Ko zacveti sončna roža šentjanževka

     Tisti, ki počitnikujemo celo leto, gremo ta čas, ko se drugi potijo na morju, nabirat zdravilne rožice.
     Ko se zvijugaš do Vojskarske planote, se tam počutiš kot orel. Zamahneš s krili in izgine vsa mestna zatohlost prepojena s foušijo, sosedskimi interesi in zdrahami.
Šenjanževa roža, ki nosi v sebi sonce, osvetli temne strani duše, pozdravi živce in razveseli srce,  te zvabi v globače, čez senožeti in obronke, kjer ne srečaš žive duše. Le srno splašiš, ko prilomastiš do roba jase, da počeneš za nujo in zajca vidiš, ki jo, bog ve pred kom, ubira čez hrib. Zato tam gori rasejo zdravje in dobri ljudje. Seveda z izjemami kot povsod. So taki, ki te imajo radi in ti natrosijo zgodb, ki jih ni v nobeni knjigi ali TV oddaji.
     So v hiši, ki stoji na ovinku pod vasjo, vsa v rožah kot pravljica, le cesta je zarezana med njo in razkošno lipo, ki lahko v svojo senco sprejme stotnijo ljudi.
     "Dokler je žled ni oklestil, si tudi ob večjem dežju ostal pod njo suh. Vedno so se kosci in grabljice odpočivali v njeni hladni sapi. Če bi znala govoriti, koliko zgodb bi, razen dišečega cvetja, še natresla?"
Tako v njenem hladu z mano možujeta dekleti ob domačem ribezovem soku.

     Že dolgo se poznamo. Njune stiske so nas še bolj zbližale. Le nekaj let pred upokojitvijo, sta čez noč ostali brez službe. Ni ga bilo, ki bi jima dal pravi nasvet in pomoč. Cela planota ni premogla koščka praznega prostora kamor bi ob zaprtju trgovine spravili robo. Vsi so, misleč samo nase, dvignili roke. Še več, celo posmehovali so se in nekdo iz doline je junačil:
     "Zdaj pa imata, ker se nista omožili.!"
     "A da bi ju kdo pretepal in grdo gledal, kot ti tvojo! Saj nisi vreden, da te sploh pogledata!" mu je nekdo zaloputnil usta. 
Celo od božjega poslanca je prišlo samo nekaj tolažilnih besed in:
    "Jaz ne morem nič pri tem!"
     "Lahko bi oznanil in bi ga poslušali verniki in zakrknjenci!" sem vzrojila, ko se mi je nabrala vaška brezbrižnost, ki sta mi jo, že prepozno, boječe zaupali. Oni dve sta samo sklonili glavo. Vseeno se je kolo začelo vrteti v pravo smer. Nasveti nekaterih služb so samo pokasirali njuno bedo, omilil jo je čas, ki je postal njun zaveznik. Seveda so ostale skrbi, vendar živce sta si pa le odpočili. Čisto spodobno živita, čeprav pri hiši ni bilo nikoli avta in televizije, ki bi ju poneumljala.
     "Saj imava danes še več dela. Le kako sva zmogli še tisto vaško trgovino? Ampak svobodni sva, lakote ni in za ata lahko bolje skrbiva,"otroško naivno obe hkrati potisneta vame vse, kar sem jima pred leti vztrajno dopovedovala. Kako me poboža njun vzklik betežnemu očetu:
     "Ata, šivilja gre, tista ...
Kadar se katera oglasi pri meni, ne pozabi na atove pozdrave.
Da bi me tikali, o to pa ne.

     "Marec se je pravkar izvil iz zimskega obroča in midve že tri noči nisva spali. Čisto preč sva bili. Ata v 93. letu, skoraj čisto slep. Na hitro se ga je nekaj lotilo. Ponoči je že tako oslabel, da je morala priti zdravnica.
Komaj smo ga spravili malo k sebi, ko se je naenkrat v štali začel direndaj. Koza! Po vsej sili je hotela ravno tisto noč stresti breme iz sebe. Ja, primeketalo je, se takoj postavilo na noge in poiskalo sesek.
Kot bi pognal tekoči trak, se je zgodba naslednjo noč ponovila.
     "Kar če naj bo, jaz ne morem več, pa magari če bo stril Belko!" se je tretjo noč uprlo Jožici, ki je kljub utrujenost ni zapustila hudo mušnost.
Ker gre v tretje rado, so bile v štali spet potrebne babice. Ko vse na vasi že spi, bi bila za kompliciran porod potrebna še moška roka. Pamet nama je od neprespanosti delala bolj tako. Pa sva vrgli sosedovega zaspanca iz tople postelje. Krepko se je lotil zadeve in tretjemu meketaču pomagal na svet.
V nekaj tedenskih presledkih, da sva se vsaj pošteno naspali, so mu sledili še trije. Zadnja mama pa se je štironožcu odrekla. Dudek je, hvala bogu, zrasel ob kravjem mleku. Mlada krava je komaj zmogla njegovo ješčnost in za nas je ostajalo le malo mleka. Ampak kam naenkrat z vso živadjo v tej majhni štali? Sosed je moral venomer nekaj cimprati, tu in tam kaj podšprajcati, da so nastale nove jasli za Belka, Rjavko, Liska Piko in Pikico in Črnka, za ostale, skupaj jih je štirinajst, še niti imen nimava." mi je natrosila Silva tisti večer pod lipo, ko je Črnko, ki jima jih je špičil najbolj neumne, tam za hišo še zadnjič pomežiknil v oranžasto kovinsko zarjo, ki se je umikala za Alpe.
     "Ja, ja, taka je ta, nihče jih ne pride kupit za nadaljno rejo, vsi bi jih spravili le v skrinje. Nama se pa tako smilijo," mi s prizanesljivim očitkom potožita dekleti, kot v molitev skleneta roke in se za trenutek pogrezneta vase.
     "Čudna je ta veriga preživetja! Kadar pride mesar nič ne vpraša in midve zamašiva ušesa in jo ubereva proti vasi."
Tokrat smo bile tri in kot bi predrl jez je začelo vreti iz njiju ter zabrisalo dogajanje doli za hišo.

     "Lastovke že vsa leta gnezdijo v našem hlevu. Ne veste, kako so gradile gnezda. Prva gradnja se jim je zrušila in z vztrajnostjo je nastajala druga. Letos kot zakleto nobeno gnezdo ne zdrži dolgo. Lastoke čepijo kar na ceveh in znova poizkušajo srečo. Da bi se preselile drugam, to pa ne! Morda jim bo tokrat uspelo?
Nič se ne menijo za naju, ko že na vse zgodaj robaniva okoli njih. Vedno počakajo toliko časa, da se iz hleva  spravi najprej živina, za njo se speljejo one. A ne kar nekam v daljave. Nad drobnico krožijo ves ljubi dan. Le kako ti žival ve kdo kam paše? Ko večer poleže živino po hlevu, se pripeljejo tudi one, nekajkrat obletijo hišo in pregledajo hlev kot češ:
     "Vse je pod kontrolo!"  Potem se potuhnejo v svoje perje in sanjajo veter na Vojskarski planoti."
   
Tako ena čez drugo hitita pripovedovati sestri, ki jima od jutra do trde teme pridne roke in oster gorski zrak pomagajo preživeti na majhni kmetiji.
Če bi bile besede dovolj!

Lepe počitnice, kjer koli boste nabirali zdravje, vam želim!
Čao! Ana Balantič