sobota, 22. september 2012

z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed



22. september.
Z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed

Pa ravno danes, ko se je zgodila jesen in bo noč po vsem svetu enako dolga, je spomin na včerajšnji literarni večer še čisto svež in komaj že predihan.
Kakopak, na logaške Zelene oblake smo sinoči pripeli pesnika, pisatelja, esejista, dramatika, publicista, uednika, skladatelja in še marsikaj, Milana Deklevo, nagrajenca Prešernovega sklada, Jenkove nagrade, Župančičeve, Rožančeve, Veronikine, Kresnikove, nagrado Desetnica in Prešernovo nagrado za življensko delo. Oh, koliko tega tako preprost človek kot je on, lahko nosi.
Anja Sedej, je malce hudomušno obarvala svoj vezni tekst, v katerega je vključila štiri oblaške člane, Bojano Levinger, Ano Balantič, Boruta Petkovška in Francko Čuk, menda zato, ker imamo že vsi izdano kakšno svoje delo, da smo s svojimi prispevki kot vezna nit šivali pesnikovo pripoved.     
Namesto odsotne Bojane sta brala njene hajkuje Branka Novak in Jaka Dolenc.
Simon Urbas, ki bi ga naša druščina baje rada posvojila, je glasbeno iskrivo zaokrožal večer.
Skladovnico knjig si je pripravil naš sedanji predsednik društva Tim Uršič, da je paberkoval iz njih drobtinice, ki so se pod pesnikovimi simpatičnimi brki spreminjale v zabavne odgovore in razpredanja o njegovem delu in današnjem času. Tim, je za pokušino celo v japonščini prebral Deklevov hajku in seveda požel pohvalo.
Nihče ni meril čas, ki je debeli dve uri držal poslušalce v napetosti. Kdo bi lahko ostal ravnodušen ob takem večeru, ko je celo obraz mojstra besede žarel od navdušenja in delil pohvale povezovalcem in ogranizatorjem.
Po zamisli Branke Novak, ki vedno poskrbi za scensko preobrazbo, je bila sredi dvorane posuta potka z jesenjo, v ozadju fotografije Andreja Korenča, ki je čisto za konec v opomin in zavedanje z diaprojekcijo prikazal umirajoči potok Logaščico in mi Zeleni oblaki, smo s priznanim umetnikom pisane besede, zaključili še en prijazen literarni potpuri.







 fotografije Vladimir Kržišnik

Pa lepo pozdravljeni dragi prijatelji in pisano jesen vam želim!
Vaša ANA BALANTIČ

nedelja, 2. september 2012

Črta usode

ČRTA USODE

1.september

Zgodil se je prvi september, ki bi se moral že davno prej. Ampak takrat Francka Čuk še ni imela 60 let. Pred časom je sklenila, če ne prej, za ta jubilej bi si rada podarila nekaj, kar ne more zamenjati nobeno darilo podarjeno še tako z srca, nobene prisrčne besede ne bi segle tako globoko, kot je zbirka pesmi in proze, ki si jo je danes položila v naročje. ČRTA USODE. Pred nas pa razgrnila svoje življenje. Tisti, ki je niso poznali, teh je zelo malo, bodo odkrivali še ne odkrite kotičke njene biti.
Meni pa se je v recenzijo knjige zapisalo takole:
Že šest let ubirava isto literarno pot v čudoviti druščini Zelenih oblakov in nekoč mi je dejala, da ima rada vlak. Zato sva se prvič z njim  peljali na literarno šolo na Ptuj.
Boli jo krivica, toliko bolj, če so prizadeti otroci. Zato je v njenih pesmih na eni strani prisotna sentimentalnost, ki včasih meji na arhajičnost, na drugi pa poduk nevednim in nezavednim svojega početja.
Čeprav jo je življenje gnalo skozi mnoge preizkušnje, je v srcu še vedno mehka, kar se odraža v njenih pesmih. Današnji svet, sploh v književnosti, se miline, solzavosti in podobnih patetičnosti otresa in nam vsiljuje trdost in grobost, skratka realnost. V Franckinih zapisih pa je kruta realnost vedno bič, ki ga mora odstraniti in tukaj pridejo na dan čustva.
Njene zgodbe in rime je skoraj treba brati z robčkom v rokah, pa naj se sliši še tako patetično.
"Pa pustite mi vendar rime, brez njih so moje pesmi gole!" se ustraši za končnice.
Pustimo jih, zakaj pa ne, če avtorica tako želi, čeprav včasih zaradi vsiljene rime pesem izgubi na vrednosti.
Če se dotaknemo Franckine proze, ne moremo mimo njenega tenkočutnega gledanja na sočloveka. zato se je predvsem posvetila pisanju resničnih zgodb. Največ jih je nastalo takrat, ko se je sama spopadala s svojo težko in dolgotrajno boleznijo.
Kakorkoli že, zaznamovani ljudje zavzemajo pri pisateljici posebno mesto. Vsi smo na isti poti, zato jo bolijo nesprejemanja drugačnosti, brezčutnost in nerazgledanost.
Več kot dovolj je priložnosti, da se bralec ob tej knjigi poglobi vase. V to ga preprosto silijo avtoričina besedila, kajti iz njene duše se kot iz Pandorine skrinjice izvija nit iskrenosti.
Ravno s prozo vleče Francka najmočnejši adut in prav s tem bi bilo vredno v bodoče razvijati njen potencial.
Bodočim bralcem prepustimo njeno knjigo, naj jo ocenijo, modrujejo in se zamislijo.

Zaradi dežja je Plečnikov vaški trg v Hotedršici sameval, le vsake četrt ure ga je zdramil zvon. Zato pa je bila kulturna dvorana ob njem skoraj pretesna za vse obiskovalce, celo iz goriškega konca, ki imajo Boštenčkovo Francko tako radi.
Prepletanje besed je bilo tokrat pod taktirko predsednice Zelenih oblakov iz Logatca Branke Novak.
Pesmi sva brali Bojana Levinger in Ana Balantič. Svojo življenjsko zgodbo je vmes odstirala Francka sama. Kajpada je kot po navadi v rokah držala tudi režijske vajeti, tokrat za skeč, ki sta ga uprizorila člana KTD in deklamacijo svoje vnukinje Mance. Rdečo nitko je držala v rokah harmonika Albina Slabeta. Med drugim so nastopali medzosopranistka Marijana Leskovec, kitaristka Janja Eržen in še Franckina vnukinja Klara na saksofonu. Za konec je folklorna skupina tokrat zaradi prostorske stiske v zelo zmanjšani zasedbi odplesala valček.
Bogatejši za še eno izrazno moč besede bomo vsake toliko lahko potonili v Franckino poezijo in prozo, v njen prvenec. Ob tej priliki ji želimo, da pero še velikokrat pomoči v svojo domišljijo.
Francka hvala!
 


















Fotografije Vladimir Kržišnik




Lepo pozdravljeni dragi prijatelji vaša Ana Balantič