Decembrsko razmišljanje z dr. Jožetom Felcem

Veseli december, ja, kakor za koga. Toliko voščilnic se je nabralo, da sem mislila, da mi pišejo sami srečni ljudje. Pa mi je ob današnjem pismu hote ali nehote zastal korak in me prisilil, da pogledam vase in začnem razmišljati tudi tja čez.
Prijatelj, ki že desetletje bedi nad mojim ustvarjalnim opusom, ki je bil spodbuditelj, da sem smelo stopila na pot pesnikovanaja, ker je skozi svoje pisateljevanje začutil, da v meni nekaj je. Ja, ta Prijatelj z veliko začetnico, ki ima moč, da se skloni k malemu človeku, mi je danes poslal predbožično razmišljanje, kakor ga doživlja ob težki preizkušnji njegova duša in ranjeno telo.
Naj  mi ne zameri, da njegove misli sporočim v opomin vsem, ki brezglavo in egoistično drvijo skozi čas, ne meneč se za človeka v sebi, ob sebi, ne meneč se za minljivost in oholo razbijajo vrednote narave.
Naj se vendar že enkrat ustavijo!

Pisatelj pravi, da ta verz ni svetel in ne srečen.

Ta čas temin in razdivjane duše
prebuja upanje, ljubezni klic
in vdano šepetanje mame.
Kje sem? Po Rimski cesti blodim.
Še slutim ne,
da se lakaji ne menijo za čas in pot.
Brez milosti so se lotili ruše;
pod njo bom ležal neskončen, a nedokončan.


dr. Jože Felc




Krhki smo kot steklo,
a močni kot vitraž, ki kljubuje burji.  

 Srečno!   Ana Balantič

 

Božični dan in Divje jezero

25. december


Že štiri dni puščajo oblakom vse dihtunge pri ventilih. Vodovodarji pa kot da so vsi na prazničnem dopustu.
Namesto bele opojnosti, kaplja in curlja in dere, zaliva ta božični dan. Za pr mej je še najboljša podlaga kavč.in TV. Pritisk na gum in glej čudo. TV Pika je izza vogla prinesla Ravela, z Velikim simfoničnim orkestrom gimnazije Kranj. Veliki božični koncert imenovan Španski večer, na katerem so nastopili še Fantovska vokalna skupina, Dekliški pevski zbor, solista na violini Matjaž Bogataj in Oksana, vokalistka Tanja Jovanovič, vsi iz kranjske gimnazije. Na vrhu je na torti vedno smetana. Španski capriccio in serenada Rimskega Korsakova.
Dodatek cepetajoči množici poslušalcev pa še Viva Espagnia in nepogrešljivi Radetzky march.
Uh, še meni se je ploskalo in solzilo. To ti je bilo pravo božično jutro.

Po kosilu, čeprav me je pribijalo na kavč, je v največjem nalivu pričmokal Lado.
Ker je narava spet navrgla malo opozorila, da se preveč delamo norca iz nje, je nagnala svoje vode, da nam operejo možgane in fotografiranje našega Divjega jezera, bi bil v takem lep podvig.
Najprej, da boste vedeli nekaj o tem našem biseru.

To smaragdno oko je vtaknjeno pod mogočne navpične stene, ki s prerezom odkrivajo plasti svojega nastanka. Če ti zdrsne na ozkem prodnem pasu, ki kroži okoli jezera, te ena dve posrka vase. Zato me je bilo in še danes strah te majhne in vendar tako skrivnostne globočine, ki se skriva pod zelenim odsevom.
Stari so pravili, da je nekoč padlo vanj celo nekaj od poljske železnice, ki je nad pečinami vozila na soško fronto v prvi vojni. Res ali ne? Potapljači, ki so se lahko spustili le dobrih sto metrov globoko, niso nič vedeli povedati o tem. Nekateri so se celo tam notri zapisali večnosti.
Baje, da vse kar izgine v njem, priplava ven nekje na vipavskem.. Tudi konjska vprega, da je nekoč poniknila in jo je na drugem koncu priplavilo na dan. Tako stari o tem.
Če si skrben opazovalec, se ti v nekem določenem kotu v steni odkrije ogromen obraz, ki izpod kamniti obrvi, z globoko vdrtimi očmi kot pes čuvaj bedi nad to mehko gladino, iz katere leze najkrajša reka Jezernica. Le za 55 metrov, za en dober srk jo je, ko se osobodi zelenega očesa in jo pod mostom spije Idrijca. Zgodi se, kadar so oblaki preveč radodarni, da podvodni sifon, od bog vedi kot preveč napit, butne tisto odvečno vodo v visok gobast gejzir.
To je sicer vedno redkeje, ker je tudi med oblaki čutiti abstinenco. Od sreče je odvisno, da vidiš ta prizor in od tega, da se ti v nalivu ljubi tja.
Pogled na jezero, tudi kadar samo astmatično hrope umazano zeleno, je vreden obiska.
Zato tudi današne močenje. Mislite si, da se je tam ustavljalo firbcev, ko nas je nekaj klamaturilo tam okoli, so vsi hoteli videti, kaj se dogaja. Res ni bilo videti tistega veličastnega gejzira, je pa hroplo in se vzdigovalo na sredini in jezernica ponavadi lena, ko farouški hlapec, je danes odrivala Idrijco in se še več sto metro nizdol ni hotela vmešati vanjo. Tako bosta še nekaj dni žlobudrali  vštric kot skregani sosedi.
Sto metrov više pri jezu Kobila pa imamo Idrci vsake toliko svoje Niagarske slapove.
Fotografije so ratale in dva do kože premočena cucka sta se pobrala k meni domov na potico in deci terana. Živio!

No, s tem skalnim obrazom se za danes poslavljam in vsem dobro mislečim želim vesele praznike.

Lepo se imejte in čao!  Ana Balantič

Novoletno voščilo

Dragi moji prijatelji

Veliko smo letos zapisali besed, vanje posejali sonce, prijateljstvo in mir.
Nekateri so to izrazili skozi glasbo in petje.
Vsi pa smo segli globlje vase in v tiste katerim je bilo to namenjeno.
Stisk rok, iskriv pogled in objem je bilo plačilo.
Vsem, ki ste z mano delili letošnja literarna srečanja širom Slovenije in onstran meje, želim, da novo desetletje splete še trdnejšo kito prijateljstva.
Ko boste te dni krasili drevesca, prižgite lučko tudi za lačne,
da jim bo pot do kruha jasnejša,
za bolne, da jim bo pot ozdravljenja krajša
in za trpinčene, da bo izginila pot sovraštva!
Jaz jo bom prižgala za vse vas, da bo svetloba decembrskega razpoloženja ostala v vaših srcih za dolgo.

Ker pa čas kot kaplja neslišno polzi skozi prste, želim, da včasih ustavi korak,
nariše mavrico, zlate misli, pravljico in tisoč drobnih srečkic na nove strpne poti.


Pridružujem se gnevu Tineta Vučka, ki je na blog obesil nestrinjanje s predpraznično evforijo.
"Bravo, če bi kaj zaleglo!"
Če pa obrneš drugače, praznikov ni nikoli dovolj in nekaj blišča so željne tako oči kot srce. Enoličnosti in samo službe, čeprav si sprva zaljubljen vanjo, si kmalu sit. Lepo je, da je ta mesec pričakovanja malo drugačen. Samo malo. Kajti v Angliji jih začne metati že septembra, dokler ni izpraznjena malha denarja.
Ampak kdor hoče doživeti miren december, mora priti v Idrijo. Tišina, še petarde so utihnile, večeri zaviti v molk in meglo, ljudje za zapečkom  kot v dobrih starih časih. Prava kmečka idila. Na trgu Nebeškega miru smreka s tisoč lučkami  in samota. Ja, tukaj se človek res spočije in ljudje nimamo občutka, da se bomo pravkar prekucnili v novo desetletje.

Voščilu bom dodala še nekaj fotografij  hčerinega prazničnega razpoloženja,  ki že mesec dni razsaja po njenem stanovanju v Angliji. Bee, mnogo lepega ti želim in hvala za te praznične utrinke!

Pa na zdravje in čao!

Veseli december

10. december

Vse sem že pripravila, ošilila svinčnike, za vsak slučaj kupila radirko in nov zvezek, prevetrila možgane, pobasala v torbo še nekaj mojih umotvorov in čakala na veliki trenutek, da mentor Joško Štucin pozvoni v zelenooblaški učilnici in nas popelje v skrivnostni svet literarnega ustvarjanja.
Mimogrede sem še enkrat prebrala nekaj od številnih njegovih zbirk Na drugem bregu in najnovejšo Čuja in Hex n šus, ki ga je sramežljivo podpisal kot Regina Kralj.
Današnje sporočilo naše predsednice Branke, da premiera zaradi... odpade, mi je padlo čisto dol.


No ja, tako se je bolj klavrno začel moj veseli  december, ker razen božično novoletnega koncerta pihalne godbe rudarjev Idrija in seveda petard na vsakem oglu, ne bo nič pretreslo našega kotla. Tega zlodja bo pa kot vedno. Že Miklavž je pokal tam okrog banke in mercatorja, da me je privzdigovalo kot bi se mi kolcalo.

Zagotovo našemu lit. društvo Ris  ne bo uspelo ponoviti lanskoletnega uspešnega nastopa v Psihiatrični bolnici in pacientom ponuditi nekaj dušne paše. Ker si baje zvesto in številno poslušalstvo želi takih srečanj, ni znano kje se je letos zataknilo.

Kakorkoli že, imejte se lepo in čao!  Ana Balantič

Kako diši moja knjižnica

Kako diši moja knjižnica

 20 november



Firbec me je dajal, kako izgleda, če se udeležiš tudi proznega vseslovenskega natečaja.
20. novembra je bila ob dnevu splošnih knjižnic podelitev priznanj 28 piscem v Kosovelovi knjižnici v Sežani s slavnostnim govornikom Cirilom Zlobcem, ki je poudaril pomen teh ustanov že od prve in najstarejše, ki je nastala že 300 let pred n. š. v Aleksandriji om do današnjih, ki so dostopne prav vsakomur.Dodal je, da v Prešernovem stoletju ni izšlo več kot 40 pesniških zbirk, samo lani jih je kar 300 in njegova misel naj knjiga uči človeka od šolskih klopi naprej, kaj naj bere.
Moj prispevek temu natečaju, ki se seveda ni uvrstil v ožji izbor.


Kako diši moja knjižnica

Ker mesto res ne premore ravnine nič več kot za pošten plac, moraš do drugega, ta Starega že navzdol.
Na njem se je pred petsto leti po nekaj sušnih obdobjih rudarjenja z odprtjem Ahacijevega rova dokončno in za dolgo začela odvijati zgodovina rudnika. Po poznejšem zasutju, ko so se že drugje razohotila nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak. Da je bila voda vedno na razpolago mimoidočim in za okras, so skrbele štiri medeninaste ribje glave nasajene na kamnit steber sredi vodnjaka.
Tri mogočne lipe, četrto je po hudi bolezni nadomestila mladostnica, ki se kot vile dobrotnice sučejo okoli vodnjaka, so včasih senčile domiselno postavljene klopi pod njimi in prenekatere zaljubljene pare.
Danes pivnajo le avtomobilski smrad in alkoholne hlape vedno žejnih in zdolgočasenih počivalčkov posedenih ob šank, ki se je nedavna ugnezdil pod njimi.
Zato tudi klopi nimajo več tam kaj iskati. Le plac je končno dobil pravo ime, Ahacijev.
V njegovo veduto, katero marsikateri slikar ne more obiti, ne da bi si jo nanesel na platno, so se kot je spodobno, v tistem zgodnjem času v krog zvrstile same imenitne stavbe.
Najstarejši teater na  kranjskem, ki se je kot Feniks dvignil iz nekdanje lope za skladiščenje in popravljanje orodja in markantna pojava nekdanje žitne kašče, magazina, ki je 140 let oskrboval prebivalce z žito. Ko se je ta potreba umaknila v zgodovinski zapis, se je vanjo leta 1971 naselila prekrasna knjižnica z razstavno galerijo. Kot knjižni molj moram nekaj povedati o tej ustanovi, ki se je iz premajhnih prostorov na Mestnem trgu, preselila pod to leseno tramje, meščanom v ponos in zadovoljstvo.
Nekoč so se pod težo zrnja dišečega od sonca upogibali podovi, danes se pod velbi šibijo police polne mamljivih besed in v prvem nadstropju na šipnatih vrati kot da piše: "Tišina prosim!"
Ko se ti vdano razmaknejo, če bi se mogla, bi se celo priklonila, neslišno vstopiš, kajti tišina tukaj ima poseben vonj, prav tako "Dober dan!" naših vrlih knjižničark in knjižnjičarja.
Ko jih prosiš za pomoč, oh, ti pa vedno zadišijo s tako prijaznim nasmeškom, da ti je včasih kar nerodno, ko sami skočijo med plejado naslovov in izvlečejo ravno tistega, ki ti je takrat padel na pamet.
Kako jim to uspe? Verjetno so se prebili skozi dunajsko šolo in prebrali morje klasike?
Ko se poletna sopara dvigne (avtomobilski smrad ostaja itak vedno pri tleh) in razvleče lipov vonj do oken tega hrama, vdere skozenj, se pomeša med stotnijo zgodb in najprej prelista tiste iz otroštva, s pentljo v laseh in nabranim krilcem, tiste iz šolskih klopi, ki dišijo najbolj mehko in skoraj ne rabijo še novega.
Ja, Solzice, Lepi janičar, Heidi, Pika Nogavička...
Danes mednje stopiš samo, da bi jih pogladil, zamižal, se preselil petdeset let nazaj in za vekami vdihnil takratni vonj.
Miniaturni kotiček tam na koncu, ravno pravšnji za mlečnozobke in njihovo radovednost, ja, tistega pa lipov vonj najraje obišče, že zato, da se potopi v skrivnosti njihovega pravljičnega sveta.
Nekateri nostalgijo po takratnosti venomer vlačimo s sabo. Zato nam iz polic, ki jih še ni uhitel pobožati lipov vonj nenadoma zadiši po že utrujenih, nič kolikokrat  prelistanih, ravno tam, kjer je zgodba najbolj napeta, zavihanih listih ali solznih lisah nastalih ob ganljivih zgodbah kot so Tostojevi železniški tiri na katere Ana odloži svojo ljubezen in Kosmačeva Sreča in Tantadruj, Steibeckova Aron in Cal iz Vzhodno od raja in Remarqueva Noč v Lizboni.
Mene najpogosteje odnese na desno med pesniške police.
Tam šele zadiši, a tako sanjavo po Goethejevem Vilinskem kralju.
Kjer se med verzi pretaka brdka hči planin  in Lorcova ljubezen po zelenem. in Byronov zvesti pes Novofundlanec in Menart in Minatti...
Po trdoti današnjega postmodernističbega pisanja in svežem črnilu dišijo pravkar izšle knjige, precej vsiljivo nastavljene bralcem na velikem panoju.
Čeprav opečatene z mnogimi nagradnimi zaznamki, kjub slikovitosti in sočnosti jezika, meni večina niso všeč.
Že res, da nasilja ne moreš drugače opisati kot z vsemi vulgarizmi, ki pašejo zraven.
Z njimi se tako junaško postavljajo tudi vsi vogali, češ če smejo to početi knjige, ki naj bi bile vzor spodobnosti in ohranjanju slovenščine, potem...
Po zvenečih in bleščečih naslovnicah samo podrsam s kazalcem in izginem med že umedeni vonj ostalih polic, med Lainščka, Pahorja, Brino Svit, Cvetko Bevc in Pearl Buckovo.
Ne tam doli pod lipami, tukaj v naši knjižnici se danes poseda in vonja glasno tišino besed!

Fotografije so iz predvojnega časa in v ospredju, v največji  stavbi,  tam je danes knjižnica.

Vodnjak obkrožen s svojimi vilami, fotografiran izpred današnje knjižnice v predvojnem času.

Lepo se imejte do naslednjič čao!  Ana Balantič

Primorci beremo

Primorci beremo
je projekt, ki že tretje leto privablja bralce iz devetih primorskih knjižnic, da se potegujejo za bralno značko. Tokrat smo prebrali 5666 knjig in samo idrijsko cerkljanska regija1084 .
Priznanje je prijelo 78 bralk in bralcev. Za zaključek projekta nas je 2. decembra  gost idrijske knjižnice, pisatelj, pesnik in dramatik Feri Lainšček popeljal skozi svoje ustvarjalno življenje. Večer je polepšala Monika Mlinar iz ansambla Zapeljivke. Z njeno uglasbitvijo je ob spremljavi harmonike zapela dve njegovi pesmi. Vsi udeleženci smo za nagrado dobili njegovo zadnjo pesniško zbirko Ne bodi kot drugi.
Jaz pa še fotografijo s Ferijem Lainščkom od novinarja Filipa Šemrla. Sem si jo zaslužila, mar ne, ker sem kar 35 knjigam prebrala vsebino. A le zato, ker se mi je letos samo bralo in bralo in nič drugega kot bralo.

Zame je bil večer nekaj posebnega, ker sem v živo spoznala enega od mojih priljubljenih pisateljev.
Lepo se imejte vsi moji in čao!   Ana Balantič

Tisoč in ena noč mojega mesta

 27. november 2009

Zeleni oblački smo se tokrat v preselili na Sultanov dvor logaškega grajskega parka s plavolaso Šeherezado Vando .
Mlademu princu se je najprej ponudila za pripovedovanje pravljic mlada gostojezična osnovnošolka Vandina (naša ta mala). Ko se je zbor dvorjanov odločal, jo je kar odneslo s stola. "Jaz bom Šeherezada!" "A pa veš kdo je to?" je teta Vanda samo zevnila  od začudenja. "Ja, vem, no ja, ja saj sem prebrala Tisoč in ena noč, lahko naredim scenariji!"
In ravno, ko bi morala s svojo očarljivostjo stopiti pred princa, jo je vsezastrašijoča gripa položila v mehko naročje domače postelje.Vlogo je velikodušno prevzela teta Vanda.
Tako smo se dvorjani vseeno ta petek odeli  v svilene šale, prižgali svečke in ob božanju nežnih zvokov, ki jih je iz svojega inštrumenta SAROD izvabljal Damir Višič, ki si je svojo pot začrtal v indijsko tradicionalno glasbo, posedli okoli Šeherezade.
Vsak na svoj način smo bogatili njeno že tako polno pripovedovalsko žilico, da bo v zimskih večerih lahko omrežila svojega princa,  če bo zamerljivo pogledoval na uro, "A tebe niii, še vedno niii"...
Čeprav je odpadlo kar nekaj ta glavnih humorističnosonetnoaforistčnosmelih akterjev (predvsem Tineta, Marcela in Petkovška) je precej zasanjano vzdušje predramil le Tim s svojim duhovitim humorjem. Ostalih trinajst pa se je  nežno prepustilo mehkobi Zelenih oblakov in smo pluli po deželi pravljic, brez povečanega pritiska in adrenalina. Ob Brankini in Franckini pripovedi pa skoraj spustili dež na poslušalce. Še dobro, da so tudi za oblake iznašli robčke in smo svoja čustva diskretno spustili vanje.
Hvala (naši mami) Branki in vsem v društvu, da vedno znova in znova doživim večer, ki mu potem še pozno v noč  tudi spanec ne more do živega.

Naši ta mali pa v imenu vseh želim hitrega okrevanja, da nas  kdaj drugič popelje v svoj svet.

Moj pridevek k temu večeru je bil sicer čisto po moje malo drugačen, ker pač ne morem iz svoje kože.


Tisoč in ena jesen

Kadar noč že tisoč
in enkrat povije noči,
se stegne med pločnike,
ki so brez korakov
poleženi med hiše,
takrat si povem pravljico.
Ti v njej ostaneš do jutra.
Vedno prehitro oblečen v dan
zblediš do naslednje.

Ko povem si že tisoč in eno,
o najinih davnih poletjih,
o smaragdu, svili in rašu
in vratih večnih odhajanj,
se od samotnih sten
prebijem do jutra,
potegnem sonce na veke,
z listjem ga zmešam v oker
in vržem na platno jesen.

Tvoj dolg sem,
vzemi me nežno.

Čao do naslednjič!

Ko sem sama, sem čisto svoja!   Ana Balantič

Jubilej ženskega pevskega zbora DU Idrija

21. november

Osnovna šola Jožeta Mihevca Idrija

Nabito polna večnamenska dvorana je slavnostno počastila 25. jubilej  Ženskega pevskega zbora DU Idrija pod vodstvom zborovodje Ivana Rijavca.

Vem, da je bilo že veliko povedanega o dolgoletnem delovanju zbora, največ pa na koncertu, a bom kljub temu še sama dodala majhen kamenček v ta čudoviti mozaik.

Že pozdravna pesem Radovana Gobca ZAPOJMO PESEM, je potrdila da pevke obvladajo svoje poslanstvo, kar pove tudi misel pred kratkim umrle članice Jerice Brus, ki si jo je zbor vzel za svoj moto.

Nikdar nam dolgčas ni

ker pesem nas združuje 

naš glas še vedno navdušuje 

in tudi letom trmasto kljubuje.

Modra nit, ki bi vezala njihovo kito, naj bi bila tudi poezija in ples. Škoda, da je zaradi bolezni odpadla glasbena točka pianistk Marije Rijavec in Maje Tanjšek, ki naj bi štiriročno zaigrali Zorka Prelovca SEDEM SI ROŽ v priredbi Blaža Puciharja.

S prvo recitacijo Radice Pahor  PAVLOVCEM,  ki tako kot pevke ne more obiti zavednosti do NOB, je potem zazvenela tudi pesem ŠIVALA JE DEKLICA ZVEZDO.

 Da je včasih tudi samota in ni potreba, da se je bojimo, sem s pesmijo SAMOTA iz svoje tretje knjige, oblikovala uvod v njihovo pesem GOZDNA SAMOTA,  za katero so dobile celo nagrado.

In dolg aplavz jim je tudi sinoči zatrdil, da so si jo zaslužile.

Kot bi se odpiral cvet vrtnice so tri članice Plesnega kluba Idrija,  koreografinje Renate Alibegovič odplesale igrivo otroško vstopanje v svet, odraščanje v njem in na koncu zrelost žene.

Pesem in zopet pesem in akademski slikar Rafael Terpin nam je odstrl občutke, ki so se ga dotaknili ob prenočevanju nekje v njem tako ljubih govcih, ko mu je družbo delal le sončni zahod v katerega so tonili slovenski vršaci, ki so mu po devetnajstih letih privlekli v spomin celo sinovo rojstvo.

In pevke so mu med ostalimi pridele še pesem  ROŽ, PODJUNA, ZILA.

Podelitev jubilejnih priznaj članicam, med katerimi so nekatere že več kot trideset let zveste petju, in Gallusovih značk, je sledila še recitacija Andre Jereb  MOJE MESTO  kateri so pevke za zaključek dodale  RUDARSKO v priredbi Ivana Rijavca st.

Skoraj dveurni program je z ubrano besedo povezovala Metka Rupnik iz radia Odmev in konec prepustila stanovskim društvom, da so s priložnostnimi darili in plaketami čestitali jubilantkam in jim zaželeli en velik

ŠE NAPREJ.

Za posvetilo s kaligrafsko pisavo in  lepo uokvirjeno,  ki so ga izročile članice pevskega društva iz Spodnje Idrije naj mi darovalke ne zamerijo, če besedilo vseeno na tem mestu podpišem z svojim avtorskim imenom.

Glasi se pa takole:

25  LET S PESMIJO NA USTIH

S pesmijo na ustih,
gre človek lažje skozi čas.

Zato ste ve četrt stoletja
kot Orfej ubrano združile glasove,

pogumno z njimi preorale to ledino, 
kjer mnogo srčnih je ljudi.

Ker vsak ima svoj vrt,
v katerem rastejo njegove sanje,

je tudi vaš razkošno 
in ljubeče s petjem prepleten.

Klub zrelim letom, 
še dovolj mladostnim,

da seže v skrite kote vsakega srca.

Tudi me smo zapisane pesmi 
in isto sporočilo druži nas,

zato se veselimo vaših vztrajnih let

in vam čestitamo iz srca 
kot zna le cvetu, cvet.

 Ker tudi jaz čutim, da mesto že desetletje spremlja mojo ustvarjalno pot in me na vsakem koraku prijazno podpira, sem nekaj tega blaga v obliki zadnje pesniške zbirke poklonila tudi pevkam, se pravi mestu katerega del kulture so. Posvetilo je prebrala Metka Rupnik.

Kakor moje pesmi,

tudi vaše družijo ljudi.

Čeprav s srebrno nitko v laseh

prepletate to kito že častitljivih 25 let.

Da bi vas še dolgo družila pesem,

njena sporočilna moč pa stkala

in ohranila mnoga prijateljstva. 

Da te pesem res drži pokonci, so dokazale pevke in kot da res ne morejo iz svoje kože, so po dveurnem

stanju na odru v prostorih društva upokojencev, ob seveda obilno obloženih mizah še vedno prepevale, od veselja, ponosa in prijateljstva.

"Kaj boste hodili domov, me še vedno pojemo!" so nas ustavljale, ko smo nekateri po enajsti uri že tiščali proti izhodu. 

Še enkrat jim čestitam in naj se jim uresniči želja, da dosedanja predsednica Vera Gregorač, ostane to še naprej.

Ko bo zopet kaj zanimivega se pa vidimo. Čao!
Za današnjo umotvorščino stoji Ana Balantič

Nagradno srečanjo seniorjev

13. november 2009

Ljubno ob Savinji

No ja, bom začela kar s samohvalo, čeprav to ni res lepa čednost. Saj je pa itak Dragica Breskvar seštela moje nagrajene udeležbe na javnem natečaju za pisce seniorje in javno razglasila vseh osem, od teh sem jih do sedaj v desetih leti obiskala šest.  Za zadnje, ki se je rodilo v Vipavi pod tankim ušesom prof. Ivane Slamič, mi je neka pesnica navrgla tako za usput, po primorsko:

"Kaj morjo vedno izbrat tebe?" Noben odgovor  mi ni prišel na misel.

Kriva?  Zakaj?

Sram? Pred kom?

Foušija?  Za gotovo!

Tako so odločili uni tam gor, hi hi, ha, ha, ho, ho!  (Iztok Mlakar)

Ali naj zaradi takih opazk pospravim kufre in se zalezem v kot. Jok! Dokler ne pride bolezen in stric Alzhajmer.

Samostojna svetovalka JSKD in glavna urednica revije Mentor, Dragica Brekvar je s pomočjo predsednice JSKD Mozirje Ivane Žvipelj pripravila nagradno srečanje piscev seniorjev v Juvanju / Ljubno ob Savinji.

17 najboljših iz preljube Slovenije po izboru območnih selektorjev smo se za dva dni ugnezdili v športnem centru Prodnik. Večina smo bili stari znanci, nekaj piscev, je pa to postalo sedaj.

Začelo se je z ogledom mašnih plaščev v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija, ki jih je darovala smetana mogotcev, vključno s cesarico Marijo Terezijo. Neprecenljiva vrednost, ne tako z žlahtnostjo zlate in srebrne niti, ampak zaradi milijonov potrpežljivih ubodov.

Nadaljevali smo s kosilom. Pri Prodniku so nas nahranili kot se spodobi, za ukaželjne goste. Nič se ni šparalo kot tam na Primorskem in Milena Miklavčič (najbolj gobčna, seveda novinarka) pa kot da ne more pozabiti: "A se spomniš Dragica tistih makaronov v Škocjanu?" Kar dvignilo nas je ob tem spominu. Tega je že dve leti in so še vedno vredni pogrevanja. Verjetno jih bomo ob naslednji dostojno obloženi mizi privlekli spet na krožnike. No ja, kakor koli obrneš je...

Mentorica Ivana Slamič, se nas je lotila po kosilu in tri ure predavanja kot bi mignil. Tako je bilo zanimivo.Nato je sledil kot kulisa stalnica, naš literarni večer. Najprej kot se za nastop spodobi, toaleta in malo treme, sploh če si na vrsti predzadnji. Ampak glasbeni vložki citrarke in kitaristke so poskrbeli za sproščenost. Gost tega večera je bil zmagovalec lanskega natečaja Urška Gregor Rozman iz Ljubljane, ki je bil vidno navdušen nad našimi prebranimi umotvori in za piko na i je dodal nekaj utrinkov iz svojega nagradnega prvenca (crux. ansata).

Nato je bilo vino in potica. Profesorica Ivana Slamič pa mi je mimogrede navrgla nekaj pohvale na račun moje interpretacije dveh pesmi.

Spreletelo me je ob spominu na prvi nastop pred sedmimi leti v Dobrni, kjer je bil mentor Peter Kuhar.

"Jaz pa ne bom brala pred publiko!" sem se ga lotila previdno.

"O tem pa sploh ni govora, kar pripraviti se!" me je trdo postavil na tla.

Na hodniku sem kar lezla skupaj in tuhtala kako se tej zadevi ogniti. Ja, Ana kaj se ti pa lahko zgodi?" me je nekaj udarilo v možgane in sem bila ozdravljena. Razdeljeni v pare sva z Zvonetom Batista potem odbrenkala vsak svoje besedilo in Kuhar na koncu:

Ana kje ste pa vi že nastopali?" Malo debelo sem ga pogledala. "Zakaj?" Ja, ker ste tako lepo z občutkom prebrali."

No ja, to sem napisala zato, ker me nekateri v društvu Ris stalno masirajo, naj berem lepo s poudarkom in še vse kar paše zraven. Vsak sicer sliši le drugega in ker nismo profesionalci, naj nam bo oproščeno.

Itak pa če beremo slabo, beremo v svoj špot in preveč pojasnjevanja nekaterih nastopajočih, zakaj, kje, kako je nastalo besedilo, poslušalcev tudi ne prepusti k svobodnemu razmišljanju.

Tako, naj bo dovolj poduka!

Zaključek večera ob dobri hrani in z nekaj osebki, ki se nam je še kar družilo, skoraj do polnoči.

Potem pa smo le potegnili dreto.

Zjutraj sem seveda zamudila telovadbo in ujela le še nekaj taktov tega prijetnega opravila, seveda, če ga vodi Dragica.  Doma je to opravilo preveč dolgočasno.

Po obilnem zajtrku, brez odmora spet tri ure intenzivnega predavanaja in razčlenjevanja naših umotvorov. 

Prof. Slamičeva je svoje trditve podkrepila z ocenami štajerskega selektorja Marjana Pugartnika ( pravijo, da vsako besedilo precej trdo prime v roke - natrže). Res nam je navrgel kar precej poučnih in dobrohotnih ocvirkov. Ja, če ti taka učena glava kaj podmetne, si lahko samo vesel.

Drugo je, če ti nič hudega slutečemu in nič krivemu, ob prijetnem pogovoru z nekom, oseba okužena z virusom foušije ali čim podobnim, tako v mimohodu, podmete grenak ocvirek in to na konec dveh čudovitih dni. Kar je preveč, je pa too much. Taktnost in manira se je nekaterim res izneverila ali jim je že ob rojstvu izpadla in ne ločijo meje zasebnega pogovora in ti frfotaje pritaknejo nekaj v smeh zavitega sarkazma. Haloo!

So me potem podučili, naj za božjo voljo že enkrat naredim črto. Bom!

Po kosilu, ki  smo ga nekateri raztegnili, ker se je zunaj ponujal siv v dež nagnjen dan  pa slovo, ki ga nikoli ne maram.

mentorja Ivana Slamič in Marjan Pungartnik

Kar veter odloži, odloži z namenom! 
Se vidimo! Čao!   Ana Balantič