petek, 30. december 2011

NOVOLETNO DARILO

30. december 2011

 Tudi tako se začne novo leto.







"Samo pravdala bi se baba prekleta, oskubili te bodo, da boš še dolgo zbiral perje, otroka ti bo navsezadnje le vzela." je Žare v gorečo grmado jelovine zagnal pivsko konzervo, da se je napela in počila.
"Pusti pri miru, bom že kako!" je Mitja mirovniško zamahnil z roko.
"A si zadel srnjaka?" so priskočile besede na pomoč iz drugega konca. Zelena bratovščina se je zakrohotala.
"Daj Blaž, a bomo kar žejni, kje imaš kjantarco!" Precej je začelo teči v kozarce, ki so se pridno praznili. Mitja je pil zlagoma, da mu ne bi prehitro zameglilo možgane, več se je zalagal z dobrotami, ki so jih zelencem spekle njihove boljše polovice. Srnjakov golaž, ki ga je Simon začel kuhati že dopoldne, so že davno pospravili pod streho.
Bilo je na Štefanovo, dan po Božiču. Vsako leto ta čas je pred lovsko kočo zagorel kres in zelena družina je imela praznično inventuro.

Mitja pa se nikakor ni mogel znebiti peze, ki jo je že nekaj časa predeval z enega ramena, na drugega.

Na silvestrovo, deset let nazaj je kasno zvečer pozvonilo. Ravno so bili pri slavnostni večerji, njegov brat s punco, on s svojo in mama.
"Dedek mraz bo," je vzkliknil brat, omizje je prasnilo v smeh. Mati je šla odpret. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj.
"Da je ni odpeljal na saneh," sta se pošalili dekleti in nazdravili druščini.
"Ja, mama, kaj si pa ti staknila?" tisti hip je izpod odejice v njenem naročju nekaj nežno zastokalo.
"Davor, to je tvoje," je komaj izdavila in se s štruco sesedla na stol.
"Tista tvoja nekdanja ... odhaja v tujino ..." Vse oči so se radovedno sprehodile po nepričakovanem novoletnem darilu, fant pa je od presenečenaj omedlel. Le njegova Tilda je vedno bolj lezla k vratom. Ko so ga dodobra omočili in se je spet spravil v svojo kožo, se je kot poklicni boksar zakadila vanj. Dobro namerjena desnica in nos je bil takoj krvav.
"No, gospodič pravnik, to imaš pa od mene za novo leto!" in je odfurjala na plano. Ko se je dim razočaranja malce polegel, je pismo, ki je bilo priloženo živemu paketu, vse pojasnilo. Da malčica  tudi imena še nima.
Tako se je svet prekucnil v novo leto padajoč na glavo.

Doktor Mitja, bi eno zapeli?"
"A tisto: "Po temnem gozdu lovec hodi, toda zverine ne sledi ...".
"Ne, žalostne pa ne, dajmo fantje raje ..." in so jo urezali ob Dušanovem raztegovanju meha. Mitja si je napolnil usta z jelenovo salamo in malo poplakni. Njihovemu petju je dodajal le žalosten odmev.

Mama in Davor sta bila skoraj pet let njena starša. Potem pa ... Šofer prikoličarja, ki so mu v ostrem ovinku odpovedale zavore, je trčil v spredaj vozeči osebni avto, ki ga je odbilo čez škarpo v prepad. V njem sta ugasnila Davor in mama.
"Preklet svet, kaj sem hotel, Nina je ostala pri meni, kam bi drugam z otrokom!"
"Ti se kar s tem pamžem ukvarjaj, jaz se tega ne grem!" je takrat zabrusila moja draga Liza. Nina že ni pamž, božične in novoletne praznike sva preživela po otročje, s spomini na atija in babico. Da bom odslej njen skrbnik, so ugodili moji prošnji na sodniji. Brez zapletov. Kaj bi iskali tujce, saj me je otroče imelo tako rado. Samo socialna se mi je hotela obesiti na vrat pa sem jim takoj pristrigel peruti. Soseda Meta, žena pokojnega sodnika, je dete že od zmeraj razvajala, zdaj mi je bila pa sploh v pomoč. Saj ženska ni imela nikogar, ki bi ji kravžlal živce, odkar je z gospodom sodnikom odšlo v grob tudi njegovo skakanje čez plot. Da bi samo brisala prah ... Brez vrtca sva otroka napolnila z vsem kar mu gre. Potem še z njo v šolo. Nina je tako .."

"Daj Mitja, bova naložila novih polen, da ne zmrznemo!" ga je iz tuhtanja povlekel Štef, mizarski mojster v pokoju.
"Ja, Štef, kakor ukažeš, danes itak goduješ in imaš glavno besedo." Naložila sta in pognala novih isker proti nebu in bratovščini zagon za njihove kalibre, patrone in daljnoglede, take z belim križcem na sredini in rdečo ali zeleno lučko. Zakaj že rdečo?
"Take burkle je imel na glavi, pa ga potrofi skozi gosto grmovje zlodja. Če bi streljal v dolino, potem ga pa še vlekel iz kakšne grape navzgor. O, hvala lepa!" je bilo slišati Poldeta.
"Ti Bine, a si res enega Prekmurca vlekel v tiste robe, kamor še gams težko zleze?"
"Ja, pa ja de, naj vidi, kako se pri nas jaga, ne tam na ravnini, ko ti samo priskače pred ror, da se ti še obrniti ni treba. Samo, da vidiš njegove oči, velike kot šalčke, ki so mu skoraj padle v prepad. Jebi ga, če mi je odlomil kundak, ko se je kot posran zvalil nanj. Da sem neodgovoren in podobne, so doma priletele iz moje ljube.

Zaradi stokrat pogretih lovskih štorij, sta se Štef in Mitja vsedla bolj vstran in ta je iz sebe zopet začel vlačiti svojo bolečo štreno.
"Veš, pet let me že kliče ata, zdaj bi mi jo pa vzela. Iz Maroka je prišla babnica, polna cvenka. Oblečena, ti rečem, pa kot c ... Da se ji toži po otroku. Ji bom že dal, toži! Saj ti je znano, da se že celo leto vlačiva po sodniji. Ta čas sem izbrskal, da ima mrha res tam doli bordel. Madona! Pa bi tega otroka prodajala, ne boš!" je Mitja ves zaripel dvignil pest proti zvezdam, ki so samo nedolžno pomežiknile. Jezik je že bolj počasi valjal med zobmi, malo od zaspanosti, malo od popitega. Štef je modro molčal in kamerada samo potrepljal po ramenu, češ, vsak ima svoj križ.
"Bom šel kar spat," je dohtar zapustil veseljake in se v koči vrgel na pograd.

"Nina je jokala, da me ne bo več marala, niti slišati ni hotela o novi mami. Ta je s priskutno priliznjenim obrazom premazanim z ličili, ubirala najlepše strune, da bi pritegnila otroka. Ko jo je nekoč spet mrcvarila z obljubami in darili, jih ji je mala zagnala v glavo, jo brcnila v koleno in zbežala.
"Mrha!" je ženki ušlo in takoj sem vedel, da bo ta kruh grenak."

Kres je dogoreval, glasovi so začeli polagoma zamirati, štorkljanje ob pogradih je potihnilo.

V silvestrovo dopoldne dvakrat pozvoni na vratih.
"O, poštar Janki, vidim, da je iz sodnije. Kar vsedi se, bova skupaj prebrala, kar koli je že!"
"Zaradi ... se skrbništvo podaljša do otrokove polnoletnosti!"
"Zdaj bova pa še nazdravila," je Mitja skozi solzno zaveso komaj izdavil in objel prinašalca tako lepe novice, ki je z njim že po službeni dolžnosti spremljal vso kalvarijo.

Pod jelko je položil darila, na vejo pa obesil veliko kuverto, ki jo je Meta oblekla v rožnato pentljo in sta kot dva zarotnika  nestrpno čakala, da pride Nina opoldne s šolskega novoletnega rajanja.




Fotografije Ana Balantič

Prijazno in veselo praznovanje in vsega lepega v prihajajočem letu 2012 vam iz srca želim dragi prijatelji! Vaša ANA

sreda, 21. december 2011

BOŽIČNI ČAS

Božič v otroku

Ded Franc, nam je vsako leto dan pred Božičem prinesel jelko. Že jeseni je izbiral po hostah in označil najlepšo. Ko je napočil čas, je ne glede na vreme odšel ponjo.
Že temnilo se je, ko jo je kot dete povito odložil pred vrati maminih staršev. V hišo ni stopil, da ne bi bilo posmehljivih očitkov deda Martina, ki je imel vsa šila našpičena proti cerkvenim praznikom.
Ko je babica razvezala drevesce, je to planilo v zraslo širino. Vtaknila ga je v lesen podstavek in postavila na nočno omarico pogrnjeno s čipkastim prtičem. Ded se je samo nagravžno odkrehnil in izginil skozi vrata v temo. Mama je z vrha omare vzela povoskano kartonsko škatlo od UNRA pošiljk in iz te zakladnice smo vse tri zajemale krhke okraske.
"Le glej, da ti ne pade!" Takrat je bilo že prepozno. Svetleč rjavkasto rdeč češarek je že ležal zdrobljen pred mojimi nogami čakajoč na metlo.
"Saj sem vedela, ta tvoja sitnost!" Samo skremžila sem se in stekla na vrh k Bizjakovim. Tokrat me ni brigala tema, čeprav je cestna svetilka metala okoli sebe same pošasti. A preden je moje bunkanje po vratih kdo slišal, so se že priplazile do mene in me začele ščipati. Ko so se vrata končno le odprla, je bila za mano samo še črta kometa Repatca. Zagnale so me na divan pred peč in niti do sape mi niso pustile.
"Ježeš na," je mati Bizjakova v postelji zakrilila z rokami.
"Na tu imaš," je njena hči odprla vratca nočne omarice in mi položila v naročje kar precej napihnjen škrnicelj. Toliko so se roke že umirile in tudi sapa je že prišla za mano, da sem odvihala zgornji rob in ... V njej so bili sladkorni okraski, pa koliko jih je bilo. Strahovi so se samo obliznili in tisti nesrečni češarek tam spodaj in nestrpen mamin pogled ...
"Saj grem s tabo," me je prijela Hanca za roko. Ravno takrat se je na gank pripeljala luna.
"Vidiš kako je svetlo, ti pa taka velika "donda" in te je še vedno strah." Samo še tesneje sem se oklenila tople roke.
"A si že spet nekaj nafehtala?" je zletelo iz mame. Boljšega opravičila si ni mogla izmisliti.
"Kaj bi to, saj je naša," me je Hanca pobožala z očmi. V tiste pisane konjičke, krogce in zvezdice sem potem z njeno pomočjo vdela sukanec in brez nesreče navesila po drevescu.   
Samo še kosmiči vate in zasnežena jelka je klicala po Božiču in novoletnih praznikih. Dokler me ni zmagal spanec, sem na topli peči strmela v pisane balončke, ki so mežikali cestni svetilki.


Če ne bi bilo še druge babice, očetove mame, takrat ne bi vedela kaj so jaslice.
Ded Franc ji že dolgo ni več prinašal drevesca. Nabral je le najlepšega mahu in nekaj smrečja postavil v lonec, da je dišala soba po božičnem pričakovanju. Iz kamre je prinesel kartonsko škatlo, v kateri so bile v cunjice zavite majhne glinaste figurice. Babica je po kredenci razprostrla mah in  nanj položila svetega Jožefa z Marijo in zraven njiju majcenega otročička. Jezušček mu je rekla.
Da je ostala samo ena ovčka, druge so se razbile in ta črnega kralja je obglavil padec na tla, angelčki so pa itak izgubili krilca in pozlato že, ko je bil moj ata otrok. No, ja, saj je tudi ostale figurice že dodobra omajil čas. Tisto edino ovčko sem smela postaviti k detetu in tudi druga dva kralja sta z mojo pomočjo obstala pod papirnato zvezdo repatico, ki je bila z žebljičkom pritrjena na zgornji del kredence.
Nato se je babica vsedla za mizo pogrnjeno s štikanim prtom, sklenila roke v predpasnik in s pogledom na jaslice se ji je razvezala zgodba, ki pa je bila vsako leto daljša, ker je radovedno punče hotelo vedno globlje v čas njenega nastanka. Tudi ded, ki je prebral toliko knjig, je moral dodajati svojo umnost. 

 
Dragi moji prijatelji, kakorkoli že dojemate ta čas pričakovanja, preživite ga v miru in z notranjim zadovoljstvom. Za vse naj bo svetel, duhovno uravnotežen in strpen. Voščilo pa je najlepše tisto, ki ga vsak nosi v sebi.
Vse dobro vam želim v letu 2012 in imejte se radi! Vaša ANA

ponedeljek, 19. december 2011

Skomarski večer

Skomarski večer v decembru 2011

17. decembra, pred 153 leti je umrl največji pohorski ljudski pesnik Jurij Vodovnik.
Visoko nad Zrečami, na Skomarju, v prenovljeni Skomarski hiši se na obletnico njegove smrti zgodi literarni večer. Ta je bil že 105. Od vsepovsod prihajajo pesniki v to muzejsko hišo. V podobni, on ji je pravil kočura, je teklo tudi njegovo življenje. Prihajajo, da se s svojimi literarnimi deli poistovetijo z Vodovnikovim preprostim pesnenjem.
Na večerih, ki jih prireja najstarejše kulturno društvo v občini "Vladko Mohorič" iz leta 1932 in nosijo ime "Jaz ´mam en stari znucan koš", sva že predstavili svoje pesmi, jaz še čisto na začetku ustanovitve, Francka Čuk iz Hotedršice pa pozneje. Povabilu smo se odzvali tudi  lit. društvo Zeleni oblaki iz Logatca in Skomarjanom pripravili svoj večer.
Ker je zadnji lit. večer v letu posvečen prav Vodovniku, je na njem nastopil gost Dušan Ravnjak, do tridesetega leta Zrečan, potem do danes Oplotničan, katerega uglasbena besedila se redno vrtijo na lokalnih in nacionalnem radiu.
Je glasbenik, tekstopisec, pesnik, član ansambla Flamingo in Unior. Naslednje leto bo sprejet v Društvo pesnikov slovenske glasbe.
Sam pravi, da je spisal le nekaj čez 50 besedil za znane ansamble, ko jih bo 100, bo pa tudi knjiga. Ostalo kar je prišlo izpod njegovega peresa, so bile večidel prigodnice in priložnostne pesmi, tudi politične in prav zaradi ene bi bila dekleta, ki so jo zapele kolektivu v tistih prejšnjih časih, skoraj ob službo.
Večina Dušanovih predstavljenih besedil, nam je bilo predvajanih tudi v glasbeni obliki in ob čudovitih melodijah njegove pesmi zažarijo čisto s posebnim leskom. Glasbo jim je vdahnil odličen glasbenik, tekstopisec in harmonikar Tine Lesjak, ustanovitelj ansambla "Bratje iz Oplotnice, avtor knjige "Pohorski godec", vodja harmonikarskega orkestra, današnji ansambel Vrt pa je njegova zadnja strast, ki jo glasbenik potrebuje za svoj navdih. Prav on je bil pobudnik za venček treh nagrajenih Vurberških uspešnic z ansambli Pogum, Vrt in Modrijani, ki nam je vsem znan. Še bi lahko naštevali o številnih CD in njegovih navezah. Ena od takih navez je Tine in Dušan, ki je nocoj tako emocionalno zaživela v vsej svoji veličini.
Ljudski pevci Stolpnik iz Slov. Konjic pa so za intermezzo dodali nekaj domačih, ki jim je, kot se šika, pritegnila tudi publika.
Ko so se Dušanove pesmi potuhnile nazaj v zvezek, so skrbne roke gospe Nade Mrzdovnik v tretjem delu večera poskrbele, da je na mizo priromala tradicionalna pečena svinjska glava z vsemi dobrotami, ki še pašejo zraven. Ob vinski kapljici so se razvezali jeziki in vsi smo postali novi prijatelji, ki nas že itak vedno skupaj potegne ljubezen do vezane besede.
Zunaj pa je škripala zima in na novo zapadel sneg je risal nočno pravljico.
Gospodu Dušanu Ravnjaku želim še veliko navdiha, čeprav sedaj kot "upokojenec nima več časa",
pa vseeno. Gospodu Tinetu Lesjaku, še mnogo uspešnic in veselega raztegovanja harmonike,
Gospodu Martinu Mrzdovniku, nepogrešljivemu voditelju pa še naprej izreden posluh pri izbiri literarnih gostov in lepih večerov.Vsem pa še vesel Božič.



Fotografije Ana Balantič

Vsem starim in novi prijateljem, vesele božične praznike in srečno novo leto.
Prisrčen pozdrav ANA BALANTIČ