Literarna kolonija na Vojskem

Ali vseslovenski mix proze in poezije
od 7.-9. maja 2010

Pravijo, petek slab začetek. Res ga je vreme sviralo sto na uro. Deževnovetrovna vojskarska planota je postala za tri dni naš drugi dom. Kar štirje člani lit. društva RIS smo bili lepo popedenani, Slavica Uršič in Stanka Žitnik na prozno, Sabina Eržen in Ana Balantič pa na pesniško delavnico.
A na literarni kažipot, ki smo ga začeli popoldne z mentorjema Meto Kušar in Jožetom Štucinom, vreme ni vplivalo. Temperatura omizja se je ob razgreti Metini debati celo dvignila za nekaj stopinj. V eni sapi smo pokurili tri ure spoznavanja med sabo, mišlenja o literaturi, zakaj pišemo, kje in kako, kajti mentorja sta med drugim tudi pesnika.
Ker je to že  moja deseta lit. šola in kolonija, vse slušatelje dobro poznam, le tu in tam kapne kdo na novo.
Marko iz Medvod je bil letos čisto frišen. Pa nič začetniško sramežljiv. V gobčnosti je skoraj prekosil oba mentorja, ki sta komaj zadostila vsem njegovim polemikam. 
Po večerji, postreženi z gluhimi štruklji, so v goste prišli še ostali člani lit. društva RIS in pod vodstvom predsednice Andre Jereb pričarali prijeten večer proze in poezije.
Piko na i sta dodala še mentorja, ki sta izmenično predstavila svoje pesmi.

V deževno soboto vrženi nekateri neprespani in od višinskega zraka prezebli, smo se ogreli šele na delavnici , ko nas je poete Jožko Štucin popeljal v skrivnosti pesnjenja haikujev.
To je japonska pesnitev iz kulture ZEN. Je trivrstičnica s 17 zlogi. Prvi verz ima pet zlogov drugi sedem in tretji zopet pet. V današnjem pisanju teh zapovedi ni treba upoštevati, le trivrstičnica ostane. Pesem sestoji iz treh misli, torej dveh ločenih povedi in zaključne misli.
Marko je že med predavanjem, kar naprej nekaj čečkal po zvezku in na koncu obelodanil, da ga je čisto potegnilo notri in je naklepal trideset haikujev.
"Če bi pozorneje poslušal, bi ne bilo v njih toliko kvantitete, ampak kvalitete," mu je po prebranem navrgel Štucin.
Sicer se je ta Markova vnema do drugega dne polegla in izdavil je, da ga ta zvrst ni osvojila, da bo ostal kar pri tradiciji rimanih pesmi. Tudi sama ne maram preveč te zvrsti poezije. Res je kot pravijo, da ne sodi v naš prostor in način izražanja.
Vsak po svojih močeh smo naredili domačo nalogo in sicer, treba je bilo napisati nekaj haikujev in vsaj iz enega napisati dolgo pesem.
Popoldanski obisk irijskega rudnika, sem jaz prešpricala, ker se bojim njegove globočine in v tistem času napisala tri haikuje, iz njih pa dve dooolgi pesmi.
Po ogledu rudnika in poslušanje Prekmandlca, je bil na vrsti bralni večer posvečen sto letnici rojstva pisatelja Cirila Kosmača in stodeset letnici rojstva Franceta Bevka.
Primerjava med obema pisateljema, ki ju le Primorska postavlja na piedestal in sta v širšem prostoru skoraj že pozabljena. Sploh Bevkova mladinska dela postajajo za osnovnošolsko mladino nerazumljiva. Na primer Pestrna, ker današnji otroci težko dojamejo ta termin "pestrna".
Sploh, da gre otrok nekam za pestrno in pojasnjevanje takoj zmanjša vnemo po branju.
"Čisti Karl May!" je butnilo iz Štucina, ob odlomku iz Petra Klepca.
Iz slušateljice Sabine Eržen je nato planila vsa primorska zavednost in je z domoljubno zavestjo oporekala:
"Veš Joško, če ne bi bilo toliko Čedrmacev in njemu podobnih se verjetno slovenski jezik na Primorskem ne bi ohranil in Bevk je s Čedrmacem zabil klin v primorsko dušo. Jaz vem, kako smo imeli Bevka radi, cela Primorska ga je oboževala in ljubila njegova dela.
"Saj ga ne devam v nič, tudi jaz ga imam rad le...," se je branil tudi Jožko tudi pred Meto. 
Nato je sledil dvoboj Meta in Jožko, ki je ves prežet z Kosmačevim briljantnim jezikom in njegovimi deli, ki ne bodo nikoli zastarala. Sploh edina pravljica, ki je izšla po pisateljevi smrti,  Kamen in njiva.
Jožko je poudaril izvrsten čustven izliv ljubezni kamna z vrha Rodice do njive v ravnici, ki je bila vsak letni čas drugačnih barv. V pravljici kamen odkrhnjen od svoje rodiške matere, stoletja potuje, da se končno spoji z ljubljeno njivo. In samo ta opis pove, da bodo Kosmačeva dela vedno zanimiva za bralce, čeprav
le za primorske, ker ga v  širšem slovenskem prostoru še vedno ne omenjajo dovolj.    
Na dan je prišla tudi debata o čustvovanju in nenadoma smo iztirili. Markov način, kako je zvečer enostavno zaprl vrata sobe, kjer je na parah ležal njegov pokojni oče. "Ponavadi se ob mrliču bedi," je bila kritična Meta. Sledil je spopad kao z brezčutnežem, ki je hotel povedati le to, da gre življenje po smrti dalje in lahko žaluješ, četudi pri mrliču ne bediš. Z mentorico Meto sta se udarila do najvišje strune. Izid je bil izenačen, ker je vmes posegla sodnica Dragica  in zahtevala zamenjavo plošče.
Pet ur trajajoča debata in branje zbranih odlomkov iz Kosmačevih in Bevkovih del, nas je utrujene polegla do naslednjega dne. Le Marko je še prej dodal, da se bo nocoj dvakrat zaklenil.

Nedelja, sončno vstajanje in sprehod do bližnjega ovinka, ob poti mokre glave spominčic in regrata.
Iz treh, so nastale štiri ure delavnice. Samo pet slušateljev pa taka debata, kaj bi bilo, če bi jih bilo kot po navadi deset. Prozaisti v spodnjih prostorih so končali pravočasno, le pesniki smo se zamudili ob prebiranju domače naloge in ocenjevanju poslanih del, ker je vsak še toliko naložil v svoj bran.

Po domačih žlikrofih, je sledilo branje domačih nalog skupaj s prozaisti.
Dolgo poslavljanje in obljuba, da se zopet srečamo v septembru v Slopah.

Iz mojih haikujev je nastalo tole


Črne jagode

Zaplesala sva,
ker je bil večer
in so bile kresnice.

Začutila sem,

da si zavit v molitev ustavil korak

boječ se šepetanja mojih vej,

ki se stezajo v nebo

in prosijo za greh.

Kresnice so se pogasile z roso

in trave zajokale v jutro.

Ostale so sklenjene roke

zdrobljene črne jagode

in pritajena spoved

 Požirek ljubezni

Prelita v eno

sva pod trhlim kostanjem

risala lunino senco,

šepetala nesmisle spečim pticam.

Da je bog, si mi rekel

in greh, ko sva grela bližino.

Nisi se pustil globinam,

da bi te vsrkale vase.

Molitev si vlačil med rjuhe,

vase potájil prepletene ude,

z žegnano vodo

polival žerjavico v peklu,

k spovedi hujskal strasti.

Morda te je danes sram

tistega požirka ljubezni?

Lep pozdrav vsem udeležencem lit. šole in vsem ljubiteljem lepe besede.

 Darku Likarju pa več poguma za drugič, da se nam pridruži. To sem napisala, ker je on tako želel.

Čao! Ana Balantič