torek, 01. oktober 2013

Modrost in modrost



Modrost in módrost

Kaj je res vso kmečko pamet in logiko odnesel hudič? Je res danes človek postal v svoji samozadostnosti tako kratkoviden, da ne loči med prav in narobe, se ne zaveda, da bo na tem modrem planetu, ki se mu obeta vsaj še štiri milijarde let vrtenja okoli svoje osi, še naprej kdo prebival. Za sigurno pa njegovi potomci, za katere se baje tako grebe, da jim celo zida hiše, v katerih ne bodo nikoli bivali in mu bojo na stara leta le v breme, ker mladi gredo itak po svoje. Ampak videti je, da ravno med te zidove prodre najmanj vesti in vésti. Ali je kriv domet ali možganska nepismenost, da ima vest danes tako malo maneverskega prostora in se ne more razmnoževati? Pa bi se, narava jo s pomočjo posameznikov venomer potiska naprej. A gneča pred njo ji neusmiljeno mečka pljuča. Ona bi, kisika bi, tistega iz Zelene tovarne. Ampak v tisti tovarni, ki ji grozi propad, je ostalo tako malo stečajne mase, da ne bo dovolj niti za poplačilo dolgov.
Približno pred štirinajstimi dnevi, je nekomu vrag odnesel vso pamet, le toliko mu jo je pustil, da so roke lahko držale žago, ki je potem neusmiljeno pustošila med bogato obloženimi, sicer še ne popolnoma zrelimi  plodovi slivovih dreves. Pa ne tako kot to storijo strokovno usposobljeni delavci, ne, da bo ironija še večja, so po rezu ostali skoraj pol metra visoki panji. Le kdo je videl še kaj podobnega? Ta ubogi Pront, zaselek, ki je ostal brez hiš, v zadnjih dveh leti še brez stoletnih hrastov, brez največje ciprese, brez množice ljudi, je doživel, upam, zadnjo človeško neumnost. Saj za kakšno novo tam ni več pogojev. Kaj pomaga sedanje javkanje mimoidočih o škodi, krivdi in neumnosti? Sedem že zelo odraslih dreves bi rabilo samo še dva tedna, da bi njihovi zreli plodovi napolnili verjetno več kot sto kozarcev posladka. Po tem pa le z žago po njih, potem ja! Sedaj se tam, ko so potegnili še zadnji sok iz debel in po ciklusu narave poiskušali postati čisto modri, krotovičijo skupaj z osušenim listjem na mrtvih vejah. Kajpak v opomin, da je na svetu toliko lačnih ust, ki ne premorejo takega razkošja, kot se je še do nedavna bahalo na parceli, katero je baje kupila lovska bratovščina, da bi si na njej zgradila hladilnico.  Zgradila, teden dni prej ali slej. Vse skupaj bo slej kot vedno in povsod. Zaradi "zapleta", bojda še čakajo na občinski blagoslov. Čakajo, kot bi po pravilih morali z vsakršnim vnaprejšnjim delovanjem na zemljišču. Pa so vseeno malce prehiteli, kot je v naši domovini že ustaljena praksa.
"Najprej bo padla prva linija, nato druga," tako so se v salonih nekoč igrali generali svoje vojne. Se danes z naravo počne kaj drugače? Najprej se poseka ali podere potem se vpraša za vzrok in dovoljenje. Tam gori na tleh leži sovražnik številka ena, ki se ni mogel braniti. Samo, da je škoda in sprevržen adrenalinski občutek, ki se razlije po žilah ob uničevanju in jemanju. Kako se bo branil človek, če se vloga zamenja in se znese narava? Lakota marsikje že pritiska, le na naša vrata še ni potrkala tako množično. Samo, da ne bi. Čeprav bi opomin verjetno zalegel, da postavi pamet spet na pravo mesto. Nekateri tudi že v naši kotlini previdno potipajo marsikaterega lastnika, če lahko poberejo sadje, ki je črvivo popadalo z drevja. To je morda začetek nečesa, kar si nihče od nas ne želi.        
Baraka lastnice, ki je okoli najetega vrta zasadila te uboge slive, pa še kar stoji. Nad njo se ni znesel nihče, saj bi jo lastnica morala odstraniti sama. Po mojem, so tudi tukaj možgani sedanjih lastnikov na napačnem polu. Stroji, ti vsemogočni zmaji, ki bodo tam že zaradi izkopa temeljev in ostankov debel, jim tako majhno sračje gnezdo ne bo predstavljajo bog ve kakšnega težkega zalogaja. Ji bodo pa ja kos, da se ženske roke ne bi ubadale s sekiro in podobnim morilskim orodjem.
"Za slive mi je najbolj žal. Davno nazaj sva jih posadila s prijateljem. Barako naj podrejo kar sami," mi je lani, ko so ji vzeli vrt, potožila ženska.
Če so z neumnostjo že začeli, naj vsaj s pametjo končajo. Poiskusijo naj z uživanjem sliv, tistih temno modrih, seveda iz domačega sadovnjaka, ki so gori zrasla brez dodatka dušičnih gnojil in obrana, ko so že čisto zrela, z razliko od onih iz blagovnic, ki so dognala svojo zrelost šele na dolgih transportih ne samo iz Španije, celo iz Sirije njihove pradomovine.
Izmed vsega sadja so prav domače slive največja zakladnica antioksidantov, že en sam sadež jih vsebuje več kot pest borovnic. Upočasnjujejo procese staranja in ob rednem uživanju nam zlepa ne bo šlo kaj na jetra. Preprečujejo nemir in depresijo, odganjajo slabo voljo. Baje so zelo dobre za utrujene možgane, ker jih oskrbijo s prepotrebnimi minerali in sladkorji. Potem takem je potrebno samo nekaj modrih sadežev in že je tu zdravilo.
Ne nazadnje se lahko vprašamo, zakaj so bili Križarji tako modri, da so te univerzalne modre sadeže prinesli celo v naše kraje.






 Pa lep pozdrav iz Zelenega kotička!  Ana