ponedeljek, 28. junij 2010

Kresni teden v Hotedršici

Začelo se je na Kresnika dan. Kres in vaško rajanje. To že itak poznamo.
Sobota pa je bila malo drugačna. Najprej je zagorelo pred sosedovim kozolcem. Vsi škafi in lavorji in kangle so bili takoj v gasilskih rokah. Polivalo se je in dimilo.
"Da ne bo zares zagorelo, ker so tako počasni," je bleknila Francka. No, k sreči je bil to samo prikaz kako se je gasilo včasih.


Ko je v zvoniku že davno odbilo uro začetka, so šele začeli obiskovalci kot ščurki lezti iz vseh dohodov in Plečnikovo stopnišče pred cerkvijo, prekrasen ambient za kulturne prireditve je počil po šivih. Klopi, stoli in celo lipa je prišla prav, da so se naslonili vsaj hrbti.
Domača folklorna skupina je združila 105. obletnico praznovanja gasilskega društva s Kresno nedeljo in
na Rajajmo s prijatelji gasilci, je povabila tudi literatko Zelenih oblakov iz Logatca Francko Čuk,  gasilko, scenaristko in vodjo sobotnega in nedeljskega programa. Ker Francka ve, da nikoli ne rečem ne, je seveda povabila tudi mene. Najini recitaciji so spremljale mlade glasbenice, učenke razreda kljunastih flavt in citer iz idrijske Glasbene šole pod mentorskim vodstvom gospe Valči Kavčič in gospe Teje Ličar Močnik.





Udarci ure v cerkvenem zvoniku pa so za tem posegli v plesno točko domače folklorne skupine, ki je ob tej motnji še močneje udarila s petami ob tla.


V goste je bila povabljena tudi folklorna skupina Pušeljc iz Ljubljane. Same ženske. Moške plesalce so si pa kar same naredile. Nadele so si hlače, lajbče in klobuke pa je šlo v parih naokrog. Najprej z belokranjskimi plesi potem še prekmurskimi.


Bas, kitara, violina in harmonika, tudi ti so prišli na vrsto  in ko je bil tlak od urnih nog že dodobra razgret, so se tam izpod lipe dvignile najprej roke, potem so se na prizorišče prisukali še pari iz občinstva. Mikrofon je izdal, da je to za cel avtobus Holandcev, ki so na internetu zvedeli za to prireditev. Dodobra razvneti so bili potem povabljeni še na ples, ki ga zna ves svet in dolga prešerna kača, ki se je razvila z obema folklornima skupinama in turisti, je po malo manj kot dveh urah sporeda klicala po še.




"Pa tako sva s povezovalko računali, da bo vse skupaj trajalo le dobro uro, prav štopali sva," je nervozno pogledovala na turn v gasilsko uniformo oblečena Francka.
"Bejž, bejž Francka, a ne vidiš, kako je ljudem všeč, da se nobenemu ne da iz stola," sem jo mirila, ko je mencala zraven mene.
Obiskovalci so kar sedeli in bi še.
No, nagrade zaslužnim mladim gasilcem so bile podeljene, šopki nastopajočim tudi in dvorana je nato z zakusko poskrbela še za lačne in žejne notranje organe. Gostilna pri Turku se je tokrat sped odrezala.
Bilo je veselokresno, prisrčno in sladkosnedo.






                                                    Francka Čuk in njen mož Janez




Nadaljevanje je sledilo v nedeljo, kjer je Francka vodila dramsko skupino, ki je z njenim scenarijem prikazala nekdanjo ŠTELNGO.
Jaz sem šla pa na Prem, kjer je bila javna tribuna literarnih revij

in Literarni panj, razglasitev rezultatov natečaja Prem 2010 za najboljšo pesniško zbirko. To nagrado je prejela pesnica Maja Razboršek

Veliko poletnih iskric v očeh in prijaznih nasmehov vam želi Ana Balantič
Čao!





        

četrtek, 24. junij 2010

Ko Kresnik prižge grmado

Kako težko se je prebuditi
ob vonju pokošene trave,
ko sanjaš z odprtimi očmi
zelene bukove liste,
odvijajoče svitke praproti,
frfotanje splašene kanje
in žlobudranje potoka.

"Prebudi se!" potrkava voda ob kamne.

Nocoj, ko bo Kresnik prižgal grmado,
bodo zaplesali demoni,
furije bodo skakale čez plamen.


"Stopi pod hrast in nariši ris!"

Na križpotu obrano praprotno seme
natresi v uho in ti bo razodeto
o srni, o kapljah krvi,
ki jih je posrkal smrekov vršiček
zataknjen  v gobček zamrlega krika,
vdanega lovski sreči1

!Glej, da ne padeš v temo prežgano od isker!"
Ana Balantič

V tem duhu je zagorel kres v hotejnski grapi, pri Dragici in Francu Grudnovima.



Ob zapuščeni predvojni žagi čisto na koncu grape, stoji ob zajezenem ribniku njuna počitniška hišica. Na dan, ko Kresnik dan prevesi, nas je pred sedmo uro zvečer  člane RISa  sredi jase pričakal visok stožec skrbno naloženih polen, pod previsom razpotegnjene mize in smejoča dobrodošlica gostiteljev.


Pod vodstvom Slavice Uršič in ob spremljavi mladega kitarista Janeža, in gostje Gaje Rupnik, ki je prav te dni dobila prvo nagrado za najboljšo osnovnošolsko pesnico Župančičevo frulico, smo se šli skoraj dveurni  literarni maraton. Ob zahvali za čestitke, nam je Gaja je povedala, da se kljub rosnim letom zelo dobro počuti v naši druščini.


Napolnjeni s pesmimi, zgodbami in prigodnicami, smo se za zaključek že ob sladko obloženih mizah, lotili še golaža s polento, ki ga je celo popoldne pridno cmarila Dragica v svoji poljski kuhinji. ( kot za časa soške fronte).


Ker je tema je že zdavnaj pregnala sonce iz grape in zapodila hladne sape med nas, je bil čas, da zaplešejo iskre. Franc je zakuril in prasket plamenov je kmalu prevpil "Mi se imamo radi"
Zrak je zajela toplota in nostalgija. Odpadla je le romanca, ki bi jo pričaral, zaradi službe odsotni Dare Likar s svojo kitaro. Škoda!
Ko je dimna zavesa ulovila najvišjo točko, se je jasa spremenila v Broadway dance stage. Dragica, njena sestra in še ena članica plesnega društva, so odplesale musical v stilu Mojce Horvat. Pa kako jim je šlo od nog in rok. Da niso imele v rokah marele zaradi dežja, je bilo videti po mesečini, ki se je kosala z ognjenimi zublji.


Ko se je ura že bližala enajsti, sem malo pogledala naokoli, če je kdo zaspal pod drevesom s polnimi ušesi praprotnega semena. Vsi so bili budni in o razodetjih tudi letos ne bo nič. Še Stankin drobiž je budno gledal v svet kot sredi popoldneva.

Le idrijske anekdote našega slikarja in potohodnika Rafka Terpina, ob katerih je naš smeh pognalo čez vrhove grape, bodo ostale še dolgo v ušesih in v spominu.


Mističnost, ki jo ustvari kresna noč, je od nekdaj privlačila ljudi, da so verjeli vražam in bajanju. Nekoč sem o tem tudi sama nekaj zapisala in prisotnim, že malce utrujenim članom, to tudi prebrala.




V črnih kartah

Je s tankimi prsti krožila po krogli,
vranjih oči se ozirala vame
in nekaj mrmrala s čarnih je kart.
Usodo je vrgla na mizo ciganka.

Dejala s skrivnostnim nasmehom,
da čaka me sreča, ljubezen in slava
in delo, bogastvo in mnogo besed.
Pa nisem verjela v ta zviti pogled.

Dela bilo je preveč in sreče prav malo,
za vzorec ljubezni, premalo za dva,
vse bogastvo so pesmi, v njih mnogo besed,
slava prišla bo po smrti.

Tekla so leta, v lase se je vpletla jesen.
Odšla je ciganka in njene vražje oči,
se zgubila je krogla kristalna
in v kartah scefranih usodne poti.

Še nekaj diapozitivov smo si ogledali in počasi se je v pepel pogrezal ta čudoviti večer. Odšle so ciganke in praprot in mnogo besed in samo še stiski rok z obljubami, da drugo leto prižgemo nov kres.










Prisotnim in odsotnim prav lep prvopoletni pozdrav!


Pa še malo samohvale. Uh!
Slava prišla bo po smrti.
Ko se je današnje jutro že dodobro ogrelo, me je pobožal telefonski klic. Založba Ekslibris, ki je razpisala natečaj za najboljšo izvirno pesniško zbirko, me je obvestila, da sem ena med izbranimi, ki so jih s svojim talentom prepričali, da si zaslužijo objavo v zborniku in je na tak način, tako so rekli drugi, tudi zmagovalec.
Natis knjige v 100 izvodih pa si je prislužil Andrej Grilc z zbirko NY.

 
Čao! Ana Balantič

nedelja, 20. junij 2010

Daretov prvenec Kovač je dec

Kako bi rekli današnji nedelji. Vse najslabše! Zimsko, deževno poletje in kot nalašč še idrijski čipkarski festival, ki ni izživel niti otvoritvene slovesnosti. Sonce je včeraj le zdražilo prireditelje in vlilo upanje obiskovalcem, ki so od blizu in daleč oblegali naše mesto. Popoldne se je že pokesalo in naplohalo dežja za polno marelo.
Najbolj zagnani smo jo mahnili k Fari. Pa ne k Mariji na skalci, k Bedajncu.
Darko Likar, ki že leto dni vedri pod okriljem našega lit. društva RIS, pravi, da se odlično počuti  v naši sredini in je kos nalogam, ki mu jih nalaga članstvo. Ja, Dare, saj smo ob tebi sami MLADI, ha,ha! Po srcu.

Krepko čez sedmo uro se je ob glasnem šumenju dežja, ki se je zlival na Faro, betula končno napolnila do zadnjega kotička. Še stojišča so bila zasedena. Malo manj kot stu ledi je srkalo Daretovo pripovedovanje, kako je prišlo do njegove prve knjige kratkih zgodb Kovač je dec. 
Da se je odločil za knjigo, ga je navdušil znanec, ko ga je povabil na predstavitev svojega pesniškega prvenca.
Dare: "Fant je odprl knjigo. No sedaj se bo začelo pa nakladanje, sem si mislil. Ta je prebral samo nekaj stavkov, ostalo je pa tam za šankom, je fant povabil druščino na nadaljevanje literarne debate."

Da Prefarc Dare rad piše, se vidi, ker je že mlad mulc, ko se Microsoftu še sanjalo ni o bloganju, urejal list PLATNTAF  (vsega prepognjenega od let, nam ga z veseljem pokaže) in vanj objavljal prispevke. To bi se danes reklo "Blog, ki ga vzameš v roke".
Po odmevnih prispevkih, ga je končno prevzel lik kovača Marinka, mirne in potrpežljive duše, na kateri lahko cepiš drva in za protiutež nadutega povzpetnika Ruparja. Že ime pove vse.
Tako živo in s posebnim poudarkom opiše glavnega protagonista, da ne samo zaslutiš, tudi občutiš, da Dare zliva na papir svojo dušo, ko pravi: "Tudi sam sem bolj umirjen tip."
Ni čudno, da je položen med sama nežna bitja, za nameček je pred kratkim dobil še vnukinjo in včeraj prvo knjigo, ki je tudi ženskega spola. Če to ni naključje? Ob tem ženskem zboru res ne more biti drugačen kot mehak.
"Čisto tehnično ne bom povedal, kako sem prišel do šestih hčera, a nič takega kar se je pledlo med ljudmi, da smo hoteli sina in podobne štorije, ne drži."
Ko nas je s kitaro v roki ob spremljavi harmonike razvedril s prijetno domačo, je pronicljivi voditeljici večera Mileni Miklavčič zaupal, da laže sede za računalnik, kot odšpila ohcetno zabavo.

Dare: "Mi rečejo, lahko tebi, celo noč špilaš, ješ, piješin se zabavaš. Ampak to, veš, je garanje, da si še ves drugi dan kot povožen. Za računalnik pa sedem in besede kar same letijo na ekran. Nekdo mi je rekel, če prebere samo začetek in konec moje zgodbe, mu je pred očmi že vsa ostala slika."

Ampak kovač je pa dec.
Ko jih je takole zdiral ob gobčni Milenini spodbudi, si je suha usta, da bi mu ne zašmelcalo, poplaknil s pirom, kot se za deca spodobi in še trema je bila takoj fuč.

Tisti, ki ne blogate, si kupite njegov prvenec, ne bo vam žal! Kogar ni bilo na prefarskem lit. večeru, mu je lahko žal za predstavitev in pogostitev.

Dare še enkrat hvala za knjigo in čudovito literarno doživetje, za tvoj in naš večer! Pridem še drugo leto. Hm!

Vidim, da tvoj blog še spi in upam, da te ni preveč povozilo.











Pa lep deževen pozdrav vsem, ki ljubijo dež.
Čao! Ana Balantič

torek, 08. junij 2010

Kadar kaplja kane...

Za spremembo malo sentimentalnosti. Ta žauba ne bo nikomur škodila. Tisti, ki se vas nič ne dotakne in vam nikoli ne kapne v pir, vam pa bog pomagej.
K takemu pisanju me je primoral čudoviti šopek travniškega poletja, ki ga je v vazo nataknil Dare in ga poklonil mami za rojstni dan.  Kakšen sin, da ne rečem ta pravi dec. Ob taki pozornosti mora celo vesoljnemu spletu nekaj kaniti, magari v pir. Pridružujem se čestitki čeprav pozno, a iz srca.

No ja, pretekli teden, to je v petek 28. maja, se je začel z Zelenooblaškim piknikom v Borovnici, ki ga je organizirala naša članica Barbara Rot. Ob potočku pod kozolcem, je bila kot za ohcet obložena miza. Barbi že ve, da poetom in pisateljem nič pametnega ne kapne in odveže jezika, kot dober zalogaj in krščena kapljica.
Ko sva se z Vladimirjem počasi, kot se zanj spodobi, pricincala, seveda s poldrugo uro zamude, je Oblačna bratovščina posedena pri dolgi mizi, kot ob zadnji večerji, prebrala že skoraj vse svoje umotvore. 15 najbolj zagretim poslušalcem, ki ponavadi ne zamudijo nobenega lit. večera, sva še midva dodala nekaj svojih črkarskih cvetk. Ko se je dovolj gost  mrak nagnetel pod trame, smo jo počasi ubrali vsak na svoj dom, s prijetnim občutkom, da smo bili zopet v odlični družbi. Barbi hvala!

Sobota in Gospodov dan, sta bila še polna vtisov, brez posebnih pretresov. Samo lenarjenje in obvezna večerna enourna hitra hoja čez Smukov grič.
Ponedeljkova ponovitev hoje in večerni klepet na telefonski relaciji Anglija-Idrija. Takrat pa je kot vedno na koncu nekaj kanilo, pa ne v pir, ampak v dlani.
Pa še na blogu sem prebrala, da je Dare Likar končno skupaj zmohal knjigo in jo bo predstavil 19. junija v Spodnji Idriji. Hvala bogu, da bom lahko njegove čudovite zgodbe vzela v roke, kar je bolj komot kot branje z ekrana.
Seveda da pridem, čeprav v oštarijo, razen če ne bo zamedlo. Se bodo Zeleni oblaki malo oddahnili od moje teže, ker ne bom tisti dan z njimi oblačila v logaškem Grajskem parku, na poletnem lit. branju. saj bi rada, ampak veste kako je na dveh stolih.
S ta glavnimi smo se itak videli v petek 4. junija, na letnem koncertu Ženskega pevskega zbora, v katerem prepevata tudi naša predsednica Branka Novak in članica Bojana Levinger, ki je tudi že od ustanovitve pevskega zbora pred 13 leti njegova predsednica.Njihov zborovodja Zdravko Novak, dobitnik februarskega priznanja za izjemne dosežke na področju kulture, pa je itak zaslužen, da je zbor nosilec srebrnih priznanj v letih 2004, 2006 in 2009.
Ne samo meni, tudi Vandi zraven mene in še komu je ta večer nekaj kanilo in smrknilo v robec.

Ko se pesniki grejo maraton v Železnikih.

Topel sobotni večer in skriti kotiček pred galerijo muzeja v Železnikih, je privabil večjezične pesnike od blizu in daleč, celo iz daljne štajerske dežele na pesniški maraton, pod taktirko pesnika  Tomaža Šturma.
Spet smo bili najštevilčnejši člani društva RIS.
Raf Lapajne, Marta Šavli, Vladimir Kržišnik in jaz, smo vedrili od vsega začetka prireditve in bili deležni simpatične osnovnošolske poezije in podelitve nagrad najboljšim nadobudnežem.
Po prvi bralni rundi za odrasle, smo si zaslužili obilen in odličen pesniški gokaž z dobro kapljico.
Za poležek po dobri hrani, je za nekaj preburnih taktov poskrbel mlad rock band. Nekaterim bi za polovico zmanjšani decibeli kar prav prišli, da bi vmes lahko še kakšno rekli.
No ja, med daljšo pavzo je sledila druga runda branja. Ker nas je bilo udeležencev malo, glede na na število iz prejšnjih let, smo vsi prišli na vrsto še enkrat.
Tokrat je tudi naša predsednica RISa Andra Jereb, ki je prišla na prireditev kot zapozneli potnik, dobila besedo.
Ko se je po drugem krogu branja obetal nov naval rock glasbe in so nekateri že obupno naslanjali komolce na mize, nas je šesterica raje pobrala domov. Dolgost življenja pesniškega maratona mi ni znana.
Mene je drugi dan čakalo še romanje v Benečijo.

Kal v poeziji ali umetnost brez meja.

Ko se kolesa zavrtijo proti tminski deželi in naprej ter po radiu ravno takrat zapojejo Beneški fantje, ja takrat mi pa kaplja kane...
Vožnja brez besed , le pogled na pokrajino v čudovitem opoldnevu je rezal sliko za sliko.
Že nad tolminskim Kozlovim robom so se pojavili prvi pisani ptiči, ki so izkoriščali termiko toplih vzgonskih sap in jadrali, jadrali. Potem Krn, ki je bil pod megleno kučmo jadralcev sicer ni pustil blizu, zato pa je veriga posoškega hribovja do Robiča izgledala kot mavrična trganka  napikana na nebo. Še zadnjo svežino zraka pred vročim poletjem je rezalo približno 170 jadralnih kupol. Sicer v tej množici ni šlo brez nesreč so poročali časopisi. Na žalost je nekdo podrsal pobočje kobariškega Stola in idila se je skalila na Ladrskem vrhu, ko je drevo sicer  usmiljeno obesilo jadralnega padalca, da jo je odnesel le z nekaj odrgninami.
Nekaj zlomov je zahtevala tudi mati zemlja ob pretrdem pristanku.

Kal v poeziji z letošnjim motom: "Čar besed", me je zopet zvabil. Kljub temu, da sem bila lani nagrajena na anonimnem natečaju z zlato plaketo, sem se udeležila tudi letošnjega srečanja, zaradi prisrčnih ljudi v teh beneških odmaknjenih vaseh, ki še govore po naše. Od župana Podbonesca, do organizatorjev, učiteljev, kulturnih delavcev in vaščanov, ki te sprejmejo tako prisrčno, kot da si  njihov. Celo župan se te spomni od lani.
Zlatko Smrekar s kobariškega, lanskoletni drugonagrajenec, novopečeni predsednik društva PO-BE-RE, Posočja, Benečije in Rezije, je napel vse sile in čare, da sem se priključila njihovi literarni sekciji.
"Zakaj pa ne, bova dva?" si je mislil Vladimir, moj literarni spremljevalec in taksist ter se prištulil zraven.
Tako bova še midva vedrila od Notranjske, do skrajnega roba, kjer se še sliši slovenska beseda.
Uvod v podelitev nagrad so imeli Nediški pobje, vsi že po Abrahamu in narečno hudomušni v svojem petju.
Vmes so harmonikaša in trobentač urezali nekaj slovenskih narodnozabavnih viž, da je iz prenekaterih ust prišel prisrčen: "Bravi, bravi!"
Nagrade so romale med italijansko in špansko pišoče pesnike.
Vroče popoldne in večer se je nadaljeval v ponagradno druženje ob dobri domači hrani. Mrak je priklical mrč in meglice na nadiško pogorje in dalje čez Matajur in začel priganjati k slovesu. In spet je kaplja kanila tokrat v rdeče vino.

Za tokratni natečaj sem poslala tole pesem:


Čar besed

Besede so čar večnosti
v neskončnem risu življenja.
Ujetnice pesnikov
in sužnje trubadurjev,
ki pripeti na oblake
rišejo rožni zahod.

Čar besed je v igri ognja
zavitega v morsko peno,
da rodijo Rilkeja,
elegije in Panterja.

Samo za cesto in ljubezen
ni pravih besed,
so le približne nianse.
Ti si odšel itak brez njih
in pustil sanje zbledeti.


Hvala in lep pozdrav Marjeti in Zlatku do naslednjega srečanja!



















Čao! Ana Balantič