Patricija Dodič in ČRNO OBROBLJENE OČI

Vasica Rodik ob vznožju Brkinov je imela ta večer prav res Črno obrobljene oči.
S prekrasnim ambientom pravkar odprtega kmečkega turizma Frišketovih se je ujel žametni glas pesnice Patricije Dodič univ. dipl. slovenistke in francistke doma iz vasi Obrov, ki je "jušto na konfini" Brkinov, Krasa in Čičarije, med Italijo,  Slovenijo in Hrvaško.
Pred leti je bila dobitnica nagrade za najboljšo regijsko pesnico na Mladi Urški in drugo nagrajena na Veronikinih dnevih v Novem Mestu.
"Enkrat takrat, ko so cvetele rože vseh barv ... takrat enkrat me je vesolje izpljunilo na ta planetek ... Pišem od kar pomnim. Prva pesem je nastala v tretjem razredu. Tisti čas, ko so sošolci napisali nekaj vrstic, je moja pesem dobila nekaj strani. Učiteljica se je držala za kateder in se smejala dolgi izpovedi brez repa in glave. Ampak rimala se pa je!"
Tako se je predstavila gostobesedka in med trepetajoči plamen bakle, ki se je poigraval z njenim nasmehom, dodala morje novih pesmi iz druge pesniške zbirke Črno obrobljene oči.
Kitarist in pevec Toni Škrlj iz dua Romantik, ta večer solist, ker se je njegov duo partner Kristjan Dekleva maturantsko namakal nekje na morju, pa je izpod slamnika v njeno poezijo vnesel nekaj romantike v stilu"ala Istok Mlakar".
Patricija pa je nadaljevala: "Moja zgodba se ne konča s prvo in drugo knjig. Se kar nadaljuje. Pesmi samo zorijo in meni tako ljuba gostota pridevnikov se izčiščuje. Ne bom preveč bluzila o tem kaj pomeni beseda POBOŽ, ki sem jo izumila. 
To je: neminljivost dotika - prižemanje h koži - meander občutij - ko si rečeva, da je lepo - to je ... Mama je ob čudnih besedah vedno poskočila, češ, saj imam vendar nekaj izobrazbe, pa take mečem ven. No, ste videli sem že zabluzila. Ostalo si preberite kar v pesmi! Seveda tudi pesem zvonov rodiške Svete Trojice, ki pravkar poje večerni Ave, je en tak POBOŽ," je svoj smeh in odmev brona, ki se je vmešal v njeno pripoved, stresla med poslušalce.
Ja, do solz nas je pobožala s svojo neustavljivo pripovedjo, njene prijatelje, in vsakemu dodala še topel objem snidenja in slovesa.
"Če bi vedela, da prideš nocoj, bi ti prinesla vrtnico, pa pridi še, ki te imam tako rada!" me ni spustila iz objema.
"Pridem še in te pobožam!" Ana
Patricijo, ki je že lani svojo prvo pesniško zbirko predstavila v Idriji in njene mlade glasbene spremljevalce bomo imeli zopet priliko srečati v Idriji 14. avgusta 2010 na placu ali v kavarni. Vabljeni, ne bo vam žal.


Nekdo je vprašal, kaj je to pobož

Neminljivost dotika.
Šepetalec senc.
Ko s prstom narišeš zemljevid -
od tretjega očesa navzdol proti konici nosu.
Menda to delamo le pripadniki istega rodu.
Drugačno zavetrje srca - vzporedno z nasmehom.
Prižemanje h koži - kalejdoskopski preblisk miru.
Meandri občutij - do zabrisa čudenj in strahu.
Zakljunjanje in zaklinjanje.
Zaklepanje in odklepanje.
Cezannov magnetizem s hrbtiščem dlani.
Ko odmisliš in zabrišeš, kar je odvečnega.
Mirujoči gib in rdeča pentlja.
Mezenje drugačnih nebes skozi ožilje poti.
Ko se zaobliš, preden padeš na tla.
Ko pokrčiš kolena in vsrčiš vse energije sveta.
Ko se zaluniš, zasončiš, zasenčiš, odsenčiš.
Ko veš.
Ko od začetka do začetka žariš.
Božaš razpoke.
Čutiš.
Veš.
Ko mi ponudiš sedenje na klopi
ob bambusu in gledanju v nebo.
Medtem ko čas jezikuje okoli ušes, oči in teles.
Ko postajava všitek tišine in brstenje v smehu.
Ko si rečeva, da je lepo.
Ko se mi skozi razporek dotikaš bradavic.
To je pobož.

Patricija Dodič

Lep sončno pesniški pozdrav!
Čao! Ana Balantič

Ko zacveti sončna roža šentjanževka

     Tisti, ki počitnikujemo celo leto, gremo ta čas, ko se drugi potijo na morju, nabirat zdravilne rožice.
     Ko se zvijugaš do Vojskarske planote, se tam počutiš kot orel. Zamahneš s krili in izgine vsa mestna zatohlost prepojena s foušijo, sosedskimi interesi in zdrahami.
Šenjanževa roža, ki nosi v sebi sonce, osvetli temne strani duše, pozdravi živce in razveseli srce,  te zvabi v globače, čez senožeti in obronke, kjer ne srečaš žive duše. Le srno splašiš, ko prilomastiš do roba jase, da počeneš za nujo in zajca vidiš, ki jo, bog ve pred kom, ubira čez hrib. Zato tam gori rasejo zdravje in dobri ljudje. Seveda z izjemami kot povsod. So taki, ki te imajo radi in ti natrosijo zgodb, ki jih ni v nobeni knjigi ali TV oddaji.
     So v hiši, ki stoji na ovinku pod vasjo, vsa v rožah kot pravljica, le cesta je zarezana med njo in razkošno lipo, ki lahko v svojo senco sprejme stotnijo ljudi.
     "Dokler je žled ni oklestil, si tudi ob večjem dežju ostal pod njo suh. Vedno so se kosci in grabljice odpočivali v njeni hladni sapi. Če bi znala govoriti, koliko zgodb bi, razen dišečega cvetja, še natresla?"
Tako v njenem hladu z mano možujeta dekleti ob domačem ribezovem soku.

     Že dolgo se poznamo. Njune stiske so nas še bolj zbližale. Le nekaj let pred upokojitvijo, sta čez noč ostali brez službe. Ni ga bilo, ki bi jima dal pravi nasvet in pomoč. Cela planota ni premogla koščka praznega prostora kamor bi ob zaprtju trgovine spravili robo. Vsi so, misleč samo nase, dvignili roke. Še več, celo posmehovali so se in nekdo iz doline je junačil:
     "Zdaj pa imata, ker se nista omožili.!"
     "A da bi ju kdo pretepal in grdo gledal, kot ti tvojo! Saj nisi vreden, da te sploh pogledata!" mu je nekdo zaloputnil usta. 
Celo od božjega poslanca je prišlo samo nekaj tolažilnih besed in:
    "Jaz ne morem nič pri tem!"
     "Lahko bi oznanil in bi ga poslušali verniki in zakrknjenci!" sem vzrojila, ko se mi je nabrala vaška brezbrižnost, ki sta mi jo, že prepozno, boječe zaupali. Oni dve sta samo sklonili glavo. Vseeno se je kolo začelo vrteti v pravo smer. Nasveti nekaterih služb so samo pokasirali njuno bedo, omilil jo je čas, ki je postal njun zaveznik. Seveda so ostale skrbi, vendar živce sta si pa le odpočili. Čisto spodobno živita, čeprav pri hiši ni bilo nikoli avta in televizije, ki bi ju poneumljala.
     "Saj imava danes še več dela. Le kako sva zmogli še tisto vaško trgovino? Ampak svobodni sva, lakote ni in za ata lahko bolje skrbiva,"otroško naivno obe hkrati potisneta vame vse, kar sem jima pred leti vztrajno dopovedovala. Kako me poboža njun vzklik betežnemu očetu:
     "Ata, šivilja gre, tista ...
Kadar se katera oglasi pri meni, ne pozabi na atove pozdrave.
Da bi me tikali, o to pa ne.

     "Marec se je pravkar izvil iz zimskega obroča in midve že tri noči nisva spali. Čisto preč sva bili. Ata v 93. letu, skoraj čisto slep. Na hitro se ga je nekaj lotilo. Ponoči je že tako oslabel, da je morala priti zdravnica.
Komaj smo ga spravili malo k sebi, ko se je naenkrat v štali začel direndaj. Koza! Po vsej sili je hotela ravno tisto noč stresti breme iz sebe. Ja, primeketalo je, se takoj postavilo na noge in poiskalo sesek.
Kot bi pognal tekoči trak, se je zgodba naslednjo noč ponovila.
     "Kar če naj bo, jaz ne morem več, pa magari če bo stril Belko!" se je tretjo noč uprlo Jožici, ki je kljub utrujenost ni zapustila hudo mušnost.
Ker gre v tretje rado, so bile v štali spet potrebne babice. Ko vse na vasi že spi, bi bila za kompliciran porod potrebna še moška roka. Pamet nama je od neprespanosti delala bolj tako. Pa sva vrgli sosedovega zaspanca iz tople postelje. Krepko se je lotil zadeve in tretjemu meketaču pomagal na svet.
V nekaj tedenskih presledkih, da sva se vsaj pošteno naspali, so mu sledili še trije. Zadnja mama pa se je štironožcu odrekla. Dudek je, hvala bogu, zrasel ob kravjem mleku. Mlada krava je komaj zmogla njegovo ješčnost in za nas je ostajalo le malo mleka. Ampak kam naenkrat z vso živadjo v tej majhni štali? Sosed je moral venomer nekaj cimprati, tu in tam kaj podšprajcati, da so nastale nove jasli za Belka, Rjavko, Liska Piko in Pikico in Črnka, za ostale, skupaj jih je štirinajst, še niti imen nimava." mi je natrosila Silva tisti večer pod lipo, ko je Črnko, ki jima jih je špičil najbolj neumne, tam za hišo še zadnjič pomežiknil v oranžasto kovinsko zarjo, ki se je umikala za Alpe.
     "Ja, ja, taka je ta, nihče jih ne pride kupit za nadaljno rejo, vsi bi jih spravili le v skrinje. Nama se pa tako smilijo," mi s prizanesljivim očitkom potožita dekleti, kot v molitev skleneta roke in se za trenutek pogrezneta vase.
     "Čudna je ta veriga preživetja! Kadar pride mesar nič ne vpraša in midve zamašiva ušesa in jo ubereva proti vasi."
Tokrat smo bile tri in kot bi predrl jez je začelo vreti iz njiju ter zabrisalo dogajanje doli za hišo.

     "Lastovke že vsa leta gnezdijo v našem hlevu. Ne veste, kako so gradile gnezda. Prva gradnja se jim je zrušila in z vztrajnostjo je nastajala druga. Letos kot zakleto nobeno gnezdo ne zdrži dolgo. Lastoke čepijo kar na ceveh in znova poizkušajo srečo. Da bi se preselile drugam, to pa ne! Morda jim bo tokrat uspelo?
Nič se ne menijo za naju, ko že na vse zgodaj robaniva okoli njih. Vedno počakajo toliko časa, da se iz hleva  spravi najprej živina, za njo se speljejo one. A ne kar nekam v daljave. Nad drobnico krožijo ves ljubi dan. Le kako ti žival ve kdo kam paše? Ko večer poleže živino po hlevu, se pripeljejo tudi one, nekajkrat obletijo hišo in pregledajo hlev kot češ:
     "Vse je pod kontrolo!"  Potem se potuhnejo v svoje perje in sanjajo veter na Vojskarski planoti."
   
Tako ena čez drugo hitita pripovedovati sestri, ki jima od jutra do trde teme pridne roke in oster gorski zrak pomagajo preživeti na majhni kmetiji.
Če bi bile besede dovolj!

Lepe počitnice, kjer koli boste nabirali zdravje, vam želim!
Čao! Ana Balantič

Festival v Benečiji

Benečija, sploh tisti del ob meji, mi ne da miru.. Čeprav ga je sam breg in lesovje, le tu in tam v strmino naslonjene vasice. Od daleč videti kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše se kot preplašeni otroci obešajo ena na drugo, da bi jih bližina obvarovala pred samoto.
Ena takih je Topolovo, ki je podobno orlovskemu gnezdu. Ene same štenge in skrlasti labirint ozkih poti, ki se kot pajkova mreža razpredajo med hišami. Tam, skora nad petsto metri višine se zgoraj pri cerkvi konča tudi cesta. Zato so temu kraji okoli sedemdesetih let dali nadimek Postaja Topoluove, kjer so se ljudje od nekdaj ustavljali, doživeli in odšli. Poti naprej itak ni bilo, samo zid in državna meja. Danes v vasi živita samo še dve družini,. Ostalo množico zapuščenih hiš, štal in prizidkov so nekdanji lastniki preuredili v počitniška bivališča.
Na obcestni kamen je umetnik zapisal: "Nebo nima mej!"
V tem kulturnem duhu, predvsem slovenskem in s festivalskim pridihom, vsako poletje zaživi vas. Do sedaj se je tam predstavilo nič koliko znanih domačih in tujih umetnikov. K temu pripomore privlačnost slovenskega narečja, kontrasti prvinske narave in glasna govorica kamna, ki se že od leta 1275 na strmem pobočju sestavlja v tisočere možne arhitekturne oblike.
"Ana pridi, boš doživela kulturo malo drugače," me je tja zvabil Zlatko Smrekar predsednik KUD  PO.BE.RE.
Po dveh urah ovinkov, vzponov in padcev, končno Postaja Topolovo. Z vprašanjem daleč prideš, smo druščina treh osebkov pretolkla kar nekaj šteng, ozkih prehodov, spotoma je Lado v objektiv polovil vse ganke, polkna, mostovže prizidke in škarpe, da smo prišli do kraja dogodka.
"Da ne boš razočarana, tukaj ni nič odvisno od ure, samo pred mrakom in po njem in kar bo pa bo," mi je hitel pojasnjevati Zlatko med prisrčnim objemom, presenečen, da sem sem zares odzvala povabilu.
"Ko si pa tako cincala v telefon."
Približno ob osmih, pred mrakom, je edina ravnica pred štalo napolnila množica obiskovalcev.
Duo, kontrabasist in skladatelj Tomaž Grom, ki je študiral na Brucknerjevem konservatoriju v Linzu, prejemnik Zlate ptice in obiskovalec svetovnih festivalov  in tolkalist Seiji Murayama, eksperimentalni glasbenik, improvizator in skladatelj živeč v Parizu, oba svetovno znana, sta skupaj izdala celo zgoščenko Nepretrganost.
No ja, za tisto preškripavanje pa moraš res biti bolj glasbeno podkovan, da ga razumeš.
"Pa veš koliko let študija je potrebno za to," mi reče Valči učiteljica glasbe.
Ob mraku smo se posedli na majhno dvorišče pred pobeljeno steno (platno). Projekcija dokumentarnega filma Trenutki reke,  Soča Sooča, avtoric Anje Medved in Nadje Velušček, nas je kot medkulturni okoljski projekt popeljal po eni najlepših rek od izvira do izliva v morje.
Zaključek je dodal publicist in pisatelj Ervin Hladnik Milharčič. Vse kar je naložil narodu je bilo v Italijanščini. Mogoče je na koncu dodal kaj v materinščini. O čem je bila debata čisti Slovenci nismo imeli pojma in smo jo po enajsti uri podurhali domov.Od tam smo seveda odšli lačni, ker so bili baje njoki v restavraciji zanič.
Zlatko: Da se bodo oni kulturno vedli še najmanj do enih in naj pridem 16. spet in 18. tudi, ko bo pisatelj Boris Pahor predstavil svojo novo knjigo pisem  in tako dalje. Potem je lepilo le popustilo, pomahali smo si, objeli pozaprta polkna in pustili hlad kraškega kamna v orlovskem gnezdu na Postaji Topolovo.

Do literarne šole v Slopah pa vesele počitnice. Naša Branka predsednica Zelenih oblakov se je na to odzvala takole:
"Komu drugemu bi plačalo društvo kotizacijo, kot vama z Vladimirjem, ki sta tako vestna obiskovalca šole pa še finančno od vseh najbolj na šibkih nogah."
Ja, kaj takega se zgodi samo v pravljici, da nekdo vidi tudi tvojo vsakomesečno stisko in ti kot zlata ribica izpolni željo. Hvala Branka, še za nazaj!

Toplo morje, hladno pijačo in eno veliko srce želim vsem, ki me imajo radi in dodajam malo pesniškega navdiha.

Zaradi odhajanja


Zate sem pozabila morje,
ker si bil val,
ki sem ga božala.
Zate sem pozabila
gore in reko,
ki je odnesla nasmeh,
ker si bil mimobežnica,
ki ne bo več dotik,
ker si bil sanje,
ki še vedno mečkajo blazino,
ker si odhajal,
ko si leta hodil mimo
in samo odhajal,
da si lahko odšel za vedno.



Čao!  Ana Balantič