sobota, 16. april 2011

Odhod v onstran

Tistemu, ki ostane
Kaj dejati, ko ti prijateljica s katero delita literarno življenje, v telefon zajoče:"Mama mi je umrla!"
Skozi možgane ti prvi hip blisne tvoje prvo srečanje s smrtjo, pri desetih letih babica, pri šestnajstih ata, nato eden za drugim njegova starša, nazadnje mama. Ob nedavnem odhodu prijateljev tja čez, se zopet odpre tam, kjer so se rane že zazdravile. Ta faza življenja, ki nas spremlja kot senca od rojstva in jo odrivamo čim dlje od zavesti, je nenadoma tu. Oguljene patetične fraze mi ne gredo z jezika. V zadregi sem. Če bi bila ob meni, bi jo preprosto samo objela. Ona pa s slušalko na ušesu hodi po sobi in verjetno ob izlivu svojih bolečih čustev, po žici pričakuje čudež, ki bi položil obliž na rano. Nihče nima take moči, niti besed, ki bi ohladile bolečino. Le čas ima za vsakega drugačen lek.
Čas pomladi, ki se pravkar prebuja pa sploh, ker bo s svojo mehkobo cvetja skril vse hudo, ki sta ga z mamo živeli dolga leta njenega trpečega odhajanja in pustil bo spomin samo na tisto lepo, ki je bilo med njima. Saj je tam čez itak čisto drugi svet. Očiščen.
Draga Joži, na njeno zadnje počivališče polagam cvetove japonske češnje, ki cveti pod mojim oknom.


nedelja, 10. april 2011

Pomlad s črnim vprašajem

Trobentice vedno trobijo spomladi

Nič drugačna od prejšnjih, ni letošnja pomlad. Iz svoje malhe je stresla najnežnejše kar premore, sveže barve in novo življenje. Spodbudila naravo, da se očisti zimske zatohlosti.
Čistilna mrzlica se je preselila tudi med prebivalce manjšega mravljišča vtaknjenega med hribe. Pomladna zgodba, ki naj bi se zgodila v njem, bi bila lahko celo resnična.

Stoletna dvonadstropna meščanska hiša, ki se kosa z najbolj eminentnimi zgradbami v okolici, premore le štiri družine, ki v njej samo veselo stanujejo, se po stari maniri pozdravljajo, izmenjajo puhlice in nekateri si celo med sabo pomagajo. Vse lepo, četudi koga kaj moti.
Pročelje te stavbe se spogleduje z glavno cesto, s katere celo skozi vedno zaprta okna prodirajo avtomobilske izpušne saje. Da bi tam zračil stanovanje, nikomur ne pride na misel. Ostanejo le stranska okna in tista, ki se sklanjajo na osamljeno gaso na zadnji strani. Če  si v prvem nadstropju, nad tabo vedno visi še druga etaža. Zdaj pa kakor se vzame.
Prah, ta nadležna stvar, sploh ženske ga vidijo povsod, tudi tam, kjer ga ni. Nekatere, na primer Mirka iz prvega nadstropja ga posrebajo v sesalec ali obrišejo z vlažno krpo, ki jo potem splaknejo pod pipo, druge, soseda Vanda iz drugega nadstropja, ga obriše s suho krpo in to vehementno otrese skozi okno, zraven še vso posteljnino. Seveda, ker ni odloka, da se to ne sme.
To se je zopet zgodilo na lep pomladnožafranast dan.
"Ja, kje si pa slišala, da se ne sme? Kam pa naj otresem kot ravno nad tvojo kopalnico in spalnico!?" A sem jaz kriva da je tam?" Vanda iztisne nekaj "kao" solz, češ, da na eno osamljeno babo se pa lahko vsak spravi in ima vseh okoli sebe že poln kufer.
Ne pusti Mirki, ki je nenadoma vdrla v čistilsko idilo kot grešnik s sklonjenoglavo, da ji pojasni, da mora tudi sama pač nekje zajemati zrak za preživetje in potem še čistiti tisto kar je odpadlo od sosedinega perja,  da ima ta za OTRESANJE eno okno le tri in drugo pet korakov stran od tistega spornega, in so obrnjena na gaso, spodnja pa so itak vedno zaprta ravno zaradi tega, da se to lahko počne brez sporov. To pojasnilo sploh ni prišlo iz Mirkinih ust, ker ni bilo časovnega prostora med nevrotičnim vreščečim Vandinim napadom, iz ozadja se je vsake toliko vsulo še nekaj neprimernih besed mladega jastrebčka, ki ga je Mirka gladko ignorirala.
"Obljubim, (ta obljuba ima že zelo staro brado) da sedaj ne bom več otresala. Skozi tista okna na gaso pa sploh ne, ker spodaj pride "včasih" kakšen pešec in gospe trgovke imajo tam čik pavzo."
Kakšna obzirnost? In še je hitela dopovedovati, da če bi tudi ostali mladi gospodinji v hiši kdaj čistili, potem ...
"Saj lahko zračiš na hodnik," je Mirka še ujela v užaljeno in skesano uho, ko jo je prestrašena pobirala proti vratom. Žal ji je bilo, da je sploh, čeprav s ponižno belo čipkasto zastavo prišla na posvet, kako rešiti ta problem. S to osebo je že od vedno govorila le v rokavicah.
Ker so njena usta bolj srebala zrak, kot uspela izdaviti po kaj je prišla, je sosedo vseeno v znak sprave le mirno objela (ja kaj lahko drugega storiš, če človek pade iz ravnotežja) in ji končno, kolikor je dopuščal odmor, da je jezična edinka zajela sapo, dopovedala, da jima ne želi zamenjane vloge, da je hotela samo spomniti na vsakoletno obljubo. Tisto o vesti je zamolčala, saj tako ne bi razumeli poante.
"Saj tudi meni ptiči, kaj vem kateri, vse poserjejo in čistim za njimi ..." je Mirka še ujela med vrati, preden je vsa skrušena zapustila očiščeno in prezračeno stanovanje.
Pri sebi pa končno svobodno na stežaj odprla dvoje oken in upala, da bodo tudi letos kot že stoletje in več priletele lastovke pod njihov krov. Vrabčji ščebet, ki je nekaterim tako odveč, je že na polnem glasu. Njen radio, vedno utišan na komaj slišno frekvenco, bo mogoče lahko prišel do boljšega glasu, pralni stroj pridobil nazaj celo funkcijo centrifuge, ki je bila do sedaj zaradi premočnega zvočnega efekta na prisilnem čakanju, delovanje šivalnega stroja, nekoč edinega vira preživetja, grobo prestavljeno na pozno dopoldansko uro zgornjega ustajanja pa ...

Pa lep in prisrčen pomladni dan, veliko lepih in srčnih objemov, dobre volje in prijaznih sosedov! ANA