torek, 8. junij 2010

Kadar kaplja kane...

Za spremembo malo sentimentalnosti. Ta žauba ne bo nikomur škodila. Tisti, ki se vas nič ne dotakne in vam nikoli ne kapne v pir, vam pa bog pomagej.
K takemu pisanju me je primoral čudoviti šopek travniškega poletja, ki ga je v vazo nataknil Dare in ga poklonil mami za rojstni dan.  Kakšen sin, da ne rečem ta pravi dec. Ob taki pozornosti mora celo vesoljnemu spletu nekaj kaniti, magari v pir. Pridružujem se čestitki čeprav pozno, a iz srca.

No ja, pretekli teden, to je v petek 28. maja, se je začel z Zelenooblaškim piknikom v Borovnici, ki ga je organizirala naša članica Barbara Rot. Ob potočku pod kozolcem, je bila kot za ohcet obložena miza. Barbi že ve, da poetom in pisateljem nič pametnega ne kapne in odveže jezika, kot dober zalogaj in krščena kapljica.
Ko sva se z Vladimirjem počasi, kot se zanj spodobi, pricincala, seveda s poldrugo uro zamude, je Oblačna bratovščina posedena pri dolgi mizi, kot ob zadnji večerji, prebrala že skoraj vse svoje umotvore. 15 najbolj zagretim poslušalcem, ki ponavadi ne zamudijo nobenega lit. večera, sva še midva dodala nekaj svojih črkarskih cvetk. Ko se je dovolj gost  mrak nagnetel pod trame, smo jo počasi ubrali vsak na svoj dom, s prijetnim občutkom, da smo bili zopet v odlični družbi. Barbi hvala!

Sobota in Gospodov dan, sta bila še polna vtisov, brez posebnih pretresov. Samo lenarjenje in obvezna večerna enourna hitra hoja čez Smukov grič.
Ponedeljkova ponovitev hoje in večerni klepet na telefonski relaciji Anglija-Idrija. Takrat pa je kot vedno na koncu nekaj kanilo, pa ne v pir, ampak v dlani.
Pa še na blogu sem prebrala, da je Dare Likar končno skupaj zmohal knjigo in jo bo predstavil 19. junija v Spodnji Idriji. Hvala bogu, da bom lahko njegove čudovite zgodbe vzela v roke, kar je bolj komot kot branje z ekrana.
Seveda da pridem, čeprav v oštarijo, razen če ne bo zamedlo. Se bodo Zeleni oblaki malo oddahnili od moje teže, ker ne bom tisti dan z njimi oblačila v logaškem Grajskem parku, na poletnem lit. branju. saj bi rada, ampak veste kako je na dveh stolih.
S ta glavnimi smo se itak videli v petek 4. junija, na letnem koncertu Ženskega pevskega zbora, v katerem prepevata tudi naša predsednica Branka Novak in članica Bojana Levinger, ki je tudi že od ustanovitve pevskega zbora pred 13 leti njegova predsednica.Njihov zborovodja Zdravko Novak, dobitnik februarskega priznanja za izjemne dosežke na področju kulture, pa je itak zaslužen, da je zbor nosilec srebrnih priznanj v letih 2004, 2006 in 2009.
Ne samo meni, tudi Vandi zraven mene in še komu je ta večer nekaj kanilo in smrknilo v robec.

Ko se pesniki grejo maraton v Železnikih.

Topel sobotni večer in skriti kotiček pred galerijo muzeja v Železnikih, je privabil večjezične pesnike od blizu in daleč, celo iz daljne štajerske dežele na pesniški maraton, pod taktirko pesnika  Tomaža Šturma.
Spet smo bili najštevilčnejši člani društva RIS.
Raf Lapajne, Marta Šavli, Vladimir Kržišnik in jaz, smo vedrili od vsega začetka prireditve in bili deležni simpatične osnovnošolske poezije in podelitve nagrad najboljšim nadobudnežem.
Po prvi bralni rundi za odrasle, smo si zaslužili obilen in odličen pesniški gokaž z dobro kapljico.
Za poležek po dobri hrani, je za nekaj preburnih taktov poskrbel mlad rock band. Nekaterim bi za polovico zmanjšani decibeli kar prav prišli, da bi vmes lahko še kakšno rekli.
No ja, med daljšo pavzo je sledila druga runda branja. Ker nas je bilo udeležencev malo, glede na na število iz prejšnjih let, smo vsi prišli na vrsto še enkrat.
Tokrat je tudi naša predsednica RISa Andra Jereb, ki je prišla na prireditev kot zapozneli potnik, dobila besedo.
Ko se je po drugem krogu branja obetal nov naval rock glasbe in so nekateri že obupno naslanjali komolce na mize, nas je šesterica raje pobrala domov. Dolgost življenja pesniškega maratona mi ni znana.
Mene je drugi dan čakalo še romanje v Benečijo.

Kal v poeziji ali umetnost brez meja.

Ko se kolesa zavrtijo proti tminski deželi in naprej ter po radiu ravno takrat zapojejo Beneški fantje, ja takrat mi pa kaplja kane...
Vožnja brez besed , le pogled na pokrajino v čudovitem opoldnevu je rezal sliko za sliko.
Že nad tolminskim Kozlovim robom so se pojavili prvi pisani ptiči, ki so izkoriščali termiko toplih vzgonskih sap in jadrali, jadrali. Potem Krn, ki je bil pod megleno kučmo jadralcev sicer ni pustil blizu, zato pa je veriga posoškega hribovja do Robiča izgledala kot mavrična trganka  napikana na nebo. Še zadnjo svežino zraka pred vročim poletjem je rezalo približno 170 jadralnih kupol. Sicer v tej množici ni šlo brez nesreč so poročali časopisi. Na žalost je nekdo podrsal pobočje kobariškega Stola in idila se je skalila na Ladrskem vrhu, ko je drevo sicer  usmiljeno obesilo jadralnega padalca, da jo je odnesel le z nekaj odrgninami.
Nekaj zlomov je zahtevala tudi mati zemlja ob pretrdem pristanku.

Kal v poeziji z letošnjim motom: "Čar besed", me je zopet zvabil. Kljub temu, da sem bila lani nagrajena na anonimnem natečaju z zlato plaketo, sem se udeležila tudi letošnjega srečanja, zaradi prisrčnih ljudi v teh beneških odmaknjenih vaseh, ki še govore po naše. Od župana Podbonesca, do organizatorjev, učiteljev, kulturnih delavcev in vaščanov, ki te sprejmejo tako prisrčno, kot da si  njihov. Celo župan se te spomni od lani.
Zlatko Smrekar s kobariškega, lanskoletni drugonagrajenec, novopečeni predsednik društva PO-BE-RE, Posočja, Benečije in Rezije, je napel vse sile in čare, da sem se priključila njihovi literarni sekciji.
"Zakaj pa ne, bova dva?" si je mislil Vladimir, moj literarni spremljevalec in taksist ter se prištulil zraven.
Tako bova še midva vedrila od Notranjske, do skrajnega roba, kjer se še sliši slovenska beseda.
Uvod v podelitev nagrad so imeli Nediški pobje, vsi že po Abrahamu in narečno hudomušni v svojem petju.
Vmes so harmonikaša in trobentač urezali nekaj slovenskih narodnozabavnih viž, da je iz prenekaterih ust prišel prisrčen: "Bravi, bravi!"
Nagrade so romale med italijansko in špansko pišoče pesnike.
Vroče popoldne in večer se je nadaljeval v ponagradno druženje ob dobri domači hrani. Mrak je priklical mrč in meglice na nadiško pogorje in dalje čez Matajur in začel priganjati k slovesu. In spet je kaplja kanila tokrat v rdeče vino.

Za tokratni natečaj sem poslala tole pesem:


Čar besed

Besede so čar večnosti
v neskončnem risu življenja.
Ujetnice pesnikov
in sužnje trubadurjev,
ki pripeti na oblake
rišejo rožni zahod.

Čar besed je v igri ognja
zavitega v morsko peno,
da rodijo Rilkeja,
elegije in Panterja.

Samo za cesto in ljubezen
ni pravih besed,
so le približne nianse.
Ti si odšel itak brez njih
in pustil sanje zbledeti.


Hvala in lep pozdrav Marjeti in Zlatku do naslednjega srečanja!



















Čao! Ana Balantič

1 komentar:

Anonimni pravi ...

Draga Ana! Srečanje s teboj v Calli je moji duši dobro delo. Ja, se je smejal Zlatko, ko sem mu rekla, da si napisala, da je napel vse svoje sile in čare, da bi te pritegnil v društvo. Kakorkoli, sem vesela, da si in da sta zraven. Lepo opisuješ pajsaž! A te lahko kar tukaj prosim, Ana, a bi mi lahko poslala fotke (si na Facebooku?)na katerih sem in je Zlatko? Tokrat jih ne morem snet dol. In - pisala sem Mihu,najprej bolj vljudno tipajoče, a z dobro predstavitvijo tvoje poezije, danes, ko sem dobila tvojo knjigo, za prevod. Počakajva na odgovor! Te lepo pozdravljam! Marjeta