nedelja, 28. november 2010

Adventni čas

Dragi moji, vsi vemo, kaj pomeni adventni čas, tudi tisti, ki nismo prejeli svetih zakramentov.
Narava se umirja in ne da bi se zavedali, se tudi naše razmišljanje poglobi. Nenadoma sežemo v skrite kotičke, kjer se skrivajo naše napake, nepremišljena dejanja. Kako se jih znebiti, ker so neizbrisljiva? Kesanje? To že. Najboljša je spreobrnitev in upanje, da nam bo uspelo najti harmonijo z naravo in sočlovekom. Ja, ČLOVEKOM, najbolj razumnim bitjem tega planeta. Pa je res razumen? Večkrat podvomim. Sploh na to prvo adventno jutro, ko sem točno ob sedmih odprla okna, da se nadiham svežega zimskega zraka. V parku pred šolo dolgodlak črn psiček, ki se vrača z nočnega šihta tišči smrček k tlom in prebira včerajšnje novice, ki so jih popisali ostali štirinožci. Na pločniku se znajde prvi obiskovalec. Ob zgodnji uri še trezen, le malo mačkast. Nenadoma stopi na trato in kar tako zaradi lepšega močno brcne psa v trbuh. Žival, verjetno vajena dobrih ljudi, samo spusti predirljiv krik in se začudeno zazre v ČLOVEKA. Kriv, se samo nekajkrat ogledne po naših oknih, na enem celo zagleda mene in kot da ni bilo nič, se nameni dalje do prvega šanka. Če bi takrat dosegel moje oči, bi dobil opekline.
Samski fant, blizu šestdesetih, sin ene najbolj vernih družin v mestu.
Prva adventna nedelja in na svoj venček je prižgal še eno grdobijo svojega časa.
Mojim prijateljem pa želim, da v ta čas stopijo mirni, z nasmehom in pričakovanjem tistega najlepšega in
prvo svečko prižigam zanje.
Čao! Ana

sobota, 20. november 2010

Skozi beneško -posoško poezijo in glasbo

12. november

Ko so se ustanovili PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njohov glas. Ja, ravno do roba, kjer se še reče Primorska. V Idrijo.
Po več letih prijateljevanja ob literarnih srečanjih, sem dodobra spoznala njihovo poezijo in glasbenike. Zakaj pa jih ne bi spoznali tudi v našem mestu in zakaj ga ne bi tudi oni, in na povabilo so se odzvali z veseljem. Literarno društvo RIS in KUD Avgust iz Idrije sta prijazno odprla vrata Mestne kavarne. V njej sta se zgodila dva čudovita večera poezije in glasbe iz instran in tostran nekdanje meje. Prvi večer "Besjede tele zemlje" 12. nov. so nastopajoči pesniki dali v svoji predstavitvi največ poudarka jezikovni pregradi, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran. Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta.
"Da smo veseli, de za tuole smo tudi z našim majhnim kamanam, pomagali zazidat tele zgodovinski uspeh, ki vide skor use slovence zbrane u veliki hiši, ki se imenuje Evropa," pravi narečni pesnik, prozaist in pisec dramskih del Aldo Klodič ustanovitelj kult. društva Rečan. Tako nam je prebral iz svoje pesniške zbirke:

Kajšan ti poreče:
Če puode napri takole,
umarjemo preca le usi.
Pa toule nie ries an na bo.
Pustita nam piet takou, 
k` nam je všeč,
guorit an uekat,
 pisat an še brat
po tistim jeziku,
ki mat na zibiel
z vso nje ljubeznijo navadla nas je.
Pustita nam imiet vse bratre za bratre,
vso našo družino nazaj kupe diet.
Pustita nam rože po našim nasadit,
zvonit za novico naših zvoni:
potle bota vidli,
če znamo že mi 
veselo zavriskat,
 ku včasih ste vi!


Nekaj razmišljanj o svojih prijateljih zamejcih, je razpredel prof. Tomaž Pavšič in nas počastil z izbranim branjem njihove poezije. Da je njihov jezik še kako živ, so nam v svojih pesmih zaupali še pesniki; Aldo Klodič, Ricardo Rutar, Vojko Rutar, Marjeta Manfreda Vakar in Andreina Trusgnach. Glasbene iskrice v beneškem taktu pa sta pričarala harmonikarja Franco in Christopher.
Kavarna prepolna emocionalnih občutji je pokala po šivih. Odzivi poslušalstva po dve urnem programu so bili v znamenju vzdihov po še.
V drugem večeru z naslovom "Kr` neki" 18. nov. smo se posladkali z izbrano poezijo Zlatka Smrekarja predsednika PO. BR. RE., ki so ga spremljali harfistka Marta Hari iz Vidma, kontrabasist Michele Spangero iz Gorice in trobentač Sandro Carto po rodu iz Sardinije. mojstri inštrumentov z glasbenoakademsko izobrazbo.
Škoda, da je pozna ura marsikoga odvrnila od obiska. Zato pa je maloštevilno poslušalstvo dobilo dvojno dozo zadovoljstva in potešitve, ki je uro in četrt kot v transu sledilo njihovi neprekinjeni improvitaciji.
Zlatkova, rekli bi teatralična upodobitev besedil, bi spadala na veliki oder. Idrija baje še ni imela takega večera. Velja ga ponoviti. Zlatko ima kljub številnim nastopom še mnogo energije, zamisli in materiala, da privabi in zadovolji občinstvo. Društvo PO. BE. RE. pa tudi.





















 Za slovo pa objluba, da pridejo še.
Hvala za lepa večera dragi prijatelji, do srečanja!

Ker dober glas ... je s toplim vetrom odjadral na Notranjsko in razdražil zelene oblake.

Čao! Ana Balantič