petek, 03. april 2015

Poezija v slikah



 Namesto uvoda, vam podarim pesem  

Tisti mesec, ko vlada bodika, sem zrasla iz matere, prilagojena za vse mogoče podlage.
V snegu sem najbolj zelena, z rdečim patnoštrom jagod.
Polna čustev in trda kot ebenovina se grebem z resnico in za pravice.
Nikoli ne sodim črnim dušam, le zbodem, če kje je potreba.
Najbolj trdna sem zdaj, v srebrinastih letih, ko pred samoto bežim.
Priznam, tudi mene boli in včasih mi ni do žametnih čmrljev,
do cvetja na jablani, samo čakam na jugo, da ga omede z vej
in bom smela jokati, pribita na razvaline omrznjenih zvezd.
Danes me ima, da bi reka prišla mimo in mi z obraza zbrisala pljunek.
Da se bom jutri smejala skozi mrežo besed, ki umirajo z nesmrtnostjo
in bom na njihovih gomilah pustila stari črvivi plašč.

     Trinajst let je, kar sem v prostorih Idrijske mestne knjižnice prvič, še vsa negodna, predstavila svoje pesmi. Takrat je Dušan Mravlje napisal v Idrijske novice;
"Bili smo priča, ko je ena izmed navadnih žena zbrala zadosti poguma in na javni vpogled postavila svoje stvaritve, misli in občutja, pesmi. Marsikdo ne bi imel poguma, da svoje pisarije vrže v zobe javnosti. Izražena je bila želja, da ta večer ne bi ostal osamljen, ampak le prvi v nizu."
Preštevilnim so se potem res uresničile želje.

     V torek 31. marca sem bila pred hvaležnim občinstvom že sedmič. Šesta knjiga, Poezija v slikah, je najlepše darilo, ki sem si ga lahko podarila za uspešno petnajstletno prehojeno pot pisateljevanja.
V njej je tudi ciklus dvanajstih pesmi, ki sem jih  poslala na anonimni natečaj Mladika iz Trsta in zanj prejela prvo nagrado. Ugotovitev žirije, ki jo povzema poročevalec v časopisu Delo(6. 2. 2014), je, da so pesmi očarljiva izpoved, v kateri lirski subjekt vzporeja dogajanje v naravi z vzgibi lastne notranjosti in vzpostavlja neko ravnovesje med obema svetovoma. Ritem je harmonično uravnotežen in metaforika zelo izvirna." Vita Žerjal Pavlin pravi, da lirski cikel beremo, dojemamo kot celoto, v njem se izhodiščne lirske značilnosti lahko spremenijo v nelirske. V zgodbo, ki znova deluje lirsko.
Leta 2008 sem ravno tako prejela Mladikino prvo nagrado z obrazložitvijo, da je moja poezija intimistična in refleksivna, ki razkriva stiske posameznika in se sprašuje o smislu življenja, mimogrede pa išče pot iz lastne ujetosti.
Leta 2009 sem na anonimnem natečaju Calla in poesia v Benečiji dobila prvo nagrado in zlato plaketo za pesem Nočni nokturnu, ki je objavljena na 12. strani knjige.
    Že moj poklic je zahteval veliko inovativnosti, zato hočem danes tudi s klekljanjem pokazati samosvojost in se s svojimi slikami oddaljiti od klasične idrijske čipke. Ljubim barve in ker ne znam slikati, sem na svojstven način upodobila tisti del narave, ki je najbolj moj. Vse kar čutim ob pesmi, ki jo zapišem, je tudi v teh slikah neskončnost poezije, kjer se prepleta sukanec v barvno skladje in pripoveduje zgodbo. Dobrih pet let so se rojevale pesmi, prav toliko let je bilo potrebnih za klekljanje barvnih slik, katerih rdeča nit je ženska, zdaj kot svetilka, metulj, potem kot akt.
     Ker imajo poezija in slike toliko skupnega, me je nekega dne prešinilo, da bi vse to združila v eno celoto. Komu na čast bi pesmi ležale v predalu in slike samo visele na steni.
Iz vsega tega bi lahko nastala knjiga in možnost, da moje stvaritve še komu popestrijo umetniško žilico. Vendar sem se odrekla ukalupljenemu in včasih neprepričljivemu, da ne rečem puščobnemu izgledu nekaterih knjig. S svojo neustavljivo željo po kreativnosti, sem hotela svoji dodati nekaj posebnega samo mojega, zato so tudi vse slike šle skozi moj fotografski aparat in se spopadle z računalnikom.
                Tako je v spremni besedi o slikah napisala Ivana Leskovec:
     Čipke, ki jih vidimo na Aninih slikah, za naš idrijski prostor niso prav običajne. Tudi intenzivnih odtenkov celotnega barvnega spektra v tradicionalni idrijski čipki ne poznamo. Barvne upodobitve različnih motivov – človeških, rastlinskih, živalskih, predvsem pa elementov iz sveta arhitekture in vsakdanjih uporabnih predmetov, so bile doslej videne le izjemoma. Ani so predstavljale izziv. Njene klekljarske spretnosti niso zanemarljive. Za njo je devet let učenja v idrijski čipkarski šoli in mnoga leta klekljanja za zaslužek. V tem času se je nabralo kar nekaj znanja in izkušenj. Za klekljanje barvnih slik se je odločila, ker jo zanima improvizacija in ne mara ustaljenih, ukalupljenih stvari. Za vzorce, ki jih kleklja  ni papircev. Predloge si pripravi sama. Osnovo najde v revijah, na fotografijah, na spletnih straneh. Vrste tehnik in elementov ter barvne kombinacije sproti rastejo v njeni glavi in se prestavljajo na bulo. Smelo in pogumno. Ob tem velja spomniti, da se je bogastvo idrijske čipke oblikovalo skozi stoletja in desetletja. Prav tiste skromne in praviloma anonimne idrijske klekljarice, ki niso bile zadovoljne s tem, da vedno znova in znova, zaradi zaslužka seveda, klekljajo ene in iste čipke, so botrovale njenemu razvoju. Od drugod prinesene in ustaljene vzorce so preoblikovale po svoji podobi in jih tudi sklekljale po svoje. Tako se je skozi čas na Idrijskem razvila prepoznavna čipka, drugačna od drugih, in jo imenujemo idrijska čipka. Čipka, ki se je udomačila in razširila daleč naokrog.
Oblikovanje in ustvarjanje čipk je nikoli dokončan proces. Danes na prodajnih policah in v naših domovih najdemo tehnično dovršene čipke, ki so kopije historičnih, pa tudi nove avtorske, sodobne in eksperimentalne čipke, med katerimi  svoje mesto lahko najdejo tudi Anine. O klekljarskih tehnikah njenih napihnjenih dežnikov ali sončnikov, gracioznih dam, razkošnih svetilk, mogočnih gradov ... bi prav gotovo znale več napisati natančne učiteljice v čipkarski šoli, o ustreznosti in primernosti barvnih kombinacij bi znali razpravljati likovni kritiki, o mestu njenih čipk v razvoju idrijske čipke bodo enkrat kasneje pisali etnologi in zgodovinarji. Danes je važno le to, da Ani njene slike iz ″cvirna″ predstavljajo neizmeren vir ustvarjanja, nam pa naj, tako kot njena poezija, obarvajo dan in ga napolnijo z veseljem.
            Profesorica Ivana Slamič pa je v obširni spremni besedi zapisala:
"Naslov pesniške zbirke, ki jo s tem zapisom berem, je Poezija v slikah. Naslov razumem na dva načina: ne gre samo za klekljane slike, drugo polje njenega žlahtnega idrijskega ustvarjanja, ki pesmi spremljajo, pač pa za slikanje z besedami, ki so njen čopič, s katerim nastaja nov svet.
Mesto, z vsem svojim življenjem, sesipanjem in ponovnim pomladnim rojstvom, reka, vrbe igrajo na harfi njenih valov, pa je vendarle  prostor njenega bivanja in bivanja ljudi, ki so njen svet: otroka, ki je šel po svoje, matere in očeta, drugih, ki osmišljajo njeno bivanje. En krog se sklepa in začenja nov.
Vse to in mojstrstvo jezika je razlog, da pesmi Ane Balantič beremo, beremo in znova beremo. Da v njih prepoznavamo sami sebe, svojo sleherniško zgodbo, svoj utrip telesa, v katerem sta duh in srce prepletena v eno."
Na koncu je Slamičeva dodala tisto kar jo je že ob nastajanju knjige žulilo.
" Ko mi je Ana razkrila svoj načrt, kako si je zamislila novo knjigo, sem bila sprva navdušena, saj kaj takega še nisem videla. Vendar sem imela kasneje pomisleke. Zakaj za vsako tretjo pesmijo postaviti eno sliko, če pa bi bilo dovolj za vsako šesto.Vse skupaj se mi je zdelo preveč ... Toda, ko sem knjigo prvič držala v rokah, sem videla, kaj je Ana hotela s tem povedati."
     V takem duhu je potekal ta predstavitveni večer. Številno občinstvo, jaz jih imenujem kar moji prijatelji, sploh ni vedelo, kaj se skriva za naslovom Poezija v slikah. Vsi po vrsti so  zatrjevali, da je to knjiga presenečenja. Tudi zame je bila, ko sem jo prvič vzela v roke. Prej, ko je vse še na računalniku,  samo držiš pesti, da pride iz tiskarne vsaj približek .  A tokrat je bilo več kot preveč zadovoljivo in ganljivo. Zato se za izdelek gospodu Vochlu iz Logatca še enkrat toplo zahvalim.  
Predsednica lit. društva RIS Ivana Gantar je tako lepo povedala, da ta knjiga ne sodi na knjižne police, ampak za darilo, ki ga znova in znova prijemlješ v roke in se na njem ne nabira prah. Ivana, je zadela pravo.
Da je predstavitev potekala v duhu prihajajočega praznika knjige, je lektorica, profesorica Ivana Slamič s svojo profesionalno in pretanjeno nitko neumorno vezala mojo poezijo  s hvaležnimi poslušalci.  Kot da so na zaključku večera čisto pozabili, da je predstavitve konec, je ostala tišina in prejšnja zamaknjenost. So čalali na še? Se je med knjižnimi policami  ustavil čas ...?  Meni se prav gotovo je.  
Temu zapisu ni več kaj dodati. Govorila bo knjiga in tisti, ki si jo bodo umislili za darilo sebi ali svojim dragim.
Na kraju se še enkrat zahvalim direktorici Idrijske knjižnice in čitalnice Milanki Trušnovec, da smo rojstvo knjige Poezija v slikah lahko doživeli v njihovem prijetnem ambientu.
Profesorici Ivani Slamič gre zahvala za lektoriranje in spremno besedo. Posebej še za njeno tako izčrpno in prijazno vodenje večera.  Hvalo ne gre prezreti tudi gospe Ivani Leskovec za spremno besedo k slikam in Mileni Brelih aplavz za odlično interpretacijo pesmi. Hvaležnemu poslušalstvu za tako številen obisk pa prijazen in topel pozdrav.












Fotografije Vladimir Kržišnik

 Lepo pozdravljeni dragi prijatelji, vaša Ana




sobota, 14. marec 2015

POEZIJA V SLIKAH



Knjižnica Kozina, 10. marec 2015

Poezija v slikah


 Ob besedah, ki jih je nasnula knjižničarka Patricija Dodič,
 sem doživela predstavitev šeste knjige.

S pesmijo NITKE iz moje zbirke Modra srebrina, je Patricija postavila prvi kamenček v mozaik nepozabnega literarnega večera.

Dolge nitke nam nasnuje tkalec,
ko privekamo na svet,
noč in dan tke pisan vzorec,
vsakemu drugačen splet.
Vsako leto tršo tke tkanino
in zank raztrgano število.
Vsak dan je zase umetnina
in vsaka noč le slutnja iz spomina.
Je v nitkah vtkanih tisoče usod.
Mehkih, toplih rok,
poti raztrganih in razcefranih kril,
ljubezni zlomljenih,
vsevprek bogatih, golih in usmiljenih.

Lepo pozdravljeni, danes, na dan mučenikov, ki je sicer postal nekakšen neuradni simbol očetov oz. moških, takoj za dnevom žena, ki je ravno minil, čeprav se mi zdi, da moški to ravno niso in jim ta dan ne pripada kot praznik. Če pa ga imajo ženske, matere in otroci, bi ga morali imeti tudi očetje, po mojem mnenju. Lepo pozdravljam našo nocojšnjo gostjo, idrijsko  književnico in še marsikaj, Ano Balantič - sicer mojo prijateljico, sošolko na literarnih šolah in delavnicah in še tega. Lepo pozdravljam tudi Borisa Babiča, ki se je opogumil in se odzval na povabilo, da nam nekaj zaigra. Lepo pozdravljam tudi predsednico Literarnega društva Ris gospo Ivano Gantar, kateri bomo malce kasneje tudi dali besedo.
8. marec je torej dan žensk, 10. marec dan mučenikov, 12. marec dan ptičkov, takih in drugačnih,  25. marec dan mater in v vseh se najdemo, ali ne? Dan žena ni bil izbran naključno, saj je 1907 več kot 140 žensk izgubilo življenje, ko so protestirale zaradi nečloveških delovnih razmer pod sloganom Kruh in vrtnice, 1917 pa so se ženske v Rusiji odzvale na več kot 2 milijona umrlih vojakov s sloganom Kruh in mir. In glede na to, da je med moškim in žensko naravna drugačnost, sprejmimo dejstvo, da je bilo nujno se zbrati danes na dan mučenikov, da malce zbalansiramo vzdušje;) ker brez naših moških mučenikov, ki to niso, ne moremo;). Idrijski moški so bili livarji, rudarji, lesarji in še tega. Idrija, od koder Ana Balantič prihaja, je zanimivo mestece. 1575 je bil idrijski rudnik živega srebra podržavljen, izjemno donosen s tehnološkimi presežki. Torej zelo aktiven rudnik. Idrija ima svojo idrijsko kamšt ali nadlivno kolo, največje še delujoče v Evropi, s katerim so iz globin 283 m dvigali več sto litrov jamske vode na minuto. Ima svoje sprehajalne poti, stolp Jožefovega jaška, kjer so gospodinje prale perilo v pokriti žehtnici, Idrija ima Scopolijev botanični vrt, svojo pot ljubezni, svoje cigu mostove, imajo idrijske klavže, zajezitvene rečne pregrade, za nekdanje  plavljenja lesa, tri vrste jegličev, idrijske žlikrofe z bákalco, jedjo iz ovčjega mesa in zelenjave, imeli so idrijski feltban, ozkotirno železnico postavljeno za potrebe soške fronte. Imajo tam rojenega Felca, Čarja in Ano Balantič. In imajo seveda klekljano čipko, zaradi katere smo tudi tu. V Idriji poznajo več stoletij klekljanja. Ob blazini za klekljanje so se baje izmenjavale cele generacije, klekljali so tudi fantje in možje. To je bil  glavni postranski vir zaslužka, vsaj do druge pol. 19. stoletja, ko so se začela pojavljati prva čipkarska podjetja. Poleg klekljanja je tu še risanje vzorcev in seveda predajanje znanja naprej, kar počnejo posameznice in nedvomno idrijska klekljarska šola, ustanovljena 1876.  Seveda pa se je. idrijska čipka nadgrajevala v sodobno avtorsko klekljano čipko, ki ni več prt, blazina, ali del obleke, temveč likovno delo in slika, kamor  uvrščamo Anine klekljane slike.
    Ana je rojena v rudarski družini in je pri šestnajstih letih ostala brez očeta. Šivilja, ki je ljubezen do knjig in bralno strast prevzela od očeta in dedkov. Resneje se je s pisanjem lotila v letu 2000.  Idrijski, nedavno preminuli Jože Felc in pesnik Ivan Minatti sta ji dala zagona, da je začela pesmi pošiljati med ljudi in na natečaje. Na natečajih se uvršča med najboljše seniorske pesnice, nagrade pa pobira kot za stavo. Več o Ani si lahko preberete v Primorskem leksikonu, svoje pesmi pa je objavljala v revijah in zbornikih. Doselj je izdala pesniško zbirko Modra srebrina, Globina praznine, Slana vitica življenja, vse v samozaložbi in z lastnim oblikovanjem in tako je tudi pri slednji, Poeziji v slikah. Ana piše tudi prozo. Za sabo ima avtobiografski roman Moja poletja, ki je bil nagrajen za najboljšo samozaložniško knjigo in lani uvrščen na seznam knjig Primorci beremo in roman Odrezana sreča zbirka zgodb znanih idrijčanov in novel. Obiskuje literarne kolonije in šole, kjer sva se z Ano tudi spoznali. Tema njenih pesmi je največkrat narava, ki je v Idriji ne manjka,  pesmi so čustvenorazpoloženjske, hkrati pa racionalne, avtoreflektivne, socialne, bivanjske. Predvsem pa so njene pesmi metrično urejene in zelo iskrene, takšna kakršna je tudi Ana sama po sebi, iskrena in ne bom rekla metrično urejena, lahko pa rečem samorastniško zrela, samosvoja in tenkočutna.
 
   Vsaka barva je na sivkastem ozadju videti čista, če pa je ozadje čisto, je barva videti sivkasta, pravijo.  Prav tako trdijo, da nas barve varujejo pred številnimi boleznimi, nas čustveno navdihujejo in vplivajo na naša čustva, izražanje in način razmišljanja. Bela barva idrijske čipke simbolizira nedolžnost in čistost, čaščenje, rojstvo, enostavnost, mirnost, ponižnost, natančnost, medtem ko barve Aninih slik in čistosti njene poezije prinašajo  iskrenost, jasnost in dojemljivost za nove zamisli. Barve njenih pesmi in slik so barve zavedanja in odprtosti. Tako ene kot druge skozse prepletajo niti življenja, ki poudarjajo intenzivnost čustev, ljubezni, zapeljivosti, čutnosti in prefinjenosti. V srednjem veku so neveste nosile zeleno, saj je simbolizirala plodnost, Anine viktorijanske ženske pa nosijo na sebi in v sebi svetlobo, ki pa se kaže kot svetlika, zdaj prižgana, če je tema, drugič spet ugasnjena, ko je dan, ko je sonce, ko je vse, kot mora biti.
     Ana svoje pesmi tekstovno in grafično oblikuje sama. Piše spremne besede in je članica logaškega Literarnega društva Zeleni oblaki in članica Literarnega društva Ris iz Idrije. Je tudi avtorica spletnega bloga Modra srebrina, najdete jo pa tudi na FB strani. Teme njenih pesmi so skupne vsem zbirkam: pesništvo, ljubezen, narava, bivanjska stiska, razmišljanja taka in drugačna. »Moje pesmi, to sem jaz, to je moja duša, moj obraz, pravi avtorica v pesmi Moje pesmi. In še: »Vse je krog in konec je začetek. Nekoč spet kosi bodo smeli peti/in vodnjaki piti novi izvir, /vse trdnjave bodo izravnane, /jaz lahko bom ristanc se igrala in točila mladi med.« Največkrat uporablja trohejski ritem, tu in tam zamenjan besedni red, skrbno izbira rime, kar pesem morebiti še bolj približa ljudem. Čustvenorazpoloženjska lirika vstopa potihoma v svet norcev, med katerimi se počuti zdaj kot luka in zdaj kot morje, zdaj ostrina zdaj milina.
Z resnico za pravice zbodem, bežim pred samoto, imam življenje, obzorje in smeh, odprte dlani, polne semena, sanjam velike korake, podarjam smeh, rada bi toliko vsega, pa se bojim, da potem ne bom več sama…dišim po zvezdah, že utrujenih, čas teče gost in lepljiv, zatakne se v grlu, besede so večnost v neskončnem risu življenja, ujetnice pesnikov. Čar besed je v igri ognja, le za cesto in ljubezen ni pravih besed … in še mnogo je Aninih verzov, ki govorijo o glasbi, vesoljni dvojnosti, ženskah, plesu, slikah, naravi, času, človeku, o smehu, dobri volji, otroku v nas in poletju. Ana…
Tako je zapisala Ivana Leskovec v spremni besedi k Poeziji v slikah: »Vsakdo med nami je enkratno, neponovljivo bitje. Zdi pa se, da se jih v Ani skriva cela množica. Ob neki priložnosti je zapisala o sebi: sem kot čebula, ki se maji. Tistih omajkov ni, da bi jih zavrgla, ampak jih nizam v marjetkaste venčke. Kar tako, zase, za dolgčas, pa tudi za vse druge. In likovna priloga pričujoče pesniške zbirke sodi med enega teh omajkov, ki jih je Ana namenila tudi nam. »

Bila sem

V tvojih rokah sem bila glina
pretrda za gnetenje,
premehka, da bi stala pokonci.
 Rada sem dišala po češnjah,
po znoju in zlepljeni koži,
zato sem ti spolzela med prsti.
Da nisem ostala le gmota
z odprtimi usti, steklenih oči,
brez zubljev ognjenih
in dolgih noči,
sem postala granit.
Na njem so se dleta ranila.
Danes sem ženska.
Porcelanasti akt.
Lahko me brišeš brez konca!

Nedokončana

Nisem vsega še popila,
vina, leka majskih lun.
Nisem pozabila
ubitih zvezd in ščipov blaznih,
polžastega časa,
kamor sem zaman
med trnjem bosa udelala poti.
Nisem slike še končala.
Na njej ni strug in brazd,
žile so napete strune,
v njih ognjena ujma ždi.
Besede so še mlade,
znajo po razpotjih
sprehoditi milijon luči.
Nisem vsega še dobila,
zdaj je še jesen
in kje šele so zime klešče.
    
    Papaver rhoeas je latinsko ime za mak. In mak je roža, ki je Ani najljubša in s katerim je začela pravzaprav svoje avtorske klekljane slike, na vpogled v naši čitalnici. Rdečečrn, lijakasto pikičast, arheofit, ki prihaja iz neolitika. Lep. Kot je lepa Anina duša. Metulj, znanstveno lepidoptera je Anin drugi simbol. Naslovnico in tudi notranje strani preletuje veliko raznovrstnih metuljev. Tistih, ki jih čutimo v trebuhu, če smo zaljubljeni. Ali tistih, šamanskih, ki so simbol spremembe in preobrazbe, ki se odvija skozi lahkoten ples radosti in sreče. Nobena druga žival ali žuželka ni tako zelo povezana z energijo metamorfoze. Prinaša spoznanje, da se vsakdo od nas lahko iz neugledne, grčaste, po tleh plazeče se gosenice, prelevi v prečudovito bitje luči in bleščečih barv, ki na prosojnih krilih lahkotno poleti v nov, lepši način življenja. In Ana je nedvomno en tak metulj, kateri želim še veliko ustvarjalnih uric, najsi bo pesniških kot klekljarskih in še kakšnih. Ana, hvala za obisk, za razstavo in lep večer. Vam pa tudi srečno in hvala za posluh. Borisa pa prosim še za jato njegovih glasbenih metuljev…

Ivana Gantar pa je mojemu večeru dodala:
      Pisalo se je leto 2008, ko je po dolgem premoru na kulturni sceni zažarel žarek. Po letu 1972, ko je bilo po šestih letih izhajanja ukinjeno literarno glasilo kaplje, katerega je bil vseskozi glavni urednik in ustanovitelj, psihiater in pisatelj Jože Felc, ni bilo v Idriji na tem področju nič podobnega. Pa jih je nekaj, ki so že jadrali po literaturi sklenilo, da obudijo zaspalo Trnuljčico. Manjkalo je le še ime. Kdo bi lahko bil še bolj bistrogled kot pisatelj Jože Felc. Njegova zamisel da naj se društvo imenuje RIS se je najbolj skladala s pišočim izražanjem. Kratka beseda z številnimi pomeni. Ris je v naših gozdovih avtohtona žival, ris je pot, ki jo klekljarica s prepletanjem niti speljuje po predlogi v čudovito idrijsko čipko. Biti v risu pravijo za tiste, ki so svojim pogledom, videnjem in vedenjem v čisto drugi dimenziji, to naj bi bili predvsem pisci, skratka vsi umetniki. Že v pradavnini so se ljudje zbirali v začrtanem risu in tam odločali o ključnih zadevah in svojih usodah. Na križpotju stopiti v začrtan ris je pomenilo stopiti v skrivnosten svet. Biti v risu takšnem ali drugačnem je občutek varnosti dajal že našim prednikom in tudi člani Literarnega društva Ris z močjo RISA v imenu letos lahkotno stopamo že v sedmo leto delovanja tudi s pomočjo takšnih članov, kakršna je naša pobudnica in soustanoviteljica Ana Balantič. Pesnica in pisateljica, katere ustvarjalnost nam jemlje dih, nas uči opazovati, čutiti, ljubiti in oproščati. Ana je osebnost, ki svoje znanje prenaša na manj vešče pisanja, je ženska, ki razvozla še tako zapleteno literarno uganko. Že s svojimi prvimi pesniškimi zbirkami je osvojila srca številnih bralcev, ko pa se je v knjigah Moja poletja in Odrezana sreča lotila še slikanja v prozi, je presegla vsa pričakovanja. In letos nas je obdarila še s pesniško zbirko Poezija v slikah. Ana je s svojo knjigo nocoj z nami. Poezija v slikah je knjiga v kateri boste slike brali, pesmi pa čutili, knjiga ki boža srce sodi tudi na vašo polico. Tam ji pripravite poseben prostor, ker knjiga prav takšna tudi je. 










Ne samo pesnili, tudi klekljali smo ...

 Fotografije Vladimir Kržišnik


Hvala občinstvu, da je z mano delilo moje slike in rojstvo šeste knjige.
Hvala Patriciji, da me je povabila v ta hram besed in odstrla velik del mojega ustvarjanja.
Hvala vsem, ki so kakor koli prispevali, da je nastal ta večerni mozaik.
 


 Pozdravljeni dragi prijatelji in vsi prisotni na mojem lit. večeru.
Vaša Ana