič

Ona in vlak

Rekla je, da ima rada vlak,
njegov tanki pisk,
ko razseka  zrak
poln vrvečih zvokov na postaji,
da rada posluša modrokovinski zvok koles,
ko obnje zacvilijo zavore,
da je rada sama v kupeju,
zamaknjena v svojo notranjost,
prepuščena enakomernim udarcem v presledek tirov,
ki jo zazibajo v lagodje samote.
Pogled skozi motnikasto šipo
na zgubano pokrajino
ji prebudi ugodje lenobnosti
in mimo bežeče opečnato nebo večera,
ji z jeziki strganih oblakov,
razburka domišljijo povprečnega vsakdana.

Tako rada se popelje z njim,
zavita v drdrajoče pozibavanje,
premaknjena v tisti čas nazaj,
ki v njej zbudi otroka.
Ana Balantič




Vmesni glas

Ko tudi tebe bo nekoč samota
vpregla v svoje ojnice.
Ko boš samo še ladja senc,
kateri veter več ne napihuje jader,
boš vsak dan gledal bliže tlom
in vedno manj oči bo šlo za tabo.
Mislil boš, da se je sonce ohladilo,
ker tvoja koža ni pregreta,
preklinjal sneg boš in mokroto
in škripajočo vzmet v kosteh.
Od daleč boš prežal na morje
in slutil mivko med dlanmi,
uvelost naskrivaj posončil,
s peščenimi spomini na očeh
se boš potuhnil med čeri.
Naslonil bi se rad,
a le razpoke bodo še pokonci
in čas prehojen bo v napoto.
Le kaj se je zgodilo,
da sva bila si le kot vmesni glas?                         

Ana Balantič

19. april 2008

Veličastje viteške dvorane v Mariboru me je navdalo s tako tremo in občutek kot da je srce že davno prehitelo moje telo. Z drugimi vred posedena v prvo vrsto kot da čakam na smrtno obsodbo, dokler nisem končno zaslišala svojega glasu pred mikrofonom. Trema se je odlepila in po prvih besedah samo pomahala s perutničkami in izginila.
Nato še samo aplavz in VITEZINJA POEZIJE je postala Veronika Dintinjana.
Gost večera je bil pesnik, prozaist, literarni kritik in prevajalec Josip Osti, ki je bil tudi recenzor pred kratkim izšle  Veronikine pesniške zbirke.
Ostalim je bila v uteho podarjena vrtnica in pesniška zbirka Erike Volk Z ZAMAHOM PTICE NEKA ROKA SLIKA.
Spet malo patetike. Še nekaj dni me je nosil oblak, potem pa »Vsake slave se poleže prah.« 

29. marec 2008

Za založbo Pivec iz Maribora sem pod geslo RAZDIH skrila pesem V OGLEDALU in med 240 prispevki so v polfinale izbrali nas 24 pesnikov iz cele slovenije, ki smo svoj umotvor morali najprej predstaviti eni v Novem mestu drugi v Velenju.
Deževen in z vetrom pocukran dan nas je spravil v novomeški klub Lokalpatriot, kjer smo, ne samo tistih tako slavnih petnajst akademskih minut, ampak  debelo uro čakali na lanskoletno vitezinjo Stanko Hrastelj, ki je kot je navada velikih, malo zamudila.
Ker me je v naši hišni kantini, ki je zrasla pod rokami sosedovega Iztoka, ravno tisti večer čakalo še praznovanje enega rojstnega dneva, sem jo skoraj že pobrala domov. Malo me je pa tudi načenjala trema. Lastno interpretacijo in vsebino pesmi je potem ocenila strokovna komisija in občinstvo in vse se je še kar izteklo, le nad mano se je dvignil tisti meč pravice in mi položen na ramo pomenil, da se bom še drugič borila in še z večjimi kalibri.



V ogledalu                                            

Da bi stopila v ogledalo?
Potem bi videla te tudi zadaj
in druga vrata, ki jih še odpiraš,
in senco, ki se nate sklanja,
in vlažen vzdih, ki se mečka med ustnicami,
pa tiste prste, ki drse navzdol
v pridušen stok naslade
pomešane z razdraženostjo vlaken v koži
in tisti krik, ki zadrže ga šipe,
ko izstopaš mlahav z vrtiljaka poželenja.

Od zadaj si preveč drugačen,
čeprav ob zvrhano natočeni penini
topiš se ob mehurčkih zmage.

Jaz le pelinje naj izpijem,
skomignem v noč in listam po Bukowskem?
To, kar pustila sem na tvoji koži,
ostaja na tej strani ogledala.

Ana Balantič

11. februar 2008

Le kako se mi je zgodila prva nagrada v tržaški založbi Mladika. Pppppprva, yes!
Samo poslala sem nekaj pesmi pod psevdonimom ARIANA in 11. februarja na Prešernovi proslavi v Peterlinovi dvorani v Trstu sem prejela veličastnih 400 eurov skupaj s pohvalo in sladkostjo besed. Za nameček pa so še prebrali ravno tisto, ki sem si jo potiho želela slišati.  Kar malo me je dvignilo, čeprav sem ponavadi precej pri tleh. 
Pod vodstvom profesorja Tomaža Pavšiča smo si – z mojimi spremljevalci, za nameček ogledali še nočno razkošje razsvetljene občinske palače na trgu Unitá.
Kljub burji, ki nas je tu in tam malo privzdignila in jemala sapo, je kulturni dan potonil v nepozaben spomin.
Idrijski župan gospod Bojan Sever pa mi je poslal uradno čestitko in mi zaželel še mnogo ustvarjalnega navdiha.
Ah, kako me je pobožal.


Naročje ran

Nekdo se poigrava z molom,
kovinasto se tipka zjoče v mrak,
razpara gluhost osamele ulice
in ti sediš v zavetju senc.

Tam zgoraj polknica udari v zid,
splaši se dremajoči ptič
in prhne med kostanje.
A ti sediš v življenju, ki je notri.

Čez mize zavihte se prti,
ko veter hlastne izza voglov,
po vroči čokoladi zadiši.
A ti sediš v zrcalu in življenja lačna.

Ko cviležu zavor sledi
še žvenkasto sesuto steklo,
posedeš se v naročje ran,
ker pravkar so ti povozili dušo.


Ana Balantič

6. februar 2008

V dvorani Glasbene šole je bila predstavitev zbirke Male skladbe za klavir idrijskega zborovodje in skladatelja Ivana Rijavca. Moja malenkost pa je s pesniško rimo obogatila njegove skladbice.


Medvedova bolečina

Pičile so ga čebele,
ker je kradel sladki med,
zdaj si smrček liže,
od strahu ves bled…


Putka je bolna

Putka glej je bolna,
vse črvičke je pojedla,
zdaj trebušček jo boli…


Valček za otroke

Otroci kakor majhni škrati
se vrtijo naokrog,
plešejo ta valček,
vsi kar bosih nog…


V samoti

Samota leze čez ravnico,
odletela je še zadnja ptica,
pajek prede zdaj tišino…


Ana Balantič

2008

Pravijo, da sem druga pobudnica za Marijo Rijavčevo, ki je že včasih nekaj omenjala kao, da bi bilo dobro v Idriji imeti literarno glasbeno društvo. Ko sem v društvo Zelenih oblakov iz Logatca potunkala še Andro Jereb se je kmalu ogrela, da se tudi v Idriji gremo nekaj podobnega. Postala je predsednica in jaz njen prisklednik.

Dr. Jože Felc psihiater in pisatelj ter nekdanji podporni član našega literarnega društva, je zanj predlagal nenavadno ime Ris z utemeljitvijo, »da imamo avtohtono žival risa, da je ris zasnova vsake čipke in da so se nekoč ljudje zbirali v risu. V nenavadno privlačnost kroga jih je privedel občutek varnosti, neomejena svoboda izražanja, drugačnost in vera. Zato naj bi ime predstavljalo vse tisto, s čimer se hočemo člani predstaviti svetu.«

Tako smo kot pomladno brstje prvič plaho pokukali v svet s svojimi umotvori, najprej v Idrijski Knjižnici. Odziv publike je bil čudovit.
Osvetljeni s pozitivnim odzivom ljubiteljev lepe besede in naphani s svežim sokom navdiha, smo iz predalov, kjer se nabira življenje, stresli nekaj nežnih glogovih cvetov poezije in proze. O ljubezni, stiskah, sploh po tistih zgodbah, ki jih ponavadi zamolčimo in jih našepetamo samo na papir, kajti le on je dovolj trden, da to prenese.

Nekaj drobcev nam je zaupal naš akademski slikar Rafko Terpin iz svojega ogromnega opusa čudovito postrojenih besednih zvez. Se pravi, da ne samo s čopičem, tudi z izredno metaforičnim jezikom naslika tiste poti, skrite domačije, kranjske rožice in ljudi med katere ga dan na dan oprtanega z nahrbtnikom in ošiljenim svinčnikom, vleče ljubezen do vsega lepega in pozabljenega.

Če omenim Sabino Eržen, ki je kot mlado dekle v tistih trebuških goucih ubijalo šolarjem v glave lepoto življenja in ga pozneje v Cerknem ubesedila v svojo poezijo, ne morem mimo presenečenja, ki ga je doživela od tistih, ki jo imajo radi in so ji v zahvalo izdali njen pesniški prvenec. Njena odlika je skromnost in potrpežljivost, njene pesmi pa božajo dušo in kričijo po uravnoteženem svetu.

Kaj vse ni bil z Rafael Lapajne? Če bi začela tako, bi bil seznam krajši. Nekaj pa le. Preden je okusil kruh s sedmimi skorjami (morje),ga je vozilo po Sloveniji med učiteljevanjem, petjem, igranjem, klekljanjem, samotarjenjem v Baški Grapi, nazadnje pa še padcem v idrijski Ris.
Vzponi in zatoni in Ivan Minatti, so zaznamovali njegovo poezijo, ki ima že 40 letno kilometrino, zato je njegova lirična izraznost tako bogata in včasih pretresljiva.

Slavica Uršič je tiste breze, potoki, cvetje, skratka tihožitja in idrijske vedute razstavljene pri Črnem Orlu in v njeni duši, je pisan pejsaž zgodb zlitih na papir, ki so zaznamovale njeno življenje. Narahlo je odškrnila vrata v svoj svet…

Andra Jereb. Zdaj, ko si je nadela pesniška krila, neustavljivo maha in sili čim više pod nebo, da bo od tam videla globlje v svojo dušo in jo ubesedila.
Kot da ji je hudo za časom, ki ga ni izkoristila, se ne obotavlja stopiti na še eno in še eno stopničko. Pravi, da so tukaj leta, ko je treba pohiteti in nadoknaditi zamujeno.
To je že res, toda čas bo vseeno pilil prehiteno. To je čutiti že sedaj, ko svoje izpovedne pesmi ne ukaluplja več v rime in si pušča več izrazne in osebne svobode, kar je bilo še pred letom tabu. Čakajoč na še večjo - drznejšo izpovedno poezijo v bodoče smo ji iz srca zaploskali.

Jelka Trček iz Zadloga mi je nekoč dejala: "Zdaj v drugi puberteti tudi jaz kaj napišem, tako priložnostno, za svojo dušo, da osrečim koga, da treniram možgane in spoznavam samo sebe". Kmečka preprostost veje iz njenih besedil. Ganljiva so, resnična kot danes, trda kot skorja starega hrasta in mehka kot lipina sredica. Sicer se jim čuti, da so zrasla med trdim delom in nimam časa. Pa vendar z majhnimi slovničnimi popilki, vredna, da jim prisluhnemo.

Kdo ne pozna pisateljice Ivanke Čadež?
Če le malo pobrskaš po njeni zbirki, (Beračeva zgodba, Modrosti dobre stare mame) in drugih, tako tenkočutnih, preprosto domačih in poučnih povesti, mojstrsko napisanih z velikim smislom za lep jezik, ti premakne čustva. Veseli smo, da se nam je pridružila v Risu in nam bo njena modrost v veliko korist, če jo bomo le znali izkoristiti.
Kritična do sebe in drugih, preprosta, resna in vase poglobljena, nam bo nadrobila nekaj njenega vsakdana.

Oh, Vladimir Kržišnik, ta skrivnostnež med tarčami, srnjaki in ribami, s polno glavo čudovitih misli nad oblaki. Pa bi rad to ubesedil? Le kako? Saj je čas pet do dvanajstih le prekratek. Potem nastane, kar nastane. Za popilke ni časa in volje. Saj je vseeno kaj je, le da je. In s tem hajd veselo pred avditorij! Pogum pa tak! Ampak tisto, ko je zaigral ata v odlomku iz Moj ata socialistični kulak, tisto poletje v literarni koloniji v Pliskavici, je bilo pa dobro. Bravo!

Nu taka drušna sma mi, naplauleni ad Trebuše, Padbarda m pa Cirkna, aritmičnu akuženi z rimokoki m pa prozakoki ka pauzručeje literoitis u Risu.
Sa nam ži zrasle repetnice, zatuu wesiilu farčima ad Zeljenih Ablakau u Lagatcu, da Černga adlerje u Idari. Pausut nas je duost m pa šidama se, kdu bu bel kejšna kuštna wargu na papir, pa de ga na bu tak spakadranu luomu, kat Violeta Tomić na idarskmu festiwalu, ka se je šla za welike saude lublanska idarščina, de se i je režala ciila Idarje.


Premalo sem jaz

Premalo sem jaz.
Več sem otrok
In znanci in tujci,
več sem razdajanje, brez vbogajme.
Več sem dan.Noč je prečrna.
Bojim se smrti.
Več sem sonce.
V dež je namočena zemlja.
Več sem zrno.
Boli me med mlinskima kamnoma.
Več sem plenilka samote.
Premalo živim.
V knjigi še polno je listov brez rim.
Premalo sem čaša,
vkatero natočiš najboljšega vina.
Tam notri pa žari in kolje,
želim biti sama in moja,
morda samo malo njegova,
največ pa tukaj in zdaj,
v brezmejnost le svoja.

Ana Balantič

2008

Že peto leto sem članica lit. društva Zeleni oblaki v Logatcu. Pravijo, da me je povsod dovolj. S poezijo sem prvič pokukala v svet na Skomarju na Zreškem Pohorju. Takrat so moje pesmi brali še drugi. Na prvi nagrajeni seniorski delavnici me je mentor Peter Kuhar brez milosti postavil pred dejstvo in danes s to zadrego opravim sama. Seniorskih nagrajenih delavnic je bilo že pet. Pesmi pod psevdonimom so mi lani prinesle prvo nagrado v tržaški Mladiki, prvo nagrado Lipe v Domžalah in letos že drugo nominacijo za vitezinjo poezije založbe Pivec iz Maribora. Pesmi objavljam v devetih literarnih revijah. Nominirana pesem za vitezinjo poezije v letu 2008 »V ogledalu« pa je objavljena v reviji Lirikon.
To mi je velika spodbuda za nadaljnje delo, kakor tudi vseh 25 literarnih delavnic, ki sem jih do sedaj obiskala.


Ko se upesnim


Da se upesnim, sramežljivo
kot breskev vsa zardela se omajim,
v globino se razgalim,
segrejem kri, ki je pomrznila s tišino.

Seštevam vse vrednote časa
in drobce, ko kričalo je v nebo,
še od slasti razburjeno telo
in je noči vročico ohladila rosa.

V pregreto kožo ulepljena ljubezen
se ob brezbrižnosti je vdala
in čustva, kot, da bi puščavo pila.
Vrtinec mraza naju vlekel je narazen.

Tak kres nekdáj, a zdaj pepel samo,
še tega veter bo odnesel,
kot prah po cvetju ga raztresel,
da dež ga spral bo na zemljó.

Vsa lačna božajočih sap ne maram več večerov,
ko mi skušnjavec spanec bo odnesel,
v ležišče bledih zvezd natresel
in me položil med ostanke grenkih dnevov.

Tako upesnjena lebdim zdaj med omajki…

Ana Balantič

17. januar 2008


Kaj se ti lahko zgodi še lepšega kot rojstvo pesniške zbirke in to že druge.
Ja, GLOBINA PRAZNINE  ji je ime. Tako sem jo poimenovala že ob spočenjanju, ko sva z računalnikom ugotavljala, da je zaradi premočnega vrelca potreben še en otrok.
Peter Kuhar pa je na koncu dodal »ali mora nenehnega poslavljanja in približevanja«

Toplina idrijske knjižnice in množica prijateljev lepe besede, je pričarala enkraten občutek. Še lepši pa je bil, ob izkupičku od prodanih knjig, ki je romal k družini, prav takrat najbolj potrebne pomoči.

Potem, ko so tudi Zeleni Oblaki iz Logatca in še nekaj mojih, puhasto posedli po mojem stanovanju, se je jedlo in pilo, razdrlo tudi nekaj idrijskih, ki jih predsednica Branka tako rada sliši, zaradi naše spakedrane idrijske šprahe. 
To bo pa zvenelo čisto šablonsko. Večer je bil nepozaben.


Bula m pa plaudre

Se wiiste, de je blu učasih čist dargač,
ka je bla u Idari le knapaušna.
Pausuud je bla ena sama riušna,
velik atruuk, na miz pa slaba kuušta.
Sa gruntale ti žjene knapauske,
ka ni blu gnara ne za žwiit pa nje za umriit,
kak b tud wane parpamaugle,
de blu buuli na tem swiit.
De na bi piila sam padmitnca , aprisnu ziile m pa zuoc,
de bi kejšna svine u lonc cabnila,
na taler žlikrafi pa bakalca.
Sa widle kakšne špice diilaje pa swiit,
gwišnu blu bi dwabru ih pasniit,
wandi kejšn saud parkliiklet,
nje pa sam flankirat, m pa križm ruuk sediit.
Astum bejn. Irbas, bula pa papirci,
cvirn, iiftarca pa kliiklni sa bli barš berajt.
»Par majne draj!« sa rjekle zjale, »Zdej bu pa arbajt.«
Paliit sa diile pred parhauze, pruke m pa štokarle,
pa sa tiste kliiklne metale, kii pa bul m pa plaudrale.

Pazìm sa zdej par ani, zdej par drugi,
ab barliukah, use wečire, akul peči,
kliklele m pa ab zuocu abirale, usa sasiska  da kasti.
Sa se šidale ti zjale idarske,
kulk bu kiira špic nardila,
de ih hitar bu adriizala,
ad kapčiuke gnar dabila.

Nu, zej widte kak je blu učas,
kak pa mislte je  dans, ka sa špice še glih take?
Danes pa ob televiziji in kavici
tudi plaudre so enake.


Ana Balantič







Tako prešerno je bilo pa potem pri meni doma,
ko smo z dvajsetčlansko ekipo plavali na Zelenih Oblakih





nedelja, 13. september 2009

O meni



Doma sem V Idriji med živosrebrnimi hribi in bom tam še naslednjih petsto let.


Rojena v knapovski družini, materi gospodinji in očetu ključavničarju sem rasla srečno in lepo mladost ob očetu, ki je ljubil dobro knjigo in poezijo.


Če si rojen ob reki, ki v svojih grapah skriva neslutene lepote, se baha s svojim smaragdom vdelanim v divje skalovje, si rečeš, da si srečen človek. Ko se napiješ njene energije, živiš....


Ko me je prelamljalo na dvoje ob misli, da nimam nikogar, ki bi mu zaupala, ker je svet tako umazan, sebičen, navajen le jemanja in kockanja, poln laži, prevar in sovraštva, samo hitenje, hlepenje po bogastvu, ko niti svojemu bližnjemu ne moreš več verjeti, ko s sten v nas zrejo temačne, zmaličene podobe, ki te navdajajo s tesnobo, kjer v glasbi odmeva le ropot brez umirjenih akordov, da ne govorim o literaturi, kjer je zapisana nerazložljiva vsebina, ker temu današnji svet pravi »umetnost« in se samo sprašuješ, kje je resnica, sem začela prižigati luč, da bi bilo v vseh srcih več svetlobe. Le s čim se boste vprašali? Najlaže je bilo s poezijo! Takrat, ko je veliki pok naznanil novo tisočletje je tudi moj čas pognalo v to smer s polno srebrinastega leska v laseh. Zakaj ne bi poizkusila in kaj, če šivilji skozi iglo namesto niti šine verz, saj z njim lahko zakrpa razpoke v kakšni osameli duši?


Da bi ta svetloba prodrla v vse kotičke sivega razmišljanja, ki se nam ponuja na vsakem koraku, sem s preprosto, samorastniško besedo oblikovala svoje življenje v vezano besedo."

Od nekdaj je pesem tožba in tolažba
in v vsaki se najdeš kot glavni igralec...


Ko sem s poezijo komaj shodila, se mi je leta 2003 zgodila prva knjiga.


Zdi se mi, da malo prezgodaj. Sedaj, ko je odležala svojo dobo, vidim, da bi pesmi napisala drugače. Itak pa nikoli nisem zadovoljna s tistim nazaj. Danes, ko so koraki že malo bolj stabilni, čeprav še kdaj udarim ob zid, se je rodila druga z naslovom Globina praznine. Zakaj tak naslov? Moj čas je tekel za druge, ki so od mene samo jemali in polnili svoja pričakovanja. Nastala je praznina, ki je ni nihče zapolnil in postajala je vedno globlja. Ker sem že od nekdaj zasvojena z močjo besed, sem jih upesnjene začela nalagati vanjo.


Velja pravilo, da se narava nikoli ne zmoti. Toda, ko je v čas ognjenega znamenja Leva,


1946 leta, priklicala mene na svet, vidim, da ga je krepko polomila. Samozavest, pokončnost, košata griva, ki se prilega temu znamenju. Daleč od tega, kar bi zaznamovalo mojo podobo.


Moj svet je skrčen v nekaj kvadratnih metrov tišine in svobode za vrati, zato vedno na preži, kot pes čuvaj katerega znamenje se mi je pritaknilo ob rojstvu po kitajskem horoskopu.


Ko imam vsega dovolj se povlečem v svojo notranjost, a kaj ko tam skoraj ni prostora še zame. Kamor se obrnem so le potrebe drugih, ki me kar naprej vlačijo sem in tja in predalčkajo. Do kam še? Jaz bi bila rada tu notri, v sebi s svojimi mislimi, s sabo, v besedah, v pesmih, vedno na dnu naše kotline, zazibana s šumenjem srebrne reke, pokrita z belo čipko, med dobrimi ljudmi…Zato pravim, da sem premalo jaz!


Ko se dan podrsa čez ostre robove gričev, si noč odmeri svoj prostor. V svojo nevidnost privabi drugačnost, razpiha ogenj, razvleče strasti, poteši hrepenenje, takrat ne gledam za rob kam so padle ostale noči, takrat napišem pesem.


Ko v zvoniku udari dan, se pretegnem iz žgečkljivega sna in za hip padem v prazen prostor. Izginejo sanje in čas se ustavi. Želja, da bi se mačjemehko pritisnila ob drugo kožo spolzi kot kaplja po rosni šipi in je nič in nisem jaz, je le stisk obroča in je samota.Vsakdo pozna ta pojem. Največkrat tedaj, ko se izprazni zrak med stenami in se mednje nagnete tišina.


Vedno se sprašujem, zakaj se modrost nakopiči šele v zrelih letih, ko je narejeno že toliko škode in skoraj ne vemo kaj bi z njo, kaj še, da bi jo metali mladim na katere se nič ne lepi?


Ko sem se jaz spopadala z mlini na veter, sem se krčevito držala njihovih kril, čeprav me je razmetavalo na vse strani. Po koščkih sem spoznavala in to veliko prepozno, da je bolje, če začnem mahati v prazno, vsaj od tam ne bo nič priletelo.


Ko sem izbirala med, biti sama in razočaranji, sem videla, da ima življenje v neodvisnosti poseben čar, še posebno zato, ker ljubim naravo.Tudi če si sredi množice si ponavadi sam.


Zato sem prijateljstvo, izkoriščanje in hinavščino že davno pobasala v isti koš. Nič nočem iz njega, saj me je z vsakim dnem samotnim več. Vsi smo kot Nova, čas njenega najmočnejšega sija pomeni njen konec. Veliko jih misli, da se pesek ne presipa vsem enako hitro in v isto smer in da vsak nekoč prestopi zadnji prag. Zato ne slišijo tistega vmesnega glasu, ki kriči po modrosti, ljubezni, druženju in strpnosti. 


Prenaješ se lahko kruha, le življenja ne. Vsi se ga oklepamo. Še tako zahojeno bitje hlasta po njem. Res nas včasih buta ob skale, a čas nam zaliže take in drugačne rane.


Življenje je lepo, le za njegovim robom sta obup in tišina. Zato nikoli ne glejmo čezenj!


Jaz namreč ljubim to življenje in čas v katerem sem!


Večkrat me kdo zbode: »Ana ti si pa kar tiho, samo poslušaš.


"Ja, nisem preveč komunikativna in se ne mečem v ospredje. Vse besede mi zmrznejo že na jeziku. Vendar, ko jih zapišem oživijo. Znam pa prisluhniti ljudem, jih brati med vrsticami in pomagati v stiski. "


Tako ostajam samo to kar hočem biti. Ko pa me samota najbolj biča, mi sonce itak skozi kratkovidna okna obesi zajčke na stene.



Naphana s svežim sokom navdiha,se pridružujem vsem, ki pošiljajo voščila v leto 2009,
naj se odpre mnogo toplih rok, naj bo na vrhu piramide prostora za vse, kajti od tam bodo lahko globlje pogledali vase.