sobota, 15. december 2012



Ko se prepleteta pesek in nitka, nastane razstava.

13.decembra, na dan svete Lucije, sta se v idrijski Mestni galeriji dipl. slikarka Stanka Golob s peščenimi umetninami in Ana Balantič z barvnimi klekljanimi slikami priporočili tej zavetnici za dober vid.
Skozi Stankino umetnost se je z vso strokovno natančnostjo najprej sprehodil Gregor Maver dipl. vizualni ustvarjalec.
     Svoje videnje klekljanih slik pa je skozi izostreno poznavanje idrijske čipke povzela direktorica Idrijskega muzeja Ivana Leskovec univ. dipl. etnologinja in prof. zgodovine

     Vsak med nami je enkratno, neponovljivo bitje. Zdi se, da se jih v Ani Balantič skriva cela množica. V pesniški zbirki »Slana vitica življenja« je Ana o sebi zapisala, da je »kot čebula, ki se maji. In tistih omajkov ni, da bi jih zavrgla, ampak jih niza v marjetkaste venčke. Kar tako, zase, za dolgčas, pa tudi za vse nas«. In današnja razstava, mislim, sodi med enega teh omajkov, ki jih je namenila tudi nam.
Ano poznamo kot pesnico, pisateljico – s tankočutnim posluhom za lepoto, strast, bolečino. V njej je neizmerno bogastvo občutij, védenj in znanj, ki jih želi in zmore deliti z nami, ki jo obkrožamo – vsak dan ali le priložnostno. In klekljarsko slikarstvo oz. slike v klekljani tehniki, je nekaj, kar nam je na novo pokazala, nekaj s čimer je ponovno razkrila eno od svojih spretnosti, enega od svojih ustvarjalnih talentov.
Čipke, kot jih vidimo na tej razstavi, za naš prostor niso prav običajne. Niti intenzivnih odtenkov celotnega barvnega spektra v naših čipkah ne poznamo. Barvnih upodobitev različnih motivov  - človeških, rastlinskih, živalskih, predvsem pa iz sveta arhitekture in vsakdanjih uporabnih predmetov, še nismo videli. Ani so predstavljali izziv. Kot sama pravi, je za njo devet let čipkarske šole. V tem času se je nabralo kar nekaj klekljarskega znanja in spretnosti.  Spominja se, da ji je babica dovolila, da je v njenem imenu izdelala prenekateri rogljiček, že preden je bila sama »zrela« za v čipkarsko Zadrugo. Za klekljanje barvnih slik se je odločila, ker jo zanima improvizacija in ne mara ustaljenih, ukalupljenih stvari. Tudi čipkastih vzorcev in papircev ne. »Preveč sem jih že kot osnovnošolka naklekljala za Zadrugo ali po naročilu. Če se je le dalo, sem že takrat rada izbrala kaj raznolikega. Nekoč sem v babičini skrinji našla papirc z motivom moškega in ženske. Sklekljala sem ga z barvnim sukancem, kar je bilo takrat sila nenavadno. Nastala je okrasna blazina, za katero se je žal izgubila vsaka sled. Pred petimi leti me je ponovno popadla želja, da bi skelkljala make, moje najljubše cvetje. In tako se je začelo.«
Za vzorce, ki jih kleklja Ana, ni papircev. Predloge si pripravi sama. Osnovo najde v reviji, na fotografiji, na spletnih straneh. Vrste risa in barve sproti rastejo v njeni glavi. Smelo in pogumno. Ob tem velja spomniti, da se je bogastvo idrijske čipke oblikovalo skozi stoletja in desetletja. Prav tiste skromne in praviloma anonimne idrijske klekljarice, ki niso bile zadovoljne s tem, da vedno znova in znova, zaradi zaslužka seveda, klekljajo ene in iste čipke, so botrovale njenemu razvoju. Od drugod prinešene in ustaljene vzorce so preoblikovale po svoji podobi in jih tudi sklekljale po svoje. Tako se je skozi čas na Idrijskem razvila prepoznavna čipka, drugačna od drugih in imenovana idrijska čipka. Oblikovanje in ustvarjanje čipk je nikoli dokončan proces. Danes na prodajnih policah in v naših domovih najdemo  tehnično dovršene čipke, ki so kopije historičnih čipk pa tudi nove avtorske, sodobne, eksperimentalne čipke, med katerimi  svoje mesto lahko najdejo tudi Anine čipke.
Razstavo odpiramo na dan, ko goduje sv. Lucija (13. december), ki je zavetnica slepih, slabovidnih in vseh tistih, ki pri svojem delu potrebujejo luč. Mednje sodijo tudi klekljarice, ki so ob brlivkah, petrolejka, karbidovkah in bulah preživele prenekateri večer ali celo noč in so se k njej obračale s prošnjo za dober vid. Ani pri njenem vsestranskem ustvarjalnem delu želimo obilo dobre luči in se ji zahvaljujemo za nocojšnji večer in razstavo, ki nam jo poklanja v ogled.
Ivana Leskovec



 MILANKA TRUŠNOVEC

 IVANA LESKOVEC




 GREGOR MAVER









 Fotografije Vladimir Kržišnik in Ana Balantič
 ANA IN STANKA

Natanko pred 10. leti 22. decembra sem samo nadstropje nižje v Mestni knjižnici prvič nastopila pred publiko. In vsa leta mi ta ustanova, ki ji pripada tudi galerija  nudi prostore za moje literarne nastope, tokrat celo za razstavo. Za prijaznost gre hvala osebju in direktorici Milanki Trušnovec.     

Vsem, ki so mi te dneve stali ob strani, vključno s prijatelji obiskovalci, se še na tem mestu toplo zahvaljujem.
Lep december želim vaša ANA

ponedeljek, 12. november 2012

Martinov Čas besed v oblak ujet



10. november
 Rdeče in črno med Zelenimi oblaki


Tisti, ki jih muči depresija, melanholija in kar je še takih živali, naj se redno udeležujejo Zelenoblaške terapije pod vodstvom piscev amaterjev.  Sama, ki se s tako živaljo včasih srečam, se najprej vržem na glavo v logaški bazen literature,  zaplavam med prijaznostjo in objemi, neponarejenim iskrivim nasmehom in pohvalo, včasih tam staknem kakšen poljub mladega glasbenika, nič zato se bo že obrasel. Pod kupulo žarometov začnem vdihavati iskrive besede članov terapevtske skupnosti povezane v kitke poezije in proze. Pljuča in srce so kmalu očiščeni vsakodnevnega balasta.  Za preventivo pred ponovnim napadom kakšne beštije, doma pridno pijem  po žličkah arcnije iz zdravilne knjige Čas besed v oblak ujet. Iz radovednosti kakšen bo učinek začnem z mladimi talenti, ker je doza premočna, dodam manj mlade in po lekarniško za vsak slučaj še tiste, ki bodo za vedno mladi.  Vse skupaj močno pretresem in balzama bo dovolj do naslednje terapije.
Če bi ljudje vedeli kako enostavno brez Dioniza postaneš srečen in vesel, bi včeraj Martinovali z nami.  Besede, ki so zorile vse leto, so končno dobile pravico postati zbornik. Rdeče in črno blagoslovljen poživljajoč eleksir.  Z njim smo tudi že nazdravili sebi in zvestim obiskovalcem naših srečanj.  

Hvala vsem, ki ste ta večer naredili tako preprosto enkraten! Vaša ANA



 Fotografije Vladimir Kržišnik

 Lepo pozdravljeni moj dragi prijatelji in na zdravje vaša  ANA

ponedeljek, 01. oktober 2012

Moja poletja na Skomarju




 29. september 2012


Skomarska hiša na Zreškem Pohorju namenjena kulturi in kakšne lepe številke, so mi bile tokrat namenjene, ko me je KUD VLADKO MOHORIČ ZREČE povabilo na 111 literarni večer. Na 28. ki je bil 27. 9. leta 2003. sem sodelovala prvič. Natanko po 9. letih in 2. dneh sem se 29. 9.  2012. predstavila že tretjič tokrat s  knjigo Moja poletja, ki je stara natanko 2 leti. Ob 19 uri je padel prvi kader literarnega večera. Kakšna pravljična števila!

Majda Labotar voditeljica prireditve jim je v več kot dvestoletni leseni kmečki hiši, s skrbno izbranim besedilom dodala še mističen pridih.   
Včasih je družina zvečer posedla okoli peči, pod bogkovim kotom za mizo pa so jim vandrovci, ki so se potikali po svetu in vedeli mnogo tega, pripovedovali zgodbe. Odprta usta in duše so srkala vase nenavadnosti.
Nič drugače ni bilo ta večer.  S prijateljico Francko Čuk, članico Zelenih oblakov iz Logatca, sva nekaj tistega kar v sebi nosi moja knjiga pod budnim očesom Njega nad sabo, prebirali številnim poslušalcem, veliko sem jih videla prvič, ki so se stiskali, seveda času primerno še k hladni peči in onim lepo posedenim po izbi. Le tu in tam je zmotil tišino kakšen nasmeh, vzdih in sramežljiv poteg pod vekami.  
Franckina vnukinja Klara Štempihar na saksofonu in njen brat Oskar na frulici pa sta z glasbeno nitko šivala naše besede.
Svoje je na koncu dodal tudi Martin Mrzdovnik, krivec, da še vedno živijo Skomarski večeri,  ki nas je popeljal skozi zgodovino društva in hiše. Zaobšel ni niti Pohorskega ljudskega pesnika Jurija Vodovnika in dodal:
"Naša Ana Balantič mu je čisto podobna. Kot je on, tudi ona povsod raznaša svoje pesmi in ne neha s pisanjem. Zdaj ti pa že lahko rečem naša?" me je pobožal z besedami. Po 16. letih prihajanja na ta del Pohorja sem že verjetno res njihova.
Ne smem pozabiti tradicionalnega tretjega dela večera, ki se je tokrat zavlekel že proti enajsti uri. On nad nami je takrat verjetno zamižal, ko je Martinova žena bliskovito pospravila z mize vso literaturo in zamenjala za kulinarično bogastvo. Najprej je pečena svinjska glava izgubila svojo slastno privlačnost, počasi tudi ostale sladkosti, le jeziki so pridobili na kakovosti, za kar je skrbel rujni Štajerc.
Tiste iz oddaljene Primorske, nas je potem sprejela k nočnemu počitku kar Arbajterjeva hiša gostoljubja.
Pa nasvidenje prijazno Zreško Pohorje do naslednjega večera, ki bo že čez en mesec.
Vaša ANA  BALANTIČ 
Metki Lampret pa hvala za naslov mojega večera:
IZIDOR, OVČICE, PESMI IN ZGODBE
   











Fotografije Vladimir Kržišnik

sobota, 22. september 2012

z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed



22. september.
Z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed

Pa ravno danes, ko se je zgodila jesen in bo noč po vsem svetu enako dolga, je spomin na včerajšnji literarni večer še čisto svež in komaj že predihan.
Kakopak, na logaške Zelene oblake smo sinoči pripeli pesnika, pisatelja, esejista, dramatika, publicista, uednika, skladatelja in še marsikaj, Milana Deklevo, nagrajenca Prešernovega sklada, Jenkove nagrade, Župančičeve, Rožančeve, Veronikine, Kresnikove, nagrado Desetnica in Prešernovo nagrado za življensko delo. Oh, koliko tega tako preprost človek kot je on, lahko nosi.
Anja Sedej, je malce hudomušno obarvala svoj vezni tekst, v katerega je vključila štiri oblaške člane, Bojano Levinger, Ano Balantič, Boruta Petkovška in Francko Čuk, menda zato, ker imamo že vsi izdano kakšno svoje delo, da smo s svojimi prispevki kot vezna nit šivali pesnikovo pripoved.     
Namesto odsotne Bojane sta brala njene hajkuje Branka Novak in Jaka Dolenc.
Simon Urbas, ki bi ga naša druščina baje rada posvojila, je glasbeno iskrivo zaokrožal večer.
Skladovnico knjig si je pripravil naš sedanji predsednik društva Tim Uršič, da je paberkoval iz njih drobtinice, ki so se pod pesnikovimi simpatičnimi brki spreminjale v zabavne odgovore in razpredanja o njegovem delu in današnjem času. Tim, je za pokušino celo v japonščini prebral Deklevov hajku in seveda požel pohvalo.
Nihče ni meril čas, ki je debeli dve uri držal poslušalce v napetosti. Kdo bi lahko ostal ravnodušen ob takem večeru, ko je celo obraz mojstra besede žarel od navdušenja in delil pohvale povezovalcem in ogranizatorjem.
Po zamisli Branke Novak, ki vedno poskrbi za scensko preobrazbo, je bila sredi dvorane posuta potka z jesenjo, v ozadju fotografije Andreja Korenča, ki je čisto za konec v opomin in zavedanje z diaprojekcijo prikazal umirajoči potok Logaščico in mi Zeleni oblaki, smo s priznanim umetnikom pisane besede, zaključili še en prijazen literarni potpuri.







 fotografije Vladimir Kržišnik

Pa lepo pozdravljeni dragi prijatelji in pisano jesen vam želim!
Vaša ANA BALANTIČ