29. september 2012
Skomarska hiša na Zreškem Pohorju namenjena kulturi in kakšne
lepe številke, so mi bile tokrat namenjene, ko me je KUD VLADKO MOHORIČ ZREČE povabilo
na 111 literarni večer. Na 28. ki je bil 27. 9. leta 2003. sem sodelovala
prvič. Natanko po 9. letih in 2. dneh sem se 29. 9. 2012. predstavila že tretjič tokrat s knjigo Moja poletja, ki je stara natanko 2
leti. Ob 19 uri je padel prvi kader literarnega večera. Kakšna pravljična
števila!
Majda Labotar voditeljica prireditve jim je v več kot
dvestoletni leseni kmečki hiši, s skrbno izbranim besedilom dodala še mističen
pridih.
Včasih je družina zvečer posedla okoli peči, pod bogkovim
kotom za mizo pa so jim vandrovci, ki so se potikali po svetu in vedeli mnogo
tega, pripovedovali zgodbe. Odprta usta in duše so srkala vase nenavadnosti.
Nič drugače ni bilo ta večer. S prijateljico Francko Čuk, članico Zelenih
oblakov iz Logatca, sva nekaj tistega kar v sebi nosi moja knjiga pod budnim
očesom Njega nad sabo, prebirali številnim poslušalcem, veliko sem jih videla
prvič, ki so se stiskali, seveda času primerno še k hladni peči in onim lepo
posedenim po izbi. Le tu in tam je zmotil tišino kakšen nasmeh, vzdih in
sramežljiv poteg pod vekami.
Franckina vnukinja Klara Štempihar na saksofonu in njen brat
Oskar na frulici pa sta z glasbeno nitko šivala naše besede.
Svoje je na koncu dodal tudi Martin Mrzdovnik, krivec, da še vedno živijo Skomarski večeri, ki nas je
popeljal skozi zgodovino društva in hiše. Zaobšel ni niti Pohorskega ljudskega
pesnika Jurija Vodovnika in dodal:
"Naša Ana Balantič mu je čisto podobna. Kot je on, tudi
ona povsod raznaša svoje pesmi in ne neha s pisanjem. Zdaj ti pa že lahko rečem
naša?" me je pobožal z besedami. Po 16. letih prihajanja na ta del Pohorja
sem že verjetno res njihova.
Ne smem pozabiti tradicionalnega tretjega dela večera, ki se
je tokrat zavlekel že proti enajsti uri. On nad nami je takrat verjetno zamižal,
ko je Martinova žena bliskovito pospravila z mize vso literaturo in zamenjala
za kulinarično bogastvo. Najprej je pečena svinjska glava izgubila svojo
slastno privlačnost, počasi tudi ostale sladkosti, le jeziki so pridobili na
kakovosti, za kar je skrbel rujni Štajerc.
Tiste iz oddaljene Primorske, nas je potem sprejela k
nočnemu počitku kar Arbajterjeva hiša gostoljubja.
Pa nasvidenje prijazno Zreško Pohorje do naslednjega večera,
ki bo že čez en mesec.
Vaša ANA BALANTIČ
Metki Lampret pa hvala za naslov mojega večera:
IZIDOR, OVČICE, PESMI IN ZGODBE
Fotografije Vladimir Kržišnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar