nedelja, 09. februar 2014

Pot nad oblake



Ljubo doma kdor ... 



     Nekateri se šele v jeseni življenja prepričamo, da je zemlja res okrogla. Ko že petič zapluješ nad oblake, si že malce izbirčen in bi kar s Concordom. Zato pogrešaš malce več udobja Ryanaira s po dvemi sedeži, a se kljub utesnjenosti s tremi sedeži nizkocenovnega EasyJeta, predaš občutku ptičje svobode. Ko na angleškem Stanstedu, čas je pomaknjen za uro nazaj, končno v rokah držiš tisto obtolčeno prtljago, samo pritajeno klikneš: »Where is my daugther?« Iz množice pomaha hči, še malo smrkanja, navada naše družine in počitnice so tu. Takoj je Picassu C4 odmerjena avtocesta v dolžini dobrih dveh ur in pol proti severu. Drzna vožnja po levi in Stari, z obrazom napetim kot nogometna žoga, se na zadnjem sedežu vso pot drži za ročaj in ne mrdne dokler ... Vrstna hiša, pasji pozdrav z oblizki, utrujenost in lakota, saj moja trema že od sinoči ni nič pametnega naložila v želodec. Trema, a ne pred letenjem, temveč slabo znanje Angleščine. To sem v šoli itak preplonkala. Sem sploh razumela tisto, da se učim zase in za take potrebe? Jaz sem se samo za redovalnice. Zdaj je pa hudič odnesel še tisto, kar sem sproti pobrala. Stari, o njem sploh ne bi. Edino, kar res obvlada, je orientacija. Te ima skoraj preveč, saj se po Ljubljani vedno vozi do Kliničnega centra skoraj uro. Baje je skozi center preveč semaforjev.
Da se odlepiš od tal in prepričaš težnost, pa ni enostavno. Seveda, z Brnika sva se po slovensko. Nazaj, nekako takole: 
"A, je res že minilo štirinajst prazničnih počitnic? Ko bi se jih dalo še malo napihniti." Da bo treba vstati pred tretjo uro, za let ob sedem in dvajset minut. Katastrofa.
Kovčka, za vsak slučaj že zvezana, stehtana, moj do pičice dvajset kilogramov. Potem se je na letališču izkazalo, da se je zredil za kilogram in se vseeno brez komedij zrinil na tekoči trak. Katera vaga je lagala, ne bom nikoli izvedela.
Da ne bomo zaspali, ker bi bilo predrago. Točno ob treh me nekaj sune pokonci. Jaz imam namreč vdelano uro, sicer ne vem kam, a ko ji naročim bujenje, nema mrdanja. Oblečem se, pižamo stlačim v prazen žep na kovčku in poslušam. Po hiši še vse tiho. Prvi hrup je ob pritisku na trapasto angleško kljuko, potem odškripljem po stopnicah. Saj je menda čas za vstajanje? Stari, spodaj v dnevni sobi spi. Buster v košari tudi še sanja pasje sanje. V kopalnici opravim brez obveznega tuša. Hiša spi. V kuhinji se iz navade ozrem na steno.
"Madona, saj je ura komaj četrt čez dve!" Ampak moji, tista ne vem kje in ona na roki, nista zatajili, še vedno vztrajata pri svojem. Angleži, kdo bi jim zameril, so eno uro za nami. Mi Slovenci pa itak z vsem naprej, tudi s časom in hitro odškripljem tiste stopnice, zrožljam še trapasto kljuko in se oblečena zgrebem v posteljo. Tatica potuhnjena! Če zaspim, me bo že hči zbudila, jaz sem spodaj opravila svoje, jedla itak ne bom. Ob dveh? Toda v glavo mi je skočilo letališče in s spanjem sva za ta dan opravila.
Tretja ura, tista ta prava in čas opravičil za moje rogoviljenje. Nobenega odmeva. Ker sosedje spijo, tiho nalaganje prtljage. Prezgodaj za vsak klepet, še avtocesti ni bilo do družbe. Le cestne luči je puščala mimo. Malo pred Londonom jo je šele živahnejši promet pognal iz zaspanosti. Letališče pa nagneteno, še dobra ura do leta in najprej na nujno potrebo. V tem vesolju dobiti cesarjevo peš pot, je pravi Jackpot.
"Ja, bog se usmili, a so sploh normalni, le kje imajo ta sekret?" tokrat je panika zagrabila hčer. Za moške takoj za vogalom, ženske pa peš tja dol, midve malo  nazaj, še malo tja in okrog. "Uf!"
Ko sem bila že itak vsa zmešana od napotkov, kam po letališki zgradbi in kako bo pisalo, še zadnji vprašaji hčeri. Koliko si je Stari od tega zapomnil nisem bila prepričana.
"Saj ti piše na karti sedem in dvajset in potem samo glej na monitor."
"Česa sedemindvajset, a današnji datum, sedemindvajsetega?" Hči skoraj skoči iz kože.
"A ti ne govorim, sedem in dvajset?" Jaz še vedno nekaj jezičim po svoje.
"A ne vidiš, da piše let ob 7. 20."
"Pa bi rekla, da let in ne samo sedemindvajset."
"A si res ali se samo delaš, tako butasta?" Ja, tisto jutro sem bila res butasta in še vse kar je podobnih bacilov in šlo mi je vedno bolj na jok. Ko zaradi moje okužbe s paniko ni bilo nič več usmiljenja v hčerinih očeh, mi je ostal samo Stari, da ga ja ne izda njegova odlična orientacija.
Prijava na letališču, prtljaga je lahko takoj odrajžala po traku, pri naju se je pa zapelo, ker je Stari vztrajno molil uslužbenki za pultom kartico zdravstvenega zavarovanja. Da to res ni osebna izkaznica, se je kratkovidnež le pustil prepričati in začel brskati po žepih. Za vsak slučaj je imel s seboj potni list s pretečenim datumom. Gospa za pultom, ko ji je pomolil še vozniško dovoljenje, je stoično čakala, kdaj se bo v tem koktajlu znašla še osebna. V paniko se je vmešala hči in mu jezno na pult servirala vsebino njegove torbe. Glej hudiča, iz nje se mu je v posmeh, pridrsala prava kartica.
"Ja, le kako se je znašla tam, pa saj sem jo ... saj ni mogoče ... pa sem prepričan, da ..."
"Ja, z vama je pa res križ, upam, da se še sama ne izgubita." mu je segla v neskončni pletež zaklinjanj, tudi ona že čisto preč, vrsta za nami pa kot v Koloseju za Titanic. Potem slovo, nič kaj slavno. Zmeden objem. Naj se zjočem, ker hčere ne bom videla celo leto ali kar pobegnem s kraja zločina. In sva mrknila v dolgo cik-cakasto vrsto. Policijski pregled z angleškim nasmeškom, diagnoza bp. Staremu sem že prej rekla, naj ne gleda tako črno kot  bi šlo za staro pravdo.
Tako, en problem rešen, do drugega samo korak, kjer je sledil nudizem in piskanje kdo ve nad čim. Stari ni imel na sebi drugega kot srajco in hlače že brez pasu, a je moral še enkrat ponoviti obred pred žarčenjem. Nisem bila veliko na boljšem, a mi je vseeno šlo na smeh. Karikatura Bineta Roglja v Pavlihi, kjer grešnik v eni roki drži hlače, z drugo postavlja čevlje na pult, zraven stresa žepovino, odpenja uro, da na koncu vse skupaj neusmiljeno požre optika.
"Ja, to se lahko pripeti samo ... dedcem!"
"A nisi videla, tisto pokrito muslimanko?" Ja, ja, kakšna kumšt bi bilo res nekaj pretihotapiti, sploh nam Slovencem, ki smo že stoletja nazaj, namazani z vsemi žaubami, kontrabantali po laški meji.
 "Verjetno so piskali šraufi, ki jih imam v polomljeni peti že dobrih trideset let ali pa živo srebro v pljučih." Saj je vsakemu nekaj piskalo in so nas potem, tako prašne omedli z detektorjem in vseeno spustili naprej. So se samo hecali?
Ne vem, ker nisem utegnila pogledati naokrog, če ni nad nami visel kovinski obok z napisom Arbeit macht frei.  
Ker se je nestrpnim ženskam in možem postave strahovito mudilo, je sledila  umetnost, kako vse postaviti na pravo mesto in nič pozabiti na pultu. Končno olajšanje. Pred očmi Delacroixova slika Svobode in midva spet spodobno oblečena, mojemu prenosniku, zaradi grobega posega, se tudi ni nič poznalo. A ker gre v tretje rado, samo korak v napačno smer. Carinski pregled je namreč mojo stekleničko vode vehementno počil v koš in je bilo treba v free shop po novo. Takoj sva izgubila rdečo nit.
"Kje je pravi izhod, a na tisti vlak, saj nikjer nič ne piše kam pelje, zadnjič pa ni bilo treba?" Seveda pred leti, ko je bilo letalo od druge družbe. In sva zakrožila kot nevedni brezglavi muhi.
"Le glej ...!" Se mi je že skoraj utrgalo od panike, ko sva zadnjo sekundo le skočila v vagon. V možganih samo Ljubljana, let številka trinajst, ob 7.20. Po nekaj minutah končno dnevna svetloba.
"EasyJet, ga vidiš, oh ... Kaj pa, če ne bi sedla na ta vlak?" Še pravi čas sva, ker je najino letalo že požiralo potnike. Stari brez besed, pokončen heroj, čakajoč, da mu pripnem medaljo, ker je pogruntal ta pravo, a dokler ni stevardesa z nasmeškom potrdila, da sva zdaj njihova, sem dvomila. Osebno prtljago sva zbasala v prtljažnik, oziroma, on jo je, ker je moje roke od vsega hudega nemočno vleklo samo dol, dol, do ...  in bi se rada že enkrat spakirala na odrejeni sedež. Ko nenadoma mladenka, najina sopotnica, blekne svojim na drugo stran: "Pa šta ovi hoču, boga jim?" in se naveličano upokonči, da zlezeva mimo. Še dobro nisva sedla, sva že bila na brdovitom Balkanu. Potem sva  še sama, srečna, da končno sediva, usekala eno idrijščino in dekle je takoj zamenjalo sedež s starejšim Angležem, ki je uro in pol vožnje lepo dremal ob nama. Midva pa nisva nič čez domorodce, nikoli ne veš, če se za tujim "spečim" obrazom ne skriva nekdo, ki pozna tvojega soseda. Morda naju je punca zamenjala za Poljaka, pravijo, da najbolj "osovraženo raso" v Angliji? Osovraženo zato, ker so baje "leni in hudobni". A zakaj jih uvažajo? Ja, da njim ni treba delati.
Kipenje belega morja pod nami, mežikanje sonca in enakomerno brnenje motorjev, bi me skoraj vzelo, a možgani se niso dali in so preskakovali po tisti zdrgnjeni plošči, kako imamo Slovenci nemogoč in težak jezik, da ga niti nekdanji bratje ne razumejo, ko pa angleščino, nemščino, kitajščino in ostale profitne jezike takoj pospravijo pod kapo. Ja, že na letalu sredi Londona je bila postavljena meja narodnosti in njihove kulture, brez nasmeškov in vljudnostnih I´m sorry za vsako malenkost.
Vsake toliko me je Stari zmotil:
"A vidiš, kako mu trepetajo zakrilca? O, o, spušča se, zavil bo!" Takrat mi je že prestavilo pljuča bliže grlu in nagib me je skoraj nalepil na Starega. Če ne bi bilo varnostnega pasu ... Nato je naredilo še nekaj turbulentnih rrrrrrjev in nad bleščavimi kopami je ostal sončen in zehast mir, dokler Starega spet ni odneslo od sreče, da prvič, oziroma v tem mesecu že drugič v življenju leti s ta velikim avionom. Saj Piperja in kakšno Cessno že obvlada v zraku, a to, to je pa ...
"Glej, glej!"
"Daj mi že mir! Kaj se bahaš? Saj vem, krilca, zakrilca in podobna železnina. Kar obdrži jih! Meni je samo, da to dolgočasno frčanje mine, oblaki so itak povsod glih!" sem protestno zaprla oči, oponašaje mojega angleškega soseda. Pogled ven je bil, kljub, baje šeststokilometrski hitrosti, dolgočasno visenje v zraku. Zaradi megle z dežjem nad Evropo, je bilo sedaj prvič, da od leta čez rokav, ki  se ga vedno tako veselim, nisem imela nič, razen grenke sline, da se domov vračata morda Poljaka.


Windsor

Croocked house


                                    Sherwoodski gozd



Chesterfield! 


Gunnera manicata  iz rodu rabarbar





dvorec Chatsworth, kjer so snemali film Prevzetnost in pristranost

Chatsworth


štori z novci


 Wales

 pot do svetilnika 
Sauth Stack
s 400 stopnicami





v jamah ob sipinah


Dragi prijatelji prijazen pozdrav s počitnic v Angliji vaša Ana