Sobota pa je bila malo drugačna. Najprej je zagorelo pred sosedovim kozolcem. Vsi škafi in lavorji in kangle so bili takoj v gasilskih rokah. Polivalo se je in dimilo.
"Da ne bo zares zagorelo, ker so tako počasni," je bleknila Francka. No, k sreči je bil to samo prikaz kako se je gasilo včasih.
Ko je v zvoniku že davno odbilo uro začetka, so šele začeli obiskovalci kot ščurki lezti iz vseh dohodov in Plečnikovo stopnišče pred cerkvijo, prekrasen ambient za kulturne prireditve je počil po šivih. Klopi, stoli in celo lipa je prišla prav, da so se naslonili vsaj hrbti.
Domača folklorna skupina je združila 105. obletnico praznovanja gasilskega društva s Kresno nedeljo in
na Rajajmo s prijatelji gasilci, je povabila tudi literatko Zelenih oblakov iz Logatca Francko Čuk, gasilko, scenaristko in vodjo sobotnega in nedeljskega programa. Ker Francka ve, da nikoli ne rečem ne, je seveda povabila tudi mene. Najini recitaciji so spremljale mlade glasbenice, učenke razreda kljunastih flavt in citer iz idrijske Glasbene šole pod mentorskim vodstvom gospe Valči Kavčič in gospe Teje Ličar Močnik.
Udarci ure v cerkvenem zvoniku pa so za tem posegli v plesno točko domače folklorne skupine, ki je ob tej motnji še močneje udarila s petami ob tla.
V goste je bila povabljena tudi folklorna skupina Pušeljc iz Ljubljane. Same ženske. Moške plesalce so si pa kar same naredile. Nadele so si hlače, lajbče in klobuke pa je šlo v parih naokrog. Najprej z belokranjskimi plesi potem še prekmurskimi.
Bas, kitara, violina in harmonika, tudi ti so prišli na vrsto in ko je bil tlak od urnih nog že dodobra razgret, so se tam izpod lipe dvignile najprej roke, potem so se na prizorišče prisukali še pari iz občinstva. Mikrofon je izdal, da je to za cel avtobus Holandcev, ki so na internetu zvedeli za to prireditev. Dodobra razvneti so bili potem povabljeni še na ples, ki ga zna ves svet in dolga prešerna kača, ki se je razvila z obema folklornima skupinama in turisti, je po malo manj kot dveh urah sporeda klicala po še.
"Pa tako sva s povezovalko računali, da bo vse skupaj trajalo le dobro uro, prav štopali sva," je nervozno pogledovala na turn v gasilsko uniformo oblečena Francka.
"Bejž, bejž Francka, a ne vidiš, kako je ljudem všeč, da se nobenemu ne da iz stola," sem jo mirila, ko je mencala zraven mene.
Obiskovalci so kar sedeli in bi še.
No, nagrade zaslužnim mladim gasilcem so bile podeljene, šopki nastopajočim tudi in dvorana je nato z zakusko poskrbela še za lačne in žejne notranje organe. Gostilna pri Turku se je tokrat sped odrezala.
Bilo je veselokresno, prisrčno in sladkosnedo.
Francka Čuk in njen mož Janez
Nadaljevanje je sledilo v nedeljo, kjer je Francka vodila dramsko skupino, ki je z njenim scenarijem prikazala nekdanjo ŠTELNGO.
Jaz sem šla pa na Prem, kjer je bila javna tribuna literarnih revij
in Literarni panj, razglasitev rezultatov natečaja Prem 2010 za najboljšo pesniško zbirko. To nagrado je prejela pesnica Maja Razboršek
Veliko poletnih iskric v očeh in prijaznih nasmehov vam želi Ana Balantič
Čao!
Ni komentarjev:
Objavite komentar