Bil je spet en lep večer v Skomarski hiši v vasi Skomarje nad Zrečami.
Jerica Smolčnik iz Slovenj Gradca je predstavila poezijo svoje pokojne sestre dvojčice Kristine Rozman.
Dvojčici sta bili rojeni v Slovenj Gradcu, neločljivi, bitje enega srca, od prvih korakov, do osnovne šole in srednje zdravstvene šole v Piranu. Nerazdružljivi, sta tudi prakso opravili skupaj v idrijski psihiatrični bolnišnici. Čeprav sta živeli vsaka s svojo družino, sta kot bi bili ujeti v eno telo našli čas za skupno pesnenje, obdelovanje gline, Krista je slikala, Jerica pa risala čestitke.
Oblikovanje knjige in spremno besedo je Jerica zaupala meni. Kristino poezijo sem tako pospremila na literarno pot:
Ko sem Kristo spoznala na lit. nagradnem srečanju v Dobrni, je rekla, da ona samo vedri pod sestrino pesniško marelo, da pa zna še kar slikati in gnesti glino.
Tisti, "še kar" so čudovite u,etniške slike in z ornamenti obogateni glinasti izdelki.
Da tudi sama pesni, zaenkrat še v sestrini senci, sem izvedela, ko sta po vsakem lit. ali družabnem srečanju, dolgo v noč skupaj kovali rime.
Kako naj bi bilo drugače, ko sta bili s sestro dvojčico v njuni podobnosti kot ujeti v eno telo. Še za nagrado so včasih pomotoma čestitali drugi. Pa je Krista samo rekla nagrajenki:
"Veš Jera, ti kar piši, meni pa pusti nagrade!"
Sedaj po njenem preranem slovesu je za nagrade prepozno, čas je le za njeno umetniško zapuščino.
Krista je svojo bolečino, ki jo je vlačila skozi vse življenje prelila nekja v glino, nekaj s čopičem na platno, ostalo z besedami na papir, za sebe, za svoje da bi vedeli zakaj zanje živi in za vse, ki jim bodo njena dela, posebno pesmi kdaj prišle v roke.
So preproste, razumljive, brez balasta in ki kar vlečejo po večkratnem branju.
Skozi pesmi vlači nenehno vprašanje: "Zakaj se mi vse to dogaja?"
Sreča je vedno zgrešila njena vrata, zato je tolikokrat uporabila termin:
...sreča bo potrkala/vsem nam na vrata ...
Kot krik vpijočega v puščavi je cikel pesmi s konotacijo grenkobe ob vedno bolj krhkih vezeh njene družine.
Ob mamini smrti in ko nagovori popotnika, naj postane pod hrastom, ob potoku in zapuščenem mlinu, se dotakn esvojih mladostnih spominov.
Ob večnem iskanju sreče, zakaj nenadoma tael pesem, je morda slutnja prezgodnjega slovesa:
Nimam več moči,
da dalje bi hodila,
naj zdaj spočijem si,
še luč bom ugasnila.
Je končana moja pot
večnega iskanja?
Ko življenje novo se začne,
tisto z vnuki jo bom prehodila.
Njene pesmi je vredno prebrati - PREBIRATI in se ob njih zamisliti.
Ta, že 92. Skomarski večer poln emocij so s svojimi pesmimi obogatili še ljudski pevci iz Tepanja.
S prijaznimi Pohorci se je večer ob bogato obloženi mizi zavlekel pozno v noč.
Prijazno vabilo, če ima kdo od pišočih željo predstaviti svoje pesmi na takem večeru, jim je Skomarska hiša vedno na stežaj odprta pravi voditelj večerov Martin Mrzdovnik.
Zeleni oblaki smo pred leti že imeli to čast. Nastop je že malce zbledel, le svinjska glava in ostale dobrote še polnijo naše oči.
Čao! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar