Čas besed v oblak ujet - peta knjiga

V odsevih mojega okna

Ne vem, če je še na kakšen dan nakopičeno toliko praznikov kot prav na 21. marec. Na prvi pomladni dan praznujejo vode,  lutke,  poezija,  rasna diskriminacija,  ljudje z Dawnovim sindromom in bil je praznik, ko so končno pod ključ spravili zloglasni Alcatraz, ki je imel okna, ki niso gledala v svobodo.
Naša Zelenooblaška okna pa obrnjena v prostranost svobodnega razmišljanja, že petič odsevajo različne poglede ljubiteljev lepe besede, ki so skozi leto pridno nizali bisere in jih vdelali v zbornik
Čas besed v oblak ujet.
Odlični zlatarski mojstri: urednica Vanda Lavrič, ki se je preganjala s kapljicami literarnih zamudnikov, oblikovalka Tena - Daša Lavrič, zaradi katere je knjiga tako lepa, da še sonce to pomlad ne upa na plano, fotograf Andrej Korenč, ki je po celem Krasu lovil najbolj zanimiva okna, in tista, ki je poveljevala vejicam in pikam  Anja Sedej.
Pa smo ga dobili, (zbornik) že petega, tako rdečega kot je ljubezen in da je poštirkan in speglan, je štiriperesni deteljici listke gladila predsednica Branka Novak.
Z ljubitelji kulture nabito dvorano Kulturnega doma Tabor v Logatcu sta v literarni večer pospremila kitaristka Karmen Kunc in tolkalist David Kunc.

V različne odseve oken pa sta nas člane lit. društva najprej pospremila Lara Hvala in Jaka Dolenc.
Naše branje poezije se je prepletalo s čudovitimi glasovi Ženskega  pevskega zbora KD Tabor Logatec pod vodstvom zborovodje Zdravka Novaka.
Slišali smo tudi prvič izvedeno pesem Pot naprej naše članice Bojane Levinger, ki ji je dihnil melodijo
N. Bečan.
Da ne bi bilo prenaporno, je drugi del napovedovalstva pripadal Mateji Tomazin in ja, Tima Uršiča je na oder klicala cela dvorana, ker se je, kao nekje zataknil  Njegov igralski talent se je zasvetil izpod Kojakove frizure, ko je usput na oder nekaj nakladal v mobilec: "Ja, zdej grem na oder pa pridi, se vidva, pa ne zamudi!" in še nekaj podobnih for,  kdo bi zapomnil vse tisto kar so ompulzi pokasirali. V glavnem dinamična improvizacija je bila za: "Tim sedi, deset!"
Končno skuliran, je z Matejo še nekajkrat nasmejal avditorij.

Uro in pol sproščenega  programa je zaključila Vanda v svojem slogu, ko je podala poročilo, kako je izgledalo delo urednice zbornika.
Besedila, ki naj bi predstavila vsakega člana, so prihajala po kapljicah.
Tako je Jože po vsej sili hotel še eno."Saj že ima ženo!" je pretreslo Vando, preden se je ovedala, da pesem.
Ana, to se pravi jaz, je udarila čisto mimo in se odzvala na Vandino opozorilo:
"Ja, Ana, saj je lepo, ampak je udarilo mimo oken."
"Ladota sm narube zastapila, ka mi je brau pušta, sm pa kar nikej sklamfala skupej pa paslala."

"Ljubitelji poezije, zdaj je pred vami skozi vse zaplete potegnjena, še čisto vroča knjiga."
Nekako v tem stilu jo je ponudila naša predsednica Branka Novak in vse akterje nastanka knjige in večera objela v svoj čisto poseben mehek cimetov oblak 
"Vse najbolše za te dragi zbornik," je izzvenel refren ob torti velikanki, ki so jo pevke ženskega zbora poklonile jubilantu in ob prigrizku z družabnim klepetom se je zaključil prisrčen prvopomladanski večer.

Vem, da se potem še komu ni moglo zaspati, od lepega doživetja.

 

Lepo in toplo pomlad vam želim, trobentic in dolgih sanjavih sprehodov ter čisto posebnega pesniškega navdiha.

Čao!  Ana

Jože Felc Molitev za umetnika

Včeraj mi je, po malce zaviti poti zapletene elektronske komunikacijske mreže, prišlo v roke prisrčno pismo gospoda dr. Jožeta Felca.
Pravi, da se zarati tega, ker so se najini literarni poti že nekajkrat križali, čuti dolžnega, da mi pošlje pomladno misel, ki jo je napisal na kulturni praznik.

Objavila jo bom, ker vem da je namenjena vsem, ki se kakorkoli soočajo z minljivostjo, zrejo vase, popravljajo, se spravljajo z bogom, z naravo, ker jim je ostalo še toliko nedorečenega, hitijo z mislimi v svet, svarijo, rotijo in se bojijo.


Molitev za umetnika

Zre portretist v oči človeka,
pogleda vase in oceni ris navdiha,
ki ga požira kot narasla reka,
poprej deroča, zdaj skrivnostno tiha.

Bojujejo se trije, kajti gre za čas,
ki bo slikarja in model in vode reke
uravnotežil v zgodovine glas,
da bodo vredni biti duh za veke,

da bo mogoče v igri te trojice
razbrati, kdo je kdo in kaj je res,
ko so klošarji, kardinali, kdo device,
kdo sme in more seči do nebes.

Z resnico, ki je dar in moč napora,
ki imajo jo v posesti le možje duha,
da smejo oceniti, kdo hrepeni, kdo ubija, kdo mora
biti del zgodovine ali večni glas srca.

Ko zdajšnji čas se bo do konca utrudil,
bo med smetmi davnin samo še duša imena,
takrat bo jasno, da le umetnik ni zamudil
zaznati večni prav pomena.

Da zrenje in zaris sta misel bitja,
umetnik zna in more zapisati, kam pelje pot:
v neznano, v nič, v nesmrtne smisle, v nova žitja...
Podari mu navdih, odpusti mu pomote o Gospod!

Jože Felc

Jaz pa pravim, da s to molitvijo obrnimo zrcalo vase in se zamislimo!
Hvala gospod Felc in vse dobro!

Ana Balantič

sreda, 25. avgust 2010

Jože Felc Živeti življenje in memoriam

V spomin
Pred mano leži zadnje dejanje Osamelca iz Idrije, dr. Jožeta Felca. Naslov ima Živeti življenje.
in v njem posvetilo:
Spoštovani Ani Balantič z naklonjenostjo in v zahvalo.
Nič ni zdravega,
kar ni bolno,
in vse je bolno,
če je zdravo.   (J.F.)

Deset let je spremljal moje literarno ustvarjanje in bil recenzor moji prvi pesniški zbirki. Njegove spodbudne besede so mi bile nov veter v jadra poezije.
"Le shrani, nekoč bo imelo veliko vrednost," mi je rekla njegova prijateljica, ko sem dobila prvo Felčevo pismo.
Nikoli ne bo prebral mojih misli v zahvalo, ki so danes ... prispele na njegov naslov.
" Ko bom prebrala vašo knjigo bom modrejša. 
Dokler sebe in druge še lahko prepričujemo, da smo v redu, živimo, čepra z večnim vprašajem kot pravite vi: "Zakaj prav jaz?"
Ja, zakaj prav jaz ne morem sama med ljudi?
Zakaj ne morete vi in še toliko drugih?
Če bi vsa ta množica lahko, potem bi bil svet prav zagotovo drugačen.
Da bi vam bilo še dolgo živeti tako plodno življenje. Iz srca vam želim notranjega miru, zdravja in svetlih trenutkov."

"Borim se!" je bil njegov moto. In v  42 letih, ki jih je preživel kot specialist psihiatrije in nevrologije v Psihiatrični bolnišnici "na griču" je  res dosegel nemogoče ter se prisilil živeti v nemogočem in z nemogočim, je zapisano v prologu zadnje knjige.
Rekel je, da so k njemu ljudje hodili predvsem po besedo. Nekaterim je bil edino upanje. Kot samotni jezdec zaznamovan s težko boleznijo in priklenjen na invalidski voziček, bi velikokrat sam potreboval čudežno besedo.
"Tako rad bi nekoč v živo spoznal ta čudoviti glas iz radia," si je nekoč, ob večnem vprašaju smisla in nesmisla svojega življenja ob napredujoči bolezni zaželel. In v njegov svet je nenadoma stopila Alenka Hoefferle, ki  mu je bila potem skoraj tri desetletja mali čudež, sončni žarek in smisel.
 
Esejist, pisatelj, pesnik in publicist, je svoje življenje in izkušnje razgrnil v 16 knjigah.    


Izmučen od nove bolezni, včasih s temnim ozadjem, a kljub temu poln optimizma je čakal na zadnjo.
Čakal je tudi čas. Komaj toliko, da se mu je knjiga dodobra posedla v naročje, že je usoda zamahnila ... 
V vseh nas, ki smo mu bili blizu pa bo ostal Duša imena , kot je nekoč naslovil svoj roman.

In tako mi je še nedavna napisal:

Pravkar sva se slišala. Moji Lejčici narekujem kakšno misel za vas. Kaj misel, hvaležnost bi vam rad izrazil, ko ste s tako nepričakovanim pismom meni prinesli v moj štajerski gaj veliko topline, utripa mesta, ki je moj dom, in duše, ki mi je sorodna in draga.
Ne morem, da vam ne bi izkazal pozornost z verzi. Morda boste rekli. To so prigodnice. Ne, niso! So iskreni napev moje trenutne simfonije - so stavek današnjega dne, so zelena veja pomladi 2010. Vse, kar premore prijateljstvo in človeški navdih, je v tej moji skladnji.

Odgovor pesnici Ani Balantič


Od doma pride glas,
razpne besedo, sprosti ljubezen,
ko da v daljavah prav za nas
iz temnih brezen
se zrivajo na beli dan
ljudje, ki v nori slutnji sanje zro.
Jetnik zazna, da sploh ni sam,
ko kliče k nebu:
"Tako težko sem vas dočakal, o gospa."
Postojte, saj me poznate z Griča,
saj moja neutešenost vas pozna
in dobro ve, da veličastje niča
besede je nečimrn okras
samo na videz, v resnici je posoda veličastja,
ki ga podarja nam Parnas.
Da, od vas prihaja to razkošje rastja.


Prihaja, prišlo je na sobotni dan
v prostorček, ki je dar in je samica.
Saj jaz gospa, sem ves zavdan od pisma.
Saj veste, jaz otrok sem z Griča.
a to ni vse, prišlo je pismo belo,
mi reklo: "Dragi otrok, ljubi potohodec,
kako si?"
Zajokal sem, potem zapel veselo:
"Gospa, ali ne veste, da me ni?"


Saj mene ni, dejal je Benjamin.
Moj zvesti mož, nekoč povprašan, kako je,
dejal je sparaševalcu:
Oh ta čudni opomin!
Saj nisem, to se vendar ve!


In vi gospa, vaš blagi glas
sprašuje me: "Kako ste, dragi doktor?"
dol z Griča sem se spustil prav med vas,
da v vaši skladbi bil bi dur, da bil bi mol.
Vse bi rad bil, moja gospa,
a, kot veste, pesem se zapoje, da duša jo zazna.

po nareku zapisala soproga Lejčica 16. junija 2010

Hvala Jože še enkrat, kjer koli že pesni sedaj tvoja duša.

V njena jadra sem pesem ujel

8. marec 2010
Danes je sto let, ko se je ena od žena Nemka Clara Zetkin začela boriti za enakopravnost žensk v tedanji družbi. Ja ženske, a se zavedate, da nam je to že stoti rojstni dan.
Eden od pacientov v psihiatrični bolnici Idrija nam je segel v roke in podal nagelj.
"Čestitam za rojstni dan!" se mu je zareklo. Kako lepo in prisrčno.
Pevke upokojenskega ženskega pevskega zbora  iz Idrije so namreč že petnajstič v tej ustanovi priredile  koncert za dan žena. Zraven so tokrat povabile še recitatorki Radico Pahor in mene.

V njena jadra sem pesem ujel in kako žensko vidi Darko Likar.
Sedem pesnic lit. društva RIS pa je sledilo njegovemu razmišljanju z odstiranjem tančice ženske duše.
Primerno za ta večer je bilo ozadje v  idrijski kavarni, ovešeno s slikami akademskega slikarja Rudija Skočirja. Njegovih žensk

KUD Avgust, ki  nam je omogočil nastop v tem prijetnem ambientu, ni pričakoval toliko obiskovalcev. Naenkrat je zmanjkalo stolov, še od sosedov so jih znosili skupaj, pa so bila še stojišča polna. Toliko je bilo praznovalk in celo praznovalcev, da celo na fotografijo niso mogli vsi.

Z violinistko Petro Jurič absolventko glasbene akademije nas je bilo skupaj osem nežnih ženskih polovic. Naše poetično razmišljanje je z veznim tekstom držal skupaj Nejc Sedej. Pod ta tekst pa se je podpisal naš odlični kovač besed Dare Likar, ki pravi rakole:

Ja, osmi marec je pa res dan o katerem bi veljalo razmisliti. Kakšen zgleda skozi moške oči, kaj vidim v dnevu, ki je namenjen temu, da pomislimo na žene, matere in hčere...
Naj prepišem od nekot cele štrene o sufražetkah, gospe Zetkin in bojih za pravice?
Ali bi raje napisal stavek ali dva o kakšni ženski, materi, ki se je zapisala nekoč v moj spomin kot prava zmagovalka, misli o Francki s Klanca ali ubogi Meti s svojimi samorastniki, o nezaslišanem položaju žensk v svetu...
Kako naj pišem o teh stvareh, če pa neizmerno bolj spoštujem ženo in mamo, ki se je spopadala v življenju z zares velikimi rečmi? Poleg vsega, kar ji je naložilo življenje, se je še izobrazila in se podala  v ta neizprosen tok napornega vsakdana, je uspela postati srce družine, družine v tem času, ko slike in dogodki, čustva in spremembe zdrvijo mimo nas in zahtevajo moči in pameti, da jih včasih za trenutek ukrotimo...

Kako ženski svet od deklice naprej gre skozi moške oči, ve najbolj Dare, ki mu vsak dan pred očmi poplesuje šest dekliških src in eno žensko.

Najprej je bila čisto majhna. Bal se je prijeti to čudo, ta mali zaklad.
Ni vedel kako podpreti glavico, kako bi jo nekako celo hkrati objel, da se ne bi prelomila v njegovih nerodnih rokah. Šobila je jagodna usteca, imela drobne prstke in zrla s sivimi očkami nekam nad sabo.
Gledal je njene prve korake, prve plesne korake in prve korake pomočene v barvo in odtisnjene na preprogo in korake, ki so vedno bolj pogosto odhajali.
 Gledal je kako prihajajo v njeno življenje drugi ljudje, ona odhaja v življenje in tam srečuje svoje sreče in ljubezni. Gledal je in privoščil. Nič ni tako božalo njegovega mehkega srca, kot tiste drobne, nezgrešljive iskrice v njenih očeh, ki so povedale, da je našla tam zunaj lepe srečne stvari.
Oddahnil si je vedno, ko je prišla skozi vrata živa in zdrava. Zunaj je vrvež, zunaj so ceste in vseh vrst hudobij.
Samo, da je prišla spet domov, skozi vrata.

Potem je prišel tisti dan, ko ga je objela in skozi vrata odšla.
Njegovo malo, drobno čudo je šlo iskat svoje zaklade.


Tako čudo naj bi bila tudi mlada devetošolka pianistka in pesnica Gaja Rupnik Caruso, ki si je na lanski Mladi Vilenici prislužila kristalno pero in bila uspešna še na mnogih natečajih. Nekaj poetičnih razmišljanj je dodala tudi v ta večer.

Da gre za brbotajočo pesniško govorico, ki začara s svojo energičnostjo, razgibanostjo in očarljivim ritmom, se je v kritiko za njeno nagrajenko zapisalo pesniku Davidu Bedraču. Preberimo to pesem!


Brez besed

Zasanjana, pod mostom...
ti...ne rečeš ničesar...
samo čutim te... vsak tvoj dih...
Nemir...Strah...Ljubezen.
Dahneš mi: "Ljubim te!",
vendar ne izrečeš besede...
brezbesedje visi v zraku,
vendar se pogovarjava...
smejiva se...radostno!
V mislih poljubljava cvetlice...
in božava nebo.

Tako se napajava trenutka...
napajala se bova vedno,
tudi ko mi ne boš več dahnil: "Ljubim te!"
Vedno te bom ljubila...
z vsakim dihom, strahom in nemirjem...
Vedno te bom ljubila!
Neustrašno in mogočno!
Če boš reka, bom plula s tabo...
Če boš veter, bom letela1
Brezmejno, večno...

Še vedno sva pod istim mostom,
vedno bova pod istim mostom...
Toda samo enkrat,
enkrat samkrat...
si mi brez besed dahnil: "Ljubim te!"


Darkovo razmišljanje o mami.

Mama je bila vedno prav posebna oseba. Kar tam je bila, vedno in brez izjeme, samoumevno.
Stala je tam, ko smo zjutraj otroci vstali in zvečer je ostala pokonci, ko smo odpravljali spat.
Zjutraj je vse dišalo, tako kot pač za to poskrbijo mame. Iz štedilnika se je širila toplota, ki pride samo iz bukovih polen in samo iz mamine kuhinje.
Prav nič me ni zanimalo, zakaj umetniki posvečajo materam cele simfonije in poeti zlivajo zanje na papir svoje pesnitve.
Nič kaj dosti razumevanja ni bila pozneje deležna pri nas, ko smo s svojimi podvigi skrbeli, da so ji siveli lasje. Še vedno je bila tam, ko smo imeli težave in ko je samo ona vedela, da jih imamo...

Da je bila mama tam zame in za nas. Koliko pomladi je od takrat, ko sem si zaželel, da bi znal povedati stvari tako kot mi zdaj zvenijo v glavi. Na tisto pesem sem se spomnil in prešinila me je bežna misel. Prav tisto bi rad znal napisati sam!

Ker je prav te dni moja hči praznuje štirideseti rojstni dan, jaz kot mama razmišljal takole:

Beatrice


Na Otoku sreče
si našla vse.
Tudi sebe in mehek kruh
in oči, ki ti ne lažejo.
Golobe, ki ti nosijo pisma.
Psa, mestni vrvež
in praviš,
da ne znaš več živeti po naše,
ker so tam hribi bolj zeleni
in hiše se smejijo s prijaznimi ljudmi.


Ime so ti potujčili.
Še lepše je kot pravo.
Bolj svilasto
in bolj ti je podobno.


Samo en klik si daleč,
ko pošlješ svoj nasmeh
na moj naslov.

Kakšne stiske povzroča moškim osmi marec. Ampak le tistim, ki jim je bil že pojem mama tako tuj.

Dare pa takole:

Začetek marca je bil. Dan, za katerega ni posebno dobro vedel, kaj bi z njim.Kaj naj ji pove? Šopek?
Rož ni maral nositi najdražji. Ni znal zbrati pravih in ni jih znal podariti s pravim veseljem. Spominjali so ga na neke druge čase, ko so dedci na takšen dan popivali po pisarnah, fabrikah in potem še po gostilnah in enkrat kasno na večer odkolovratili domov. Povoženi in utrujeni so svoji presrečni ženkici nesli tisti ubogi prav tako povoženi šopek.
Stopal je počasi, skoraj na mestu. Imelo ga je, da bi naredil še en krog.. Kaj naj stori s tem dnevom?
Vrag, saj je vendar pameten možak. Ta pameten pri hiši. Tisti, ki je kos vsem stvarem, ko se pojavi težava.
Nekje v podzavesti mogoče čuti, da njegova modrost brez njene zdrave pameti in srčnosti ne bi delovala, niti obstajati ne bi mogla. Tega ne sme omenjati med svojimi znanci. Ali pa razmišljati naglas.
Naj ji pove, da jo ima rad? Ga bo vprašala, če je tako samo danes? Ali bo s svojimi besedami kaj boljši kot tusti s povoženim šopkom enkrat na leto?
Takoj ko je pritisnil na kljuko, se je ovedel svojih nepotrebnih skrbi. Vsa leta si je tako brez vzroka postavljal ista vprašanja. Toplo in prijazno so ga sprejeli njeni iskrivi pogledi, kot tolikokrat prej. Tudi to mu je že tisočkrat spreletelo misli, da so ti pogledi še vedno enako lepi in nič manj vroči. Nič manj vroči niso bili vzdihi in objem, ko jo je po fantovsko stisnil ob steno. Sreča mu jo je poslala v njegovo življenje. Kolikokrat je pomislil na to.V to je bil popolnoma prepričan, ko sta v njunem gnezdecu zadihana obstala v objemu in gledala drug drugega.
"Vsak dan..." je takrat končno prišel do besede...
"Pa menda ne ravno vsak dan?" je radoživo odgovorila in v najlepši nasmeh sta se razlezli dve vrsti biserno belih zob.
"Ne, ne, ne to!" je hitel pojasnjevati! "Dan žena, vsak dan bi si zaslužila svoj dan žena!"

To je samo bistveni povzetek teksta, ki je takooo navdušil praznovalke, da so se nekatere že pred zajtrkom 
obesile na telefon in v moja uha kričale: "Šeeeee!"
In Sabina, nekdanja učiteljica iz Cerkna, jim je najbolj segla v srce. Toliko lepega je naložila v naša srca.

Za presenečenje na zaključku je poskrbel član društva Rafko Lapajne, ko je vsem  prisotnim ženskam voščil praznik v pesniškem stilu. Hvala!



Darku pa hvala v imenu žensk, ker nas je tako pobožal, da bomo pozabile vse tiste dedce s povoženimi šopki.

Pa vesel celoletni osmi marec tudi iz mojega srca!

Čao! Ana



Nisem še dobro kliknila, je Dare že prebral moj blog.
Ja, Dare veš tisto o solzah. Ženske to znamo, sploh, če nekdo povabi vesoljni svet, da si ogleda moj blog. Ja takrat se pa stoči. in še zato, ker ne bo celo leto osmi marec, ga sploh ne bo. Pa veselo branje.

Ana