Kako umirajo tristoletnice

Nekaj jedkega se mi je spet zažrlo v srce, ko sem točno opoldne zavila na Stari plac.

Na tisti plac, na katerem se je -po nekaj sušnih obdobji, ki so grozila, da bo z rudarjenjem v Idriji konec, z novo bogato najdbo 22. junija leta 1508 in poglabljanjem Ahacijevega jaška, začela odvijati zgodovina rudnika. Jašek sreče so mu rekli.
Po poznejšem zasutju, pred skoraj tristo leti, ko so odkrili nova najdišča rude, so na njegovo mesto postavili baročni vodnjak, s štirimi ribjimi glavami, znamenji strani neba. Tako je plac postal kraj za shode in prireditve. V njegovi veduti, ki jo je marsikateri slikar prenesel na platno, so se kot vile dobrotnice še do nedavna okoli vodnjaka sukale štiri lipe. Ker je staro najlepše(!) zakaj sta prav te dni morali umreti dve lipi? A zato, ker sta bili votli kot je večina lip pri tej starosti in jim strokovnjaki po vsej Sloveniji znajo pomagati in obupujejo, če se kateri res ne ljubi več živeti.
Če bi se našima  lipama res hotelo umreti, bi to zagotovo pokazali že poleti, čeprav sta že nekaj let obglavljeni, še vedno samo veselo cveteli, medili in senčili razgret asfalt in žejne počivalčke za šankom..
Povsod se borijo za te častitljive staroslovanske pomnike, da bi še stoletja živela med nami. Nanje se spravijo celo z injekcijami in vsemogočimi žaubami in izrezujejo bolno tkivo, jim postavljajo opore, da ja ne bi pred časom omagala.Tega mnenja je tudi arboristka Tanja Grmovšek iz mariborskega Arborista, ki pravi, da v ZDA celo tekmujejo, katero mesto bo bolj zeleno in pokrito s krošnjami in zato privlačnejše za ljudi in turiste, ki raje obiščejo zelene kot sive kraje.
V našem mestu s pestoletno zgodovino pa je ceneje, da zapoje žaga, ker je baje upravičen strah, da tako drevo pade ravno na človeka, če pride do viharja, ki ga naš kotel preglobok za kaj takega še ni premogel. Da pa bi ruval drevesa .., ker se ljudje ravno ob takem vremenu najraje zadržujejo na prostem! A ja, za avtomobile gre, ta nenadomestljivi dar narave! Kaj pa kobariški trg s tistim ogromnim kostanjem tako razkrečenih vej? Tudi on grozi z nesrečo? Ne zavarovali ga bodo!

Prosim pa ne mi nakladat o morebitni nesreči, ker tudi votle lipe ne padejo kar tako, to vedo botaniki in upravljalci z gozdovi, ki žive z naravo in imajo svojo svojo upravno stavbo le nekaj metrov od nesrečnih lip in brez moči pred pregretimi glavami, ki o naravi niti sanjajo ne. Da bi znale z njo živeti ... Še stoletje moči je bilo lipam zapisano pod lubjem. Tako o tem stroka, ki je potisnjena na rob in ne velja nič, le v človeku nagon po uničevanju. Čvrsta in zdrava, danes le še trupla, pa bodo še nekaj časa na ogled nam laikom, češ: "Le poglejte, kako sta bili votli!" Ne tako kot strah, ki je sredi votel ... okoli je bilo še polno zdravega rdečega mesa, čepra pred časom obglavljenega.
Baje, da bodo strokovnjaki ocenili drevesa po mestu, ki so potrebna obreza. Nisem ravno s tega področja, vendar mi zdrava kmečka logika pove, da ni vsak, ki zna vihteti žago strokovnjak. Ni vse, da učeni samo reče: "Ja, na tiste in tistem drevesu je treba zažagati!" Biti zraven in pokazati s prstom na odvečno vejo, to je strokovno delo.
Te dni gre vse povprek, se pač bliža zima, ki bi lahko ogrozila kakšnega jeklenca, ki mora biti parkiran ravno pod drevesom. Zaradi strahov bi potemtakem morali zbrisati s sveta vsa drevesa, strehe in štrleče objekte in planet zemljo lepo zravnati, jo po možnosti še poribati in zloščiti. pa obglavljati ji! Za božji čas, kdo lahko živi brez glave? Očitno nekateri lahko in še mislijo zraven. Neumnosti. Denarja za arborista si pa ne zmislijo.

Celo mlada drevesca v Mejci so jo zasula. Bog ne daj, da bi veje kot se za drevo šika preveč štrlele od debla. Le drogovi naj bojo, da se bo nanje obešala fana nesmislov. Čim več golote so rekli uni tam gor in nekatera je treba celo obglaviti. Ja, pri glavi je treba začeti, da se telo ne upira več.
Ko so pred leti urejali staro v pot v Strug, je nad Kobilo na jasi komunalni delavec ravno, ko sem prisopihala tam mimo, zasekal v za roko debelo jelkino korenino, ki je razgoličena rasla čez pot. Nikomur v napoto, prej v okras. Tam se itak ne hodi v salonarjih ali pač. Se samo trima in včasih je zdravo čez kaj dvigniti nogo. Kot bi zarezal vame, me je dvignilo:
"A ste čisto zmešani, a veste kaj počnete, pa če bi vam odrezali nogo, a ne vidite, da drži pot skupaj?"
"Saj ima še veliko drugih korenin, tako so mi ukazali," je nekaj momljal, ko sem mu naložila tisto o vesti in naravovarstvu in še naprej mrcvaril vsega občudovanja vredno stvaritev narave.
Vso pot naprej sem se spotikala še ob druge porezke, ki so kot v priprošnji  moleli iz tal.
Še danes leži tam tista korenina, v napoto ali ne, le s presekano žilo in v človeku možat občutek zmagoslavja nad naravo.
Isto se je nedavna zgodilo s strmim pobočjem pod Barbarami. Zraščen gozdič je s svojimi koreninami zadrževal nagib. Seveda so pametni tudi to mestno ozelenelost lepega dne slekli do golega. Zato sta Pront in Preg skočila na plano, kot bi apel podobo svojo na ogled postavil. In Barbare, nekoč skrite za mogočnimi akacijami, sedaj prebadajo neštete mestne oči. In ko stojiš nad navpično goličavo, se pred tabo razgrne mestno jedro s sončnim zahodom vred. Grajska ura pa ima vse skupaj pod kontrolo. Ali so to hoteli?

Pogledu s Smukovega griča v današnjem sončnem opoldnevu pa je nekaj manjkalo. Lipi na Starem placu. Tretja je pa itak že obglavljena. Pa jo ja ne bodo pustili, saj vendar tako osamljena kazi podobo placa? In mladostnica, ki je bila zasajean na mesto prve žrtve? Še po tolikih letih se ji nič ne vidi da bo zmogla pod asfaltom razviti dovolj korenin za tristoletno življenje. Anoreksičen rečejo takemu človeku. Ja, hvala za tako podobo!
Razgoličeno mesto počasi ostaja brez hladnih senc. Te si bomo meščani ob poletni pripeki na razbeljen beton pričarali kar iz spomina. Po ptičje petje, ki nekaterim gre na živce, bomo ljubitelji narave šli na Tičnico, gledat neumnosti, pa na Stari plac.

Vsem ljubiteljem narave sončen pozdrav!
Čao! Ana