Ena takih je Topolovo, ki je podobno orlovskemu gnezdu. Ene same štenge in skrlasti labirint ozkih poti, ki se kot pajkova mreža razpredajo med hišami. Tam, skora nad petsto metri višine se zgoraj pri cerkvi konča tudi cesta. Zato so temu kraji okoli sedemdesetih let dali nadimek Postaja Topoluove, kjer so se ljudje od nekdaj ustavljali, doživeli in odšli. Poti naprej itak ni bilo, samo zid in državna meja. Danes v vasi živita samo še dve družini,. Ostalo množico zapuščenih hiš, štal in prizidkov so nekdanji lastniki preuredili v počitniška bivališča.
Na obcestni kamen je umetnik zapisal: "Nebo nima mej!"
V tem kulturnem duhu, predvsem slovenskem in s festivalskim pridihom, vsako poletje zaživi vas. Do sedaj se je tam predstavilo nič koliko znanih domačih in tujih umetnikov. K temu pripomore privlačnost slovenskega narečja, kontrasti prvinske narave in glasna govorica kamna, ki se že od leta 1275 na strmem pobočju sestavlja v tisočere možne arhitekturne oblike.
"Ana pridi, boš doživela kulturo malo drugače," me je tja zvabil Zlatko Smrekar predsednik KUD PO.BE.RE.
Po dveh urah ovinkov, vzponov in padcev, končno Postaja Topolovo. Z vprašanjem daleč prideš, smo druščina treh osebkov pretolkla kar nekaj šteng, ozkih prehodov, spotoma je Lado v objektiv polovil vse ganke, polkna, mostovže prizidke in škarpe, da smo prišli do kraja dogodka.
"Da ne boš razočarana, tukaj ni nič odvisno od ure, samo pred mrakom in po njem in kar bo pa bo," mi je hitel pojasnjevati Zlatko med prisrčnim objemom, presenečen, da sem sem zares odzvala povabilu.
"Ko si pa tako cincala v telefon."
Približno ob osmih, pred mrakom, je edina ravnica pred štalo napolnila množica obiskovalcev.
Duo, kontrabasist in skladatelj Tomaž Grom, ki je študiral na Brucknerjevem konservatoriju v Linzu, prejemnik Zlate ptice in obiskovalec svetovnih festivalov in tolkalist Seiji Murayama, eksperimentalni glasbenik, improvizator in skladatelj živeč v Parizu, oba svetovno znana, sta skupaj izdala celo zgoščenko Nepretrganost.
No ja, za tisto preškripavanje pa moraš res biti bolj glasbeno podkovan, da ga razumeš.
"Pa veš koliko let študija je potrebno za to," mi reče Valči učiteljica glasbe.
Ob mraku smo se posedli na majhno dvorišče pred pobeljeno steno (platno). Projekcija dokumentarnega filma Trenutki reke, Soča Sooča, avtoric Anje Medved in Nadje Velušček, nas je kot medkulturni okoljski projekt popeljal po eni najlepših rek od izvira do izliva v morje.
Zaključek je dodal publicist in pisatelj Ervin Hladnik Milharčič. Vse kar je naložil narodu je bilo v Italijanščini. Mogoče je na koncu dodal kaj v materinščini. O čem je bila debata čisti Slovenci nismo imeli pojma in smo jo po enajsti uri podurhali domov.Od tam smo seveda odšli lačni, ker so bili baje njoki v restavraciji zanič.
Zlatko: Da se bodo oni kulturno vedli še najmanj do enih in naj pridem 16. spet in 18. tudi, ko bo pisatelj Boris Pahor predstavil svojo novo knjigo pisem in tako dalje. Potem je lepilo le popustilo, pomahali smo si, objeli pozaprta polkna in pustili hlad kraškega kamna v orlovskem gnezdu na Postaji Topolovo.
Do literarne šole v Slopah pa vesele počitnice. Naša Branka predsednica Zelenih oblakov se je na to odzvala takole:
"Komu drugemu bi plačalo društvo kotizacijo, kot vama z Vladimirjem, ki sta tako vestna obiskovalca šole pa še finančno od vseh najbolj na šibkih nogah."
Ja, kaj takega se zgodi samo v pravljici, da nekdo vidi tudi tvojo vsakomesečno stisko in ti kot zlata ribica izpolni željo. Hvala Branka, še za nazaj!
Toplo morje, hladno pijačo in eno veliko srce želim vsem, ki me imajo radi in dodajam malo pesniškega navdiha.
Zaradi odhajanja
Zate sem pozabila morje,
ker si bil val,
ki sem ga božala.
Zate sem pozabila
gore in reko,
ki je odnesla nasmeh,
ker si bil mimobežnica,
ki ne bo več dotik,
ker si bil sanje,
ki še vedno mečkajo blazino,
ker si odhajal,
ko si leta hodil mimo
in samo odhajal,
da si lahko odšel za vedno.
Čao! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar