NOVOLETNO DARILO

30. december 2011

 Tudi tako se začne novo leto.

"Samo pravdala bi se baba prekleta, oskubili te bodo, da boš še dolgo zbiral perje, otroka ti bo navsezadnje le vzela." je Žare v gorečo grmado jelovine zagnal pivsko konzervo, da se je napela in počila.
"Pusti pri miru, bom že kako!" je Mitja mirovniško zamahnil z roko.
"A si zadel srnjaka?" so priskočile besede na pomoč iz drugega konca. Zelena bratovščina se je zakrohotala.
"Daj Blaž, a bomo kar žejni, kje imaš kjantarco!" Precej je začelo teči v kozarce, ki so se pridno praznili. Mitja je pil zlagoma, da mu ne bi prehitro zameglilo možgane, več se je zalagal z dobrotami, ki so jih zelencem spekle njihove boljše polovice. Srnjakov golaž, ki ga je Simon začel kuhati že dopoldne, so že davno pospravili pod streho.
Bilo je na Štefanovo, dan po Božiču. Vsako leto ta čas je pred lovsko kočo zagorel kres in zelena družina je imela praznično inventuro.

Mitja pa se nikakor ni mogel znebiti peze, ki jo je že nekaj časa predeval z enega ramena, na drugega.

Na silvestrovo, deset let nazaj je kasno zvečer pozvonilo. Ravno so bili pri slavnostni večerji, njegov brat s punco, on s svojo in mama.
"Dedek mraz bo," je vzkliknil brat, omizje je prasnilo v smeh. Mati je šla odpret. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj.
"Da je ni odpeljal na saneh," sta se pošalili dekleti in nazdravili druščini.
"Ja, mama, kaj si pa ti staknila?" tisti hip je izpod odejice v njenem naročju nekaj nežno zastokalo.
"Davor, to je tvoje," je komaj izdavila in se s štruco sesedla na stol.
"Tista tvoja nekdanja ... odhaja v tujino ..." Vse oči so se radovedno sprehodile po nepričakovanem novoletnem darilu, fant pa je od presenečenaj omedlel. Le njegova Tilda je vedno bolj lezla k vratom. Ko so ga dodobra omočili in se je spet spravil v svojo kožo, se je kot poklicni boksar zakadila vanj. Dobro namerjena desnica in nos je bil takoj krvav.
"No, gospodič pravnik, to imaš pa od mene za novo leto!" in je odfurjala na plano. Ko se je dim razočaranja malce polegel, je pismo, ki je bilo priloženo živemu paketu, vse pojasnilo. Da malčica  tudi imena še nima.
Tako se je svet prekucnil v novo leto padajoč na glavo.

Doktor Mitja, bi eno zapeli?"
"A tisto: "Po temnem gozdu lovec hodi, toda zverine ne sledi ...".
"Ne, žalostne pa ne, dajmo fantje raje ..." in so jo urezali ob Dušanovem raztegovanju meha. Mitja si je napolnil usta z jelenovo salamo in malo poplakni. Njihovemu petju je dodajal le žalosten odmev.

Mama in Davor sta bila skoraj pet let njena starša. Potem pa ... Šofer prikoličarja, ki so mu v ostrem ovinku odpovedale zavore, je trčil v spredaj vozeči osebni avto, ki ga je odbilo čez škarpo v prepad. V njem sta ugasnila Davor in mama.
"Preklet svet, kaj sem hotel, Nina je ostala pri meni, kam bi drugam z otrokom!"
"Ti se kar s tem pamžem ukvarjaj, jaz se tega ne grem!" je takrat zabrusila moja draga Liza. Nina že ni pamž, božične in novoletne praznike sva preživela po otročje, s spomini na atija in babico. Da bom odslej njen skrbnik, so ugodili moji prošnji na sodniji. Brez zapletov. Kaj bi iskali tujce, saj me je otroče imelo tako rado. Samo socialna se mi je hotela obesiti na vrat pa sem jim takoj pristrigel peruti. Soseda Meta, žena pokojnega sodnika, je dete že od zmeraj razvajala, zdaj mi je bila pa sploh v pomoč. Saj ženska ni imela nikogar, ki bi ji kravžlal živce, odkar je z gospodom sodnikom odšlo v grob tudi njegovo skakanje čez plot. Da bi samo brisala prah ... Brez vrtca sva otroka napolnila z vsem kar mu gre. Potem še z njo v šolo. Nina je tako .."

"Daj Mitja, bova naložila novih polen, da ne zmrznemo!" ga je iz tuhtanja povlekel Štef, mizarski mojster v pokoju.
"Ja, Štef, kakor ukažeš, danes itak goduješ in imaš glavno besedo." Naložila sta in pognala novih isker proti nebu in bratovščini zagon za njihove kalibre, patrone in daljnoglede, take z belim križcem na sredini in rdečo ali zeleno lučko. Zakaj že rdečo?
"Take burkle je imel na glavi, pa ga potrofi skozi gosto grmovje zlodja. Če bi streljal v dolino, potem ga pa še vlekel iz kakšne grape navzgor. O, hvala lepa!" je bilo slišati Poldeta.
"Ti Bine, a si res enega Prekmurca vlekel v tiste robe, kamor še gams težko zleze?"
"Ja, pa ja de, naj vidi, kako se pri nas jaga, ne tam na ravnini, ko ti samo priskače pred ror, da se ti še obrniti ni treba. Samo, da vidiš njegove oči, velike kot šalčke, ki so mu skoraj padle v prepad. Jebi ga, če mi je odlomil kundak, ko se je kot posran zvalil nanj. Da sem neodgovoren in podobne, so doma priletele iz moje ljube.

Zaradi stokrat pogretih lovskih štorij, sta se Štef in Mitja vsedla bolj vstran in ta je iz sebe zopet začel vlačiti svojo bolečo štreno.
"Veš, pet let me že kliče ata, zdaj bi mi jo pa vzela. Iz Maroka je prišla babnica, polna cvenka. Oblečena, ti rečem, pa kot c ... Da se ji toži po otroku. Ji bom že dal, toži! Saj ti je znano, da se že celo leto vlačiva po sodniji. Ta čas sem izbrskal, da ima mrha res tam doli bordel. Madona! Pa bi tega otroka prodajala, ne boš!" je Mitja ves zaripel dvignil pest proti zvezdam, ki so samo nedolžno pomežiknile. Jezik je že bolj počasi valjal med zobmi, malo od zaspanosti, malo od popitega. Štef je modro molčal in kamerada samo potrepljal po ramenu, češ, vsak ima svoj križ.
"Bom šel kar spat," je dohtar zapustil veseljake in se v koči vrgel na pograd.

"Nina je jokala, da me ne bo več marala, niti slišati ni hotela o novi mami. Ta je s priskutno priliznjenim obrazom premazanim z ličili, ubirala najlepše strune, da bi pritegnila otroka. Ko jo je nekoč spet mrcvarila z obljubami in darili, jih ji je mala zagnala v glavo, jo brcnila v koleno in zbežala.
"Mrha!" je ženki ušlo in takoj sem vedel, da bo ta kruh grenak."

Kres je dogoreval, glasovi so začeli polagoma zamirati, štorkljanje ob pogradih je potihnilo.

V silvestrovo dopoldne dvakrat pozvoni na vratih.
"O, poštar Janki, vidim, da je iz sodnije. Kar vsedi se, bova skupaj prebrala, kar koli je že!"
"Zaradi ... se skrbništvo podaljša do otrokove polnoletnosti!"
"Zdaj bova pa še nazdravila," je Mitja skozi solzno zaveso komaj izdavil in objel prinašalca tako lepe novice, ki je z njim že po službeni dolžnosti spremljal vso kalvarijo.

Pod jelko je položil darila, na vejo pa obesil veliko kuverto, ki jo je Meta oblekla v rožnato pentljo in sta kot dva zarotnika  nestrpno čakala, da pride Nina opoldne s šolskega novoletnega rajanja.

Fotografije Ana Balantič

Prijazno in veselo praznovanje in vsega lepega v prihajajočem letu 2012 vam iz srca želim dragi prijatelji! Vaša ANA

BOŽIČNI ČAS

Božič v otroku

Ded Franc, nam je vsako leto dan pred Božičem prinesel jelko. Že jeseni je izbiral po hostah in označil najlepšo. Ko je napočil čas, je ne glede na vreme odšel ponjo.
Že temnilo se je, ko jo je kot dete povito odložil pred vrati maminih staršev. V hišo ni stopil, da ne bi bilo posmehljivih očitkov deda Martina, ki je imel vsa šila našpičena proti cerkvenim praznikom.
Ko je babica razvezala drevesce, je to planilo v zraslo širino. Vtaknila ga je v lesen podstavek in postavila na nočno omarico pogrnjeno s čipkastim prtičem. Ded se je samo nagravžno odkrehnil in izginil skozi vrata v temo. Mama je z vrha omare vzela povoskano kartonsko škatlo od UNRA pošiljk in iz te zakladnice smo vse tri zajemale krhke okraske.
"Le glej, da ti ne pade!" Takrat je bilo že prepozno. Svetleč rjavkasto rdeč češarek je že ležal zdrobljen pred mojimi nogami čakajoč na metlo.
"Saj sem vedela, ta tvoja sitnost!" Samo skremžila sem se in stekla na vrh k Bizjakovim. Tokrat me ni brigala tema, čeprav je cestna svetilka metala okoli sebe same pošasti. A preden je moje bunkanje po vratih kdo slišal, so se že priplazile do mene in me začele ščipati. Ko so se vrata končno le odprla, je bila za mano samo še črta kometa Repatca. Zagnale so me na divan pred peč in niti do sape mi niso pustile.
"Ježeš na," je mati Bizjakova v postelji zakrilila z rokami.
"Na tu imaš," je njena hči odprla vratca nočne omarice in mi položila v naročje kar precej napihnjen škrnicelj. Toliko so se roke že umirile in tudi sapa je že prišla za mano, da sem odvihala zgornji rob in ... V njej so bili sladkorni okraski, pa koliko jih je bilo. Strahovi so se samo obliznili in tisti nesrečni češarek tam spodaj in nestrpen mamin pogled ...
"Saj grem s tabo," me je prijela Hanca za roko. Ravno takrat se je na gank pripeljala luna.
"Vidiš kako je svetlo, ti pa taka velika "donda" in te je še vedno strah." Samo še tesneje sem se oklenila tople roke.
"A si že spet nekaj nafehtala?" je zletelo iz mame. Boljšega opravičila si ni mogla izmisliti.
"Kaj bi to, saj je naša," me je Hanca pobožala z očmi. V tiste pisane konjičke, krogce in zvezdice sem potem z njeno pomočjo vdela sukanec in brez nesreče navesila po drevescu.   
Samo še kosmiči vate in zasnežena jelka je klicala po Božiču in novoletnih praznikih. Dokler me ni zmagal spanec, sem na topli peči strmela v pisane balončke, ki so mežikali cestni svetilki.

Če ne bi bilo še druge babice, očetove mame, takrat ne bi vedela kaj so jaslice.
Ded Franc ji že dolgo ni več prinašal drevesca. Nabral je le najlepšega mahu in nekaj smrečja postavil v lonec, da je dišala soba po božičnem pričakovanju. Iz kamre je prinesel kartonsko škatlo, v kateri so bile v cunjice zavite majhne glinaste figurice. Babica je po kredenci razprostrla mah in  nanj položila svetega Jožefa z Marijo in zraven njiju majcenega otročička. Jezušček mu je rekla.
Da je ostala samo ena ovčka, druge so se razbile in ta črnega kralja je obglavil padec na tla, angelčki so pa itak izgubili krilca in pozlato že, ko je bil moj ata otrok. No, ja, saj je tudi ostale figurice že dodobra omajil čas. Tisto edino ovčko sem smela postaviti k detetu in tudi druga dva kralja sta z mojo pomočjo obstala pod papirnato zvezdo repatico, ki je bila z žebljičkom pritrjena na zgornji del kredence.
Nato se je babica vsedla za mizo pogrnjeno s štikanim prtom, sklenila roke v predpasnik in s pogledom na jaslice se ji je razvezala zgodba, ki pa je bila vsako leto daljša, ker je radovedno punče hotelo vedno globlje v čas njenega nastanka. Tudi ded, ki je prebral toliko knjig, je moral dodajati svojo umnost. 

 
Dragi moji prijatelji, kakorkoli že dojemate ta čas pričakovanja, preživite ga v miru in z notranjim zadovoljstvom. Za vse naj bo svetel, duhovno uravnotežen in strpen. Voščilo pa je najlepše tisto, ki ga vsak nosi v sebi.
Vse dobro vam želim v letu 2012 in imejte se radi! Vaša ANA

Skomarski večer

Skomarski večer v decembru 2011

17. decembra, pred 153 leti je umrl največji pohorski ljudski pesnik Jurij Vodovnik.
Visoko nad Zrečami, na Skomarju, v prenovljeni Skomarski hiši se na obletnico njegove smrti zgodi literarni večer. Ta je bil že 105. Od vsepovsod prihajajo pesniki v to muzejsko hišo. V podobni, on ji je pravil kočura, je teklo tudi njegovo življenje. Prihajajo, da se s svojimi literarnimi deli poistovetijo z Vodovnikovim preprostim pesnenjem.
Na večerih, ki jih prireja najstarejše kulturno društvo v občini "Vladko Mohorič" iz leta 1932 in nosijo ime "Jaz ´mam en stari znucan koš", sva že predstavili svoje pesmi, jaz še čisto na začetku ustanovitve, Francka Čuk iz Hotedršice pa pozneje. Povabilu smo se odzvali tudi  lit. društvo Zeleni oblaki iz Logatca in Skomarjanom pripravili svoj večer.
Ker je zadnji lit. večer v letu posvečen prav Vodovniku, je na njem nastopil gost Dušan Ravnjak, do tridesetega leta Zrečan, potem do danes Oplotničan, katerega uglasbena besedila se redno vrtijo na lokalnih in nacionalnem radiu.
Je glasbenik, tekstopisec, pesnik, član ansambla Flamingo in Unior. Naslednje leto bo sprejet v Društvo pesnikov slovenske glasbe.
Sam pravi, da je spisal le nekaj čez 50 besedil za znane ansamble, ko jih bo 100, bo pa tudi knjiga. Ostalo kar je prišlo izpod njegovega peresa, so bile večidel prigodnice in priložnostne pesmi, tudi politične in prav zaradi ene bi bila dekleta, ki so jo zapele kolektivu v tistih prejšnjih časih, skoraj ob službo.
Večina Dušanovih predstavljenih besedil, nam je bilo predvajanih tudi v glasbeni obliki in ob čudovitih melodijah njegove pesmi zažarijo čisto s posebnim leskom. Glasbo jim je vdahnil odličen glasbenik, tekstopisec in harmonikar Tine Lesjak, ustanovitelj ansambla "Bratje iz Oplotnice, avtor knjige "Pohorski godec", vodja harmonikarskega orkestra, današnji ansambel Vrt pa je njegova zadnja strast, ki jo glasbenik potrebuje za svoj navdih. Prav on je bil pobudnik za venček treh nagrajenih Vurberških uspešnic z ansambli Pogum, Vrt in Modrijani, ki nam je vsem znan. Še bi lahko naštevali o številnih CD in njegovih navezah. Ena od takih navez je Tine in Dušan, ki je nocoj tako emocionalno zaživela v vsej svoji veličini.
Ljudski pevci Stolpnik iz Slov. Konjic pa so za intermezzo dodali nekaj domačih, ki jim je, kot se šika, pritegnila tudi publika.
Ko so se Dušanove pesmi potuhnile nazaj v zvezek, so skrbne roke gospe Nade Mrzdovnik v tretjem delu večera poskrbele, da je na mizo priromala tradicionalna pečena svinjska glava z vsemi dobrotami, ki še pašejo zraven. Ob vinski kapljici so se razvezali jeziki in vsi smo postali novi prijatelji, ki nas že itak vedno skupaj potegne ljubezen do vezane besede.
Zunaj pa je škripala zima in na novo zapadel sneg je risal nočno pravljico.
Gospodu Dušanu Ravnjaku želim še veliko navdiha, čeprav sedaj kot "upokojenec nima več časa",
pa vseeno. Gospodu Tinetu Lesjaku, še mnogo uspešnic in veselega raztegovanja harmonike,
Gospodu Martinu Mrzdovniku, nepogrešljivemu voditelju pa še naprej izreden posluh pri izbiri literarnih gostov in lepih večerov.Vsem pa še vesel Božič.

Fotografije Ana Balantič

Vsem starim in novi prijateljem, vesele božične praznike in srečno novo leto.
Prisrčen pozdrav ANA BALANTIČ

HRBTNA PESEM

23. NOVEMBER 2011

HRBTNA POEZIJA

Tudi tako lahko nastane pesem. Dokler nisem poizkusila in videla, da je treba kar nekaj fizične spretnosti, pa možganov in fotoaparat. Potem je pa ratalo kar je.

Od 103 poslanimi pesmimi, sem bila izbrana med 12 pesniki, katerih fotografije Hrbtne pesmi so razstavljene na Fakulteti za humanistične vede v Kopru.
Ko sem postavila knjige ena na drugo, so se hrbti spremenili v tole pesem.

Pesmi iz šipe

Vzhodno od raja
Živim med nebom in zemljo,
Sem tak kot sem,
Samo list sem.
Želim živeti življenje,
čeprav Čas beži  
Tja in nazaj
v Ljubezenska spoznanja.

Modra srebrina
je Stena  
Večne modrosti
kot Polna dlan zvezd
in Zemlja je modra kot pomaranča,
da Z njenih robov
Z zamahom ptice neka roka slika
Radost poslednjih ur.

Mali upornik,
Ne bodi kot drugi,
kot Pretrgana naveza,
kot Sova v krošnji
in Zimske rože!

Včasih je treba za srečo le malo,
le Pet minut blaznosti
s Šumi iz daljave.

Lepo pozdravljeni dragi prijatelji ANA

UBESEDENJE Z OBRONKOV ČASA

Sobota 5. november

Spet smo se Zeleni oblaki ubesedili v lit. zbornik.
Naša zvesta članica Vanda Lavrič, se je kot urednica podpisala poD naše umotvore. Čeprav ji je s pikami in vejicami za ovratnik dihala Anja Sedej, je že šestič z odliko opravila diplomsko nalogo.
Vid Sark, je s svojo umetniško roko vsakemu lit. prispevku dodal likovno podobo in opravil tudi z naslovnico, s katero je poudaril pomen zbornika Čas besed v oblak ujet.
Tina Gantar, je zajeten šop našega lanskoletnega plodnega dela spravila v red in spodobno obliko.
Sedaj mu pa že lahko rečemo naš tiskar gospod Vochl Anton iz Logatca, pa je držal taktirko nad strojem, ki je izpel 400 izvodov pesniško in prozno dišečih knjig.
Predsednica Branka Novak, jih je z nasmeškom nežno pogladila in ponudila literarnim navdušencem.

Mladi scenarist Tim Uršič, po lasulji sodeč baron, je najprej predstavil naš zbornik, njegova spremljevalka dvorna dama Anja Sedej, ki so ji, nezaslišano, med tem uvodom ukradli ogrlico, sta se med 15 obdolženih nastopajočih takoj neizprosno pognala z detektivskim instinktom. Trda je bila inkvizicijska zasliševalnica. Najbolj sumljivi  sta bili upokojenki Tilka in Francka, baje je ta zvrst najbolj potrebna denarja, in prst se je vsake toliko uperil vanju.
Tudi Barbara, ki vse piše brez ločil, le zakaj, morda nima za črnilo? Sumljivo, sumljivo1
Napetost je vsake toliko zmotil kitarist Marjo Kurtjak, nedolžen kot jagnje, še oko strogih izpraševalcev ni sedlo nanj, tako so bili zasanjani ob njegovih glasbenih vložkih.
Tatu, dragocene ogrlice, po vsej verjetnosti narejene iz črnega opala (kupljenaga v Tušu), tudi skozi natančno poslušanje naših besedil, do konca nista odkrila. Morda so krive predčasne volitve, tudi to jima je šlo skozi možgane. Kaj se ve?
"A kaj bi, saj bogastvo tudi ni vse!" se je na koncu, malce otožno, sprijaznila Anja.
Po zaključnih taktih in navdušujočega aplavza, je preljubi kitarist Marjo, z nedolžnim in skesanim obrazom, potegnil na plano predmet poldrugo uro trajajočega detektivskega dogajanja nocojšnjega večera. Ker je bilo priznanje in kesanje tako iskreno, mu je bila ogrlica celo podarjena. In vsi z zaznamkom krivde smo se oddahnili.
Dragi Tim in Anja, takih detektiv si še želimo. Hvala vama za čudovito improvizacijo.   

Fotografije Vladimir Kržišnik


Lepo pozdravljeni dragi prijatelji, prijetno jesen vam želim in veselo Martinovo. ANA BALANTIČ

Besede in čustva iz Benečije

Kako so se pesniki iz Benečije pomešali med Zelene oblake.

Kdo še ni slišal za reki Nadižo in Sočo, Beneško Slovenijo, Rezijo.
V strme bregove naslojne vasice kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše kot preplašeni otroci stisnjene ene ob drugo kot bi jih bližina varovala pred samoto.
Včasih ni tam potekala samo namišljena meja kot danes, tudi orožje je zaropotalo na karavlah, tako za strah.
Najvišja taka črta je Postaja Topolovo. Tam je umetnik celo na obcestni kamen zapisal takole:
"Nebo nima mej!"
Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta. Je jezikovna pregrada, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran.
Ko so se lani končno uresničile nekajletne želje letos preminulega Zlatka Smrekarja, so se povezali v KUD PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, katerega predsednik je bil, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njihov glas.
Te dni je na povabilo Zelenih oblakov segel celo na Notranjsko, na logaško stran.
"Kakuo je bla huda tista črta, usega, pa no malo", smo slišali iz njihovih zapiskov, ki so jih pripravili za ta večer: Aldo Clodig, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig, Adreina Trusgnach in Claudia Salamant.
Prva postaja tega srečanja pa je bil popoldanski sprejem v Hotedršici, kjer so si gostje pod vodstvom Francke Čuk najprej ogledali znamenitosti: Tomažinov mlin postavljen nad kraškim breznom, Gregorčkovo črno kuhinjo preurejeno v muzej, zemljanke ali kašče, ki so sezidane iz kamna in vkopane v zemljo in nedaleč stran zbirko starih predmetov Romane Pivk, ki izvirajo večinoma iz okolice vasi. Ogled se je končal v gostilni pri Turku, kjer je ob odlični postrežbi predsednica Zelenih oblakov Branka Novak, zamejskim gostom odstrla zaveso tudi našega literarnega delovanja. Od tam se je karavana literatov preselila v dvorano Tabor v Logatec.
Po nagovoru župana gospoda Berta Menarta, je članica našega društva Bojana Levinger predstavila ostale člane Zelenih oblakov skozi njihovo pisanje. Vmes smo srkali slovenske ljudske biserčke mlade citrarke Urše Rožmanc.
Za cvet na torti sem dodala nekaj misli Zlatka Smrekarja, ki je bil tako čustveno navezan na njihovo deželo in jezik.

Tam, kjer se vije reka,
poteptani ljudje čakajo kapitana,
da požene ladjo.
Nasedlo ladjo, ladjo, ki gleda v nebo
in čaka nekoga, da jo splavi.
Ure borb so mimo.
Samo zaplavaj, kruh je lačen ust.
Usta bi pisala, ogorčena nad tem, kar se dogaja.

Iz njihovih narečnih pesmi in razmišljanj Alda Clodiga, smo ta večer slišali otožen klic po obstoju maternega jezika, ki ga morajo, čeprav so ure borb mimo, znova in znova ponavljati v svoji domovini.
"Besede in čustva iz Benečije bodo še dolgo v nas!" so zatrjevali poslušalci, gospod župan pa je naše goste popeljal še na logaško fešto.

Hvala dragi Benečani, da ste nam s svojo blagozvočno govorico priredili čudovit in nepozaben literarni večer in upam, še kdaj nasvidenje.

 

.

 Fotografije Vladimir Kržišnik



 Lepo pozdravljeni dragi prijatelji  Ana Balantič

Po Zlatkovi poti

13. avgust 2011

Kako je Zlatkova pot postala poezija

"Kaj misliš, če bi izdali Zlatkove pesmi, ti si vešča pa oblikovanja?" mi je malo obotavljajoče predlagala tistega večera, ko sva prvič skupaj obujali spomin na pokojnega pesnika,  Marjetka Manfreda članica lit, društva PO BE RE iz Kobarida katerega predsednik je bil Zlatko Smrekar. Njegova velika želja je bila namreč, da nekoč izda svojo zbirko. Takoj sem imela v glavi načrt za obliko naslovnice in zadnje strani. V roke sem dobila pesmi, sprva jih je bilo za okoli 80 strani, pozneje se je izkazalo, da jih njegovi starši hranijo še več kot toliko.
Tudi postavitev le teh sem si zamislila in jih razvrstila malo drugače kot je navada, misleč na Zlatka, ki je v sebi nosil neko posebnost. Ker pa moj računalnik zmore kar pač zmore, sem to nazadnje prepustila Marjetki in tiskarski hiši Grafika art d. o. o. v Volčah. Tako je pred nami zajetna knjiga 260 strani, ki ji je dodan albumom fotografij.

"Ti pokažem kakšen sončni zahod gledam vsak večer z Livka," mi je Zlatko  v Zgornjem Tarbiju pokazal zadnje sonce, ki je tam daleč za hribi tonilo v morje.
Zato tudi krog na zadnji strani ovitka s sončnim zahodom v Benečiji, simbolizira njegov zaključen cikel tuzemeljskega življenja in poezije. Kot je bil njegov čas poln sončnih žarkov, senc in oblakov, je v ta krog postavljena svetloba, ki pojenjuje v globine teme.

Zadnje poletje je v Topolovem našel onemoglega ptiča, misleč, da je sokolji mladič.
"Ne, ponesm ga domou!" mi je dejal. Izkazalo se je, da je to odrasel hudournik, ki je med potjo omagal in ima samo še nekaj dni časa, da najde svojo jato in poleti na jug, pozneje bi bilo zanj usodno. Zlatko je drugi dan že opomoglega ptiča odnesel na vrh Kolovrata in ga spustil. Ta je v zraku samo zakrožil in kot puščica švignil naravnost proti Topolovem.
Tisti, ki Zlatka ni poznal, mu bo podoba na naslovnici povedala vse o njem.
Ptič v mehkih rokah, ki mu vračajo moč in Zlatkov nasmeh, ki mu bo podaril svobodo. Tak je bil naš pesnik in sam je dejal:
Sem tak kot sem / in ni me sram, / da sem tak! /Upam, da ostanem / tak kot sem bil / in sem ...
Za vedno je, in tak bo ostal v srcih tistih, ki smo ga bolje poznali. Poln energije, poln poezije in poseben.
Že kot otrok je hotel postati pesnik in to je tudi bil in ostal. Takega se ga bomo spominjali ob prebiranju njegovih verzov. Če jim bomo dobro prisluhnili in to tudi znali ...

Danes je minilo sedem mesecev, ko je zemlja vzela nazaj njegov pepel.
In pred nami je pod temnomodrim naličjem knjige oživel Zlatko Smrekar v vsej svoji veličini in pogrešljivosti. Vsi, ki smo ga poznali, ga imeli radi in tisti, ki so mu dali življenje, da je postal to kar je bil, smo bili prisotni v Domu Andreja Manfrede v Kobaridu in spremljali predstavitev njegove poezije. On, pa je očem neviden, v novi srajci sedeč na tleh, med harmoniko in trobento, v šumotu slapa z nami prebiral svoje pesmi. Vsake toliko je dvignil prst kot bi nas hotel posvariti pred minljivostjo.
Nato se je stopil v eno od solz, ki jih v tem času toči zavetnik Lovrenc in polna luna je vsem nam še bolj osvetlila Zlatkovo pot.

Naslovnico in zadnjo stran sem oblikovala Ana Balantič, fotografije, ki so nastale ob Zlatkovem nastopu v Idriji je v knjižni album prispeval Vladimir Kržišnik, oba člana lit društva PO BE RE.

                                               Zlatkovi starši in njegova sestra

                                                                Zlatkov oče

 

Fotografije Vladimir Kržišnik

Lepo poletje vam želim dragi prijatelji in prisrčen pozdrav Ana Balantič