četrtek, 21. oktober 2010

Kako umirajo tristoletnice

Nekaj jedkega se mi je spet zažrlo v srce, ko sem točno opoldne zavila na Stari plac.

Na tisti plac, na katerem se je -po nekaj sušnih obdobji, ki so grozila, da bo z rudarjenjem v Idriji konec, z novo bogato najdbo 22. junija leta 1508 in poglabljanjem Ahacijevega jaška, začela odvijati zgodovina rudnika. Jašek sreče so mu rekli.
Po poznejšem zasutju, pred skoraj tristo leti, ko so odkrili nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak, s štirimi ribjimi glavami, znamenji strani neba. Tako je plac postal kraj za shode in prireditve. V njegovi veduti, ki jo je marsikateri slikar prenesel na platno, so se kot vile dobrotnice še do nedavna okoli vodnjaka sukale štiri lipe. Ker je staro najlepše(!) zakaj sta prav te dni morali umreti dve lipi? A zato, ker sta bili votli kot je večina lip pri tej starosti in jim strokovnjaki po vsej Sloveniji znajo pomagati in obupujejo, če se kateri res ne ljubi več živeti.
Če bi se našima  lipama res hotelo umreti, bi to zagotovo pokazali že poleti, čeprav sta že nekaj let obglavljeni, še vedno samo veselo cveteli, medili in senčili razgret asfalt in žejne počivalčke za šankom..
Povsod se borijo za te častitljive staroslovanske pomnike, da bi še stoletja živela med nami. Nanje se spravijo celo z injekcijami in vsemogočimi žaubami in izrezujejo bolno tkivo, jim postavljajo opore, da ja ne bi pred časom omagala.Tega mnenja je tudi arboristka Tanja Grmovšek iz mariborskega Arborista, ki pravi, da v ZDA celo tekmujejo, katero mesto bo bolj zeleno in pokrito s krošnjami in zato privlačnejše za ljudi in turiste, ki raje obiščejo zelene kot sive kraje.
V našem mestu s pestoletno zgodovino pa je ceneje, da zapoje žaga, ker je baje upravičen strah, da tako drevo pade ravno na človeka, če pride do viharja, ki ga naš kotel preglobok za kaj takega še ni premogel. Da pa bi ruval drevesa .., ker se ljudje ravno ob takem vremenu najraje zadržujejo na prostem! A ja, za avtomobile gre, ta nenadomestljivi dar narave! Kaj pa kobariški trg s tistim ogromnim kostanjem tako razkrečenih vej? Tudi on grozi z nesrečo? Ne zavarovali ga bodo!

Prosim pa ne mi nakladat o morebitni nesreči, ker tudi votle lipe ne padejo kar tako, to vedo botaniki in upravljalci z gozdovi, ki žive z naravo in imajo svojo svojo upravno stavbo le nekaj metrov od nesrečnih lip in brez moči pred pregretimi glavami, ki o naravi niti sanjajo ne. Da bi znale z njo živeti ... Še stoletje moči je bilo lipam zapisano pod lubjem. Tako o tem stroka, ki je potisnjena na rob in ne velja nič, le v človeku nagon po uničevanju. Čvrsta in zdrava, danes le še trupla, pa bodo še nekaj časa na ogled nam laikom, češ: "Le poglejte, kako sta bili votli!" Ne tako kot strah, ki je sredi votel ... okoli je bilo še polno zdravega rdečega mesa, čepra pred časom obglavljenega.
Baje, da bodo strokovnjaki ocenili drevesa po mestu, ki so potrebna obreza. Nisem ravno s tega področja, vendar mi zdrava kmečka logika pove, da ni vsak, ki zna vihteti žago strokovnjak. Ni vse, da učeni samo reče: "Ja, na tiste in tistem drevesu je treba zažagati!" Biti zraven in pokazati s prstom na odvečno vejo, to je strokovno delo.
Te dni gre vse povprek, se pač bliža zima, ki bi lahko ogrozila kakšnega jeklenca, ki mora biti parkiran ravno pod drevesom. Zaradi strahov bi potemtakem morali zbrisati s sveta vsa drevesa, strehe in štrleče objekte in planet zemljo lepo zravnati, jo po možnosti še poribati in zloščiti. pa obglavljati ji! Za božji čas, kdo lahko živi brez glave? Očitno nekateri lahko in še mislijo zraven. Neumnosti. Denarja za arborista si pa ne zmislijo.

Celo mlada drevesca v Mejci so jo zasula. Bog ne daj, da bi veje kot se za drevo šika preveč štrlele od debla. Le drogovi naj bojo, da se bo nanje obešala fana nesmislov. Čim več golote so rekli uni tam gor in nekatera je treba celo obglaviti. Ja, pri glavi je treba začeti, da se telo ne upira več.
Ko so pred leti urejali staro v pot v Strug, je nad Kobilo na jasi komunalni delavec ravno, ko sem prisopihala tam mimo, zasekal v za roko debelo jelkino korenino, ki je razgoličena rasla čez pot. Nikomur v napoto, prej v okras. Tam se itak ne hodi v salonarjih ali pač. Se samo trima in včasih je zdravo čez kaj dvigniti nogo. Kot bi zarezal vame, me je dvignilo:
"A ste čisto zmešani, a veste kaj počnete, pa če bi vam odrezali nogo, a ne vidite, da drži pot skupaj?"
"Saj ima še veliko drugih korenin, tako so mi ukazali," je nekaj momljal, ko sem mu naložila tisto o vesti in naravovarstvu in še naprej mrcvaril vsega občudovanja vredno stvaritev narave.
Vso pot naprej sem se spotikala še ob druge porezke, ki so kot v priprošnji  moleli iz tal.
Še danes leži tam tista korenina, v napoto ali ne, le s presekano žilo in v človeku možat občutek zmagoslavja nad naravo.
Isto se je nedavna zgodilo s strmim pobočjem pod Barbarami. Zraščen gozdič je s svojimi koreninami zadrževal nagib. Seveda so pametni tudi to mestno ozelenelost lepega dne slekli do golega. Zato sta Pront in Preg skočila na plano, kot bi apel podobo svojo na ogled postavil. In Barbare, nekoč skrite za mogočnimi akacijami, sedaj prebadajo neštete mestne oči. In ko stojiš nad navpično goličavo, se pred tabo razgrne mestno jedro s sončnim zahodom vred. Grajska ura pa ima vse skupaj pod kontrolo. Ali so to hoteli?

Pogledu s Smukovega griča v današnjem sončnem opoldnevu pa je nekaj manjkalo. Lipi na Starem placu. Tretja je pa itak že obglavljena. Pa jo ja ne bodo pustili, saj vendar tako osamljena kazi podobo placa? In mladostnica, ki je bila zasajean na mesto prve žrtve? Še po tolikih letih se ji nič ne vidi da bo zmogla pod asfaltom razviti dovolj korenin za tristoletno življenje. Anoreksičen rečejo takemu človeku. Ja, hvala za tako podobo!
Razgoličeno mesto počasi ostaja brez hladnih senc. Te si bomo meščani ob poletni pripeki na razbeljen beton pričarali kar iz spomina. Po ptičje petje, ki nekaterim gre na živce, bomo ljubitelji narave šli na Tičnico, gledat neumnosti, pa na Stari plac.

Vsem ljubiteljem narave sončen pozdrav!
Čao! Ana

sreda, 13. oktober 2010

Pogled na une tam gor

To megleno jesensko popoldne je prav prikladno za gledanje vase.
Že dolgo me gloda črv, kako bi ubesedila naziv povzpetnik. Nisem ravno mojster filozofije, a ker me tako čudno zmrazi ob tej besedi, še bolj pa ob ljudeh takega kova, bom nekaj svoje preproščine pustila na tem blogu.
Pomislim na vse tiste, ki so z malo truda, z zvijačami in sladkimi besedami prilezli na vrha nečesa.
Lezli so in lezli, nastradala so kolena in komolci. Nič zato, praske se itak zacelijo. Z vrha pa je tako lep razgled in vse oči so obrnjene k tebi, ti samo mahaš s čarobno paličico kot kralj na Betajnovi, ko pravi:
   "Danes je moja vsa Betajnova. V svoji fari sem kralj ali moje kraljestvo je tako tesno omejeno in onkraj plota ne vedo o meni ničesar. Kar sem naredil dobrega v svoji fari, mi samemu preseda; rad bi bil dobrotnik svojega naroda, vsega naroda.
Meni je vsaka stvar tako strahovito težka, pot do cilja tako dolga.
Kadar se s kakšno stvarjo ukvarjam, se mora posrečiti pa če jih sto pogine zraven.
Kdor hoče naprej, mora preko gorkih trupel. To je pot po kateri hodim." in je Kantor nazdravil svojim maloštevilnim "prijateljem".

Ko so povzpetnika vprašali kam se mu tako mudi, ni pozabil dodati, da ga preganja čas.
Zasmilil se mi je in če bi imela dovolj močan glas, bi mu povedala kaj je čas, da je samo hip, je ljubezen, je človek in je neskončnost, vse to skupaj pa je vrh. In tam so tudi tisti, ki najraje gnezdijo pri tleh in po možnosti v ozadju savane, da so bolj varni, pogrešljivi in kljub temu dovolj vidni. Če čivknejo kakšno neumno, se jih vsaj ne sliši.
Ja, vrh, to je pa tako krušljiva zadeva. Sploh pod težkim pozlačenim tronom se rado udere, če pa še mahaš okoli sebe, gvišno izgubiš ravnotežje. Nevarnost je, da ti zmanjka zraka, te pobere višinska bolezen, skratka, še nobeden ni ostal gor, vsi so se prej ali slej znašli pod.
Zato vrh ni dolgoročna naložba in srečni bodo tisti, ki se od razdajanja ne utegnejo ukvarjati z vrhovi.

Uh, to je bilo bolj z ravninskega dela pa me je vseeno upehalo.

Že osem let nazaj se je v mojo prvo zbirko zapisalo tole:

V stremuštvu brani vsak svoj kup,
vedno više vrh presega,
večji, težji je njegov obup,
ko sesuje mu narava vsega.

Naj za hip se čas ustavi,
marsikdo naj vase se ozre,
morda vse slabo,
kar tam notri vre,
v večni ogenj naj zažge.

Čao! Ana Balantič

torek, 12. oktober 2010

Predstavitev pesniške zbirke Kristine Rozman

Skomarski večer 25. septembra 2010

Bil je spet en lep večer v Skomarski hiši v vasi Skomarje nad Zrečami.
Jerica Smolčnik iz Slovenj Gradca je predstavila poezijo svoje pokojne sestre dvojčice Kristine Rozman.
Dvojčici sta bili rojeni v Slovenj Gradcu, neločljivi, bitje enega srca, od prvih korakov, do osnovne šole in srednje zdravstvene šole v Piranu. Nerazdružljivi, sta tudi prakso opravili skupaj v idrijski psihiatrični bolnišnici. Čeprav sta živeli vsaka s svojo družino, sta kot bi bili ujeti v eno telo našli čas za skupno pesnenje, obdelovanje gline, Krista je slikala, Jerica pa risala čestitke.
Oblikovanje knjige in spremno besedo je Jerica zaupala meni. Kristino poezijo sem tako pospremila na literarno pot:
     Ko sem Kristo spoznala na lit. nagradnem srečanju v Dobrni, je rekla, da ona samo vedri pod sestrino pesniško marelo, da pa zna še kar slikati in gnesti glino.
Tisti, "še kar" so čudovite u,etniške slike in z ornamenti obogateni glinasti izdelki.
Da tudi sama pesni, zaenkrat še v sestrini senci, sem izvedela, ko sta po vsakem lit. ali družabnem srečanju, dolgo v noč skupaj kovali rime.
Kako naj bi bilo drugače, ko sta bili s sestro dvojčico v njuni podobnosti kot ujeti v eno telo. Še za nagrado so včasih pomotoma čestitali drugi. Pa je Krista samo rekla nagrajenki: 
"Veš Jera, ti kar piši, meni pa pusti nagrade!"
Sedaj po njenem preranem slovesu je za nagrade prepozno, čas je le za njeno umetniško zapuščino.
Krista je svojo bolečino, ki jo je vlačila skozi vse življenje prelila nekja v glino, nekaj s čopičem na platno, ostalo z besedami na papir, za sebe, za svoje da bi vedeli zakaj zanje živi in za vse, ki jim bodo njena dela, posebno pesmi kdaj prišle v roke.
So preproste, razumljive, brez balasta in ki kar vlečejo po večkratnem branju.
Skozi pesmi vlači nenehno vprašanje: "Zakaj se mi vse to dogaja?" 
Sreča je vedno zgrešila njena vrata, zato je tolikokrat uporabila termin:
...sreča bo potrkala/vsem nam na vrata ...
Kot krik vpijočega v puščavi je cikel pesmi s konotacijo grenkobe ob vedno bolj krhkih vezeh njene družine.
Ob mamini smrti in ko nagovori popotnika, naj postane pod hrastom, ob potoku in zapuščenem mlinu, se dotakn esvojih mladostnih spominov.
Ob večnem iskanju sreče, zakaj nenadoma tael pesem, je morda slutnja prezgodnjega slovesa:


Nimam več moči,
da dalje bi hodila,
naj zdaj spočijem si,
še luč bom ugasnila.
Je končana moja pot
večnega iskanja?
Ko življenje novo se začne,
tisto z vnuki jo bom prehodila.


Njene pesmi je vredno prebrati - PREBIRATI in se ob njih zamisliti.


Ta, že 92. Skomarski večer poln emocij so s svojimi pesmimi obogatili še ljudski pevci iz Tepanja.
S prijaznimi Pohorci se je večer ob bogato obloženi mizi zavlekel pozno v noč.

Prijazno vabilo, če ima kdo od pišočih željo predstaviti svoje pesmi na takem večeru, jim je Skomarska hiša vedno na stežaj odprta pravi voditelj večerov Martin Mrzdovnik.
Zeleni oblaki smo pred leti že imeli to čast. Nastop je že malce zbledel, le svinjska glava in ostale dobrote še polnijo naše oči.

Čao! Ana Balantič



    

sobota, 09. oktober 2010

Šopek jesenskega tihožitja

Sklekljana jesen.

Sedaj, ko je sonce končno prišlo z dolgih s počitnic, se mi je utrnila misel, da bi tudi jaz potegnila iz naftalina nekaj mojih klekljanih izdelkov, ki so nastajali takrat, ko se je osamljenost najbolj zabadala pod rebra.
Zato vsem prijateljem poklanjam ta šopek jesenskega tihožitja. Posebno zelenooblaški druščini, ker je pravkar minilo 6 let, odkar tudi jaz lebdim v njihovih meglicah.

























Prisrčen jesenski pozdrav  Čao!  Ana Balantič

nedelja, 03. oktober 2010

Srečanje seniorjev

Ajdovščina 24.9.2010

Saj veste tisto o upokojencih ... Z vsem sem v zaostanku. Še o regijskem srečanju primorskih  piscev seniorjev 24. septembra v ajdovski krajevni skupnosti, nisem nič pisala, tako, da me je prehitelo javno občilo.
Bom pa kar po svoje udarila. Včasih se kdo, ki se mu je izmaknil vrh, zmoti, posebno, ko je v ospredju lokalni časopis in pozabi ali pa zmanjka prostora za zapis šestih imen, da nekateri že skoraj desetletje obiskujejo srečanja seniorjev piscev, ki ga organizira JSKD revija Mentor z glavno urednico Dragico Breskvar. Leta 2001 se je tega srečanja prvič udeležila Sabina Eržen in drugo leto je v to potunkala še mene. Od takrat pa do danes so najine prispevke obdelali mentorji. tri leta zapored Peter Kuhar, Ifigenija Simonovič, dvakrat Komac, Štucin in dvakrat  Slamičeva.   
To pišem zato, da ne bi pozabili na našo Sabino, ki skromno kuka iz ozadja in pridno sledi seniorskim delavnicam. Da ne omenjam Vladimirja Kržišnika, ki je bil vseh osem let sprva le moj prevoznik in opazovalec, potem je še njega potegnilo v pesniške vode in zadnja 4 leta s svojimi prispevki pridno sledi tem srečanjem.
Tudi Dragica Gruden se že leta nazaj spopadala z njimi. Šele zadnji dve leti so se nam pridružile Slavica Uršič, Andra Jereb in Marta Šavli iz Podbrda, letošnja zmagovalka, po mnenju mentorice Slamičeve odlična pesnica, ki baje piše že od kar pomni. Še enkrat čestitke!
Čeprav s prezretjem v časopisu nimam nič skupnega, se vsem prezrtim kot podpredsednica RISa iskreno opravičujem.
Tokratno srečanje je zopet namočil dež, a je bilo vseeno prisrčno in zelo poučno, vsaj za nekatere, ki se udeležujemo delavnic predvsem zaradi UČENJA in ne nagrad. Čeprav je čisto neumestno iz omizja priletela opazka, s katero je avtor izdal svoje razočaranje nad izidom in vanj potunkal še mene:
"Ana, saj nisi užaljena, ker ne greš naprej?"
Kam se umakniti pred govorjenjem v mojem imenu?
Teh nekaj osti sem nastavila za morebitno še kakšno obrambo.



5.oktober 2010
Javno opravičilo

Za te osti  in tisto v časopisu sem že plačalo ceno. Baje sem vse skupaj razumela hudo narobe. Zato se na tem mestu prizadeti osebi iskreno opravičujem in upam, da ne bom imela več povoda, da se še kdaj zmotim.

Ljudje smo nedotakljivi, dokler se nas kdo ne dotakne.
Ana Balantič







In še bomo pisali, ne da bi dosegli vrh s katerega lahko kaj hitro zdrkneš v globino, ampak, da se bomo družili in učili, kot smo se na logaškem območnem srečanju seniorjev, kjer smo pod mentorskim vodstvom magistre Ane Porenta prebirali svoje prispevke. Večer je bil prisrčen ob večinskem sodelovanju lit. društev Zeleni oblaki iz Logatca in idrijskega RISa. Nič ni zmotilo prijaznosti in prisrčnosti voditeljev in gostiteljev.















Lepo jesensko nedeljo želim vsem udeležencem in prijateljem.

Čao! Ana Balantič

sobota, 02. oktober 2010

Počitniški utrinek

Zadar 20.9.2010

Že teden dni je kar sem obesila počitnice na klin spomina. Impresijo nekega popoldneva pa boste bralci tega bloga delili z mano.
S hčerjo sva se sončili pred apartmajem le nekaj metrov od obale, sončnega popoldneva in kot v olju namočenega morja. Ura se je pomikala v četrto.
Nenadoma se je oglasil moški glas. Sprva je bilo slišati kot da se sosed pogovarja po telefonu. Toda vmes se je posedel nežen ženski glas, kao da ga je dala na čevelj. Babji firbec in sva našpičili ušesa. Betonski zidi, ki obkrožajo vrtičke, so kot po mikrofonu prenašali glasove. Toliko na kup nametanih dušic in ljubavi pa še ni spravil skupaj kakšen kranjski Janez, kot se je usipalo izza žive meje, da sem skočila po beležko. Niti škripanje ležalnika ni presenetilo onih dveh akterjev.
Fant: "Nemoj dušo, ljubavi moja, nikad, nikad u životu ne bih te prevario. Zlato, čuješ ti mene dušice, ja želim samo, da kažeš, da me voliš. Niko in nikad te neče tako ljubiti kao ja, zapamti dušo, ljubavi moja."
Ženski glas. "Ma ja ne mogu ..." in glas se je igubil med grmovjem.
Fant: "Pa ljubice, kako ne shvatiš dušo, dušice, kako te volim. Ne bih ja tebi ..."
Kot psihoanalitik ali družinski svetovalec je znal na pamet vse zakonitosti, ki vodijo do sožitja.
Veliko, da se je treba pogovarjati in še enkrat samo pogovarjati, skozi pogovor se najdeta dva
"Kao što smo se našli mi. Ne brini, nije me briga šta je bilo prije, sad si moja ljubavi, dušo moja jedina, jer znaš, da volim samo tebe. Ja bi zna umrit bez tebe slatko moje, dušice jedno. Shvati ti mene, da ne smiš, da patiš od ljubomore, ne bih ja tebe prevario ni za cinu života, vjeruj mi sladkice. Rado bih umro, da mi kažeš, da me voliš."
Joj, in po polurnem enem in istem pregovarjanju fant potoči prve solze in z zlomljenim glasom v prejšnjem stilu nadaljuje monolog. Nato se odsmrka in pridobi zopet na glasu, ki odmeva med zidi. Vsake toliko se oddalji, kot bi hodil po zrak in nove inspiracije. Vmes pa še nekaj nerazumljivih ženskih besed in dragi moji kranjski Janezi prav imate, da ste tako redkobesedni, kajti jaz sem se začela dolgočasiti ob tistem nakladanju in jo pobrala v sobo.
Že proti šesti uri je šlo, malica je bila mimo in ni mi dalo, da sem jo nesla zopet na prejšnji kraj zločina. Saj ne moreš verjeti, zidovi so še vedno predvajali moški glas. Nenadoma kot bi se izstrelila iz Cape Canaverala, se izza žive meje, fant tesno prižet na ženski subjekt in ona vsa majhna, odmajata po tlakovani plaži v spremstvu plivkanja valov.
     Drugi dan je bil na vrsti izlet, eden od mnogih v tem počitnikovanju v Zadru. V Skradinskem Buku sta moji dekleti raje posedali v hladni senci pod Krkinimi slapovi, jaz pa oborožena s fotoaparatom pot pod superge in sem jo mahnila po stotniji stopnic, ki se vzpenjajo na vrh razgledne točke. Tam sem poslikala vse kar je hotel vase sprejeti objektiv. Utrujena od vzpona sem na vrhu pritisnila sedalo kar na zidek, ker so bile številne klopi itak zasedene.
Glej ga zlodja, nenadoma blizu mene zavrešči poskakljiva melodija telefona. Kot da sem komaj čakala, na mehiško žajfarico, se mi je v uho nalimal glasen monolog črnolasega očalarja srednjih let. Zanalašč sem se ihtavo zapičila v  njegovo faco.
"Pa dušice, znaš, da je ljubomora kao bolest. Shvati srce, da su ovi argumenti posve neosnovani. Da ti kažem srce, nemoj ti ..." Tip za trenutek ni prišel do besede.
"Ljubice, sunce zlato,  ja ...  " skoraj sem pritisnila na sprožilec pa me je bilo sram in sem raje dvignila svoje sedalo, ker nisem hotela še enkrat listati po Jungu in Freudu, še manj pa po Ruglju.
Ja, Dalmacijo, dušo moja i tvoje slatke riči, dala si nam deset dni sonca, doma so bile pa poplave.

Lep jesenski pozdrav! Tudi v dežju sije sonce. Drugje.

Čao! Ana Balantič