Modra Srebrina: z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed

22. september.

Z Milanom Deklevo stopali po šumečem listju besed

Pa ravno danes, ko se je zgodila jesen in bo noč po vsem svetu enako dolga, je spomin na včerajšnji literarni večer še čisto svež in komaj že predihan.

Kakopak, na logaške Zelene oblake smo sinoči pripeli pesnika, pisatelja, esejista, dramatika, publicista, uednika, skladatelja in še marsikaj, Milana Deklevo, nagrajenca Prešernovega sklada, Jenkove nagrade, Župančičeve, Rožančeve, Veronikine, Kresnikove, nagrado Desetnica in Prešernovo nagrado za življensko delo. Oh, koliko tega tako preprost človek kot je on, lahko nosi.

Anja Sedej, je malce hudomušno obarvala svoj vezni tekst, v katerega je vključila štiri oblaške člane, Bojano Levinger, Ano Balantič, Boruta Petkovška in Francko Čuk, menda zato, ker imamo že vsi izdano kakšno svoje delo, da smo s svojimi prispevki kot vezna nit šivali pesnikovo pripoved.

Namesto odsotne Bojane sta brala njene hajkuje Branka Novak in Jaka Dolenc.

Simon Urbas, ki bi ga naša druščina baje rada posvojila, je glasbeno iskrivo zaokrožal večer.

Skladovnico knjig si je pripravil naš sedanji predsednik društva Tim Uršič, da je paberkoval iz njih drobtinice, ki so se pod pesnikovimi simpatičnimi brki spreminjale v zabavne odgovore in razpredanja o njegovem delu in današnjem času. Tim, je za pokušino celo v japonščini prebral Deklevov hajku in seveda požel pohvalo.

Nihče ni meril čas, ki je debeli dve uri držal poslušalce v napetosti. Kdo bi lahko ostal ravnodušen ob takem večeru, ko je celo obraz mojstra besede žarel od navdušenja in delil pohvale povezovalcem in ogranizatorjem.

Po zamisli Branke Novak, ki vedno poskrbi za scensko preobrazbo, je bila sredi dvorane posuta potka z jesenjo, v ozadju fotografije Andreja Korenča, ki je čisto za konec v opomin in zavedanje z diaprojekcijo prikazal umirajoči potok Logaščico in mi Zeleni oblaki, smo s priznanim umetnikom pisane besede, zaključili še en prijazen literarni potpuri.