Nitke iz katerih se spletajo umetnine

30.april 2010

"Bom pa še na žirovsko stran pogledala, kako izgledajo njihovi dnevi čipkarije!" sem si dejala, ko mi je Milena poslala povabilo na klekljarski literarni natečaj. Tokrat sem poslala prozni tekst. Da bi svojo zamisel spravila v pesniško obliko, mi nekako ni šlo. Še za zgodbo sem cincala, jo poslati ali ne.
"Le pošlji, bova šli skupaj!" je bila vztrajna Valči. In sva šli.
Milena Miklavčič je vodila večer skozi čipko in branje najboljših odlomkov od 47 prispelih besedil.
Večer je oplemenitil kitarist Mario Kurtjak, ki si je na koncu zaslužil celo čipkasto torto.
"A tako sem slabo napisala, da ni bilo niti za prebrati!" se je mlelo v meni, ko so bili že vsi teksti v ušesih poslušalcev.
Milena pa: "No, sedaj bomo razglasili še nagrajence!"
Od zadaj seveda. "Tretjo nagrado dobiii, (premor in nagajiv nasmeh) Ana Balantič. 
Občutke ob prejemu bronaste čipke, bom prihranila zase.
Drugo nagrado si je prislužila Alenka Abram iz Cerkna, prvo pa Veso Pirnat-Brolski iz Kopra.
Iz moje poznane druščine so prispevke poslali tudi  Dare Likar, Andra Jereb, Marta Šavli in Slavica Uršič iz društva Ris in literarni sopotnici Valči Kavčič in Joži Kokalj.


Moj literarni prispevek se glasi takole

Nitke iz katerih se spletajo ometnine

Ko so pospravljeni lonci, družina lenobno meša zrak po stanovanju, vzame Tonca bulo in jerbas pod pazduho, v veži pograbi še stol in pručko ter steče pod hruško. Nihče od domačih ni niti opazil, da je zaloputnila vrata za sabo. Pod hruško je že bila zbrana ženska druščina iz soseske.
Jeziki so se namakali v plaudrah in klekeljni so se potili v popoldanskem soncu.
Tilda je na buli pravkar odgrnila bel robec pod katerim je bil skrbno zložen klekljan prt.
Ko je zjeftala še zadnji par klekeljnov in ga odrezala, je samo še nekaj bucik držalo prt na papircu, toliko, da se ga je dalo razgrniti v vsej svoji veličini.
Oh in joh, je šel od ust do ust, ko je razgrnila to lepoto. Rožce in listi polpremeta z značilno žilico po sredini, so se raztezali ob straneh in bogato zapolnili vogale.
"Ta bo za našo ta mlado!" se je pobahala, da bi zavist zlezla med vasovalke.Zavist? Vsaka je vendar imela na buli toliko zapletenih vzorcev, enega lepšega od drugega.
"Ja Tonca, kaj si pa ti danes tako kasna?"
"Kaj, kaj, saj veš, da preden Korl ob časopisu počasi znosi v svoj žlodec vso mojo kuho in mularija prežveči dnevne lumparije ter premeče hrano po krožnikih, se še sama komaj prebijem skozi pospravljanje. Bula tam v kotu pa veka. Vidiš, to barvno tihožitje delam že celo večnost. Za vsakih nekaj postavkov rabim drugačen sukanec. Več poje kolovrat kot klekeljni. Samo striženje, ti pravim pa še sukanec je tako tanek. Ampak, ko bo enkrat v okvirju na steni... Ja, potem se bom lotila srednjeveške barkače na razburkanem morju. Sem že snela sliko iz interneta za mušter. Komaj čakam ta novi izziv, le tisti valovi in svetilnik me skrbijo, kakšen premet in barve bodo najbolj pasale."
"A ste videle pri Cenkovih tiste zavese. Madonca, toliko špic na kupu pa še nikjer. Pa še ta široki ris in ribice. Koliko dela za vsa ogromna okna. Na oknu lovske sobe imajo slklekljanega celo jelena. Gotovo so bogatinom klekljali mati zastonj, da se jim prikupijo." je zajedlivo izpljunila Mila.
"Ja, Cenkova ta stara od zlodja lepo kleklja!" je povzela Tilda.
"Pri njej sem se naučila delati take rožce. Kar naprej je drezala vame:
"Le dobro posukaj in zategni, da bodo špice stale kot poštirkane!"
Pokazala mi je svojo balo. Rjuhe in blazine iz samih kranclnouk. Prt, da te kap. Z robom iz samih tulp, ki se širi proti sredini z dolgimi jeziki listov. Vse špice na roke všite. Robci, da se vanje ne bi nikoli useknil. Pa sem jo pobarala, kam bo z vsem tem, ker le preklada po omarah, toliko, da se bogastva nagleda, z rokami kot bi božala otroka gre vsakič nežno čezenj in ga spravi nazaj."
"Ja za ta mlade!"
"Kakšna pamet? Poglejte Tonco, vse kar skleklja tu uporablja. Dnevno sobo je spremenila v galerijo. Kavo ti postreže na čipkastem prtu, se nič ne boji madežev in tudi spi med čipkastimi umetninami. To je ta prava klekljarica!" je Zalka mignila proti Tonci in še dodala:
"A ste videle Suzano na Veliko noč. V cerkev je prišla v novem svetlomodrem kostimu s klekljanim ovratnikom in na rokah je imela prav take rokavice?"
"Le glejte drage gospe kako se to nosi!" si je z visoko vzdignjeno glavo mislila, čeprav je vse kupila. Sama te obrti ne obvlada.
Tonca je samo skromno dodala: "Vem, da ima vsaka od nas doma vsaj ovratnik, a ga samo sramežljivo vlači iz predala, pomerja pred ogledalom, ko je čas z njim stopiti na ulico, ga sramežljivo sname. Naše roke zmorejo preplesti toliko nitk v neprecenljive umetnine. stanovanje, ki ne pozna sramu, že kitimo z njimi, ampak, da bi si špice nadele za v javnost. Kje pa, tukaj uplahne ves pogum. To belo bogastvo znamo samo ustvarjati. S ponosom. Nositi ga, kot da nas je sram. Kot da mu nismo v svoji skromnosti dorasle."

Čao!
Ana Balantič