Vasica Rodik ob vznožju Brkinov je imela ta večer prav res Črno obrobljene oči.
S prekrasnim ambientom pravkar odprtega kmečkega turizma Frišketovih se je ujel žametni glas pesnice Patricije Dodič univ. dipl. slovenistke in francistke doma iz vasi Obrov, ki je "jušto na konfini" Brkinov, Krasa in Čičarije, med Italijo, Slovenijo in Hrvaško.
Pred leti je bila dobitnica nagrade za najboljšo regijsko pesnico na Mladi Urški in drugo nagrajena na Veronikinih dnevih v Novem Mestu.
"Enkrat takrat, ko so cvetele rože vseh barv ... takrat enkrat me je vesolje izpljunilo na ta planetek ... Pišem od kar pomnim. Prva pesem je nastala v tretjem razredu. Tisti čas, ko so sošolci napisali nekaj vrstic, je moja pesem dobila nekaj strani. Učiteljica se je držala za kateder in se smejala dolgi izpovedi brez repa in glave. Ampak rimala se pa je!"
Tako se je predstavila gostobesedka in med trepetajoči plamen bakle, ki se je poigraval z njenim nasmehom, dodala morje novih pesmi iz druge pesniške zbirke Črno obrobljene oči.
Kitarist in pevec Toni Škrlj iz dua Romantik, ta večer solist, ker se je njegov duo partner Kristjan Dekleva maturantsko namakal nekje na morju, pa je izpod slamnika v njeno poezijo vnesel nekaj romantike v stilu"ala Istok Mlakar".
Patricija pa je nadaljevala: "Moja zgodba se ne konča s prvo in drugo knjig. Se kar nadaljuje. Pesmi samo zorijo in meni tako ljuba gostota pridevnikov se izčiščuje. Ne bom preveč bluzila o tem kaj pomeni beseda POBOŽ, ki sem jo izumila.
To je: neminljivost dotika - prižemanje h koži - meander občutij - ko si rečeva, da je lepo - to je ... Mama je ob čudnih besedah vedno poskočila, češ, saj imam vendar nekaj izobrazbe, pa take mečem ven. No, ste videli sem že zabluzila. Ostalo si preberite kar v pesmi! Seveda tudi pesem zvonov rodiške Svete Trojice, ki pravkar poje večerni Ave, je en tak POBOŽ," je svoj smeh in odmev brona, ki se je vmešal v njeno pripoved, stresla med poslušalce.
Ja, do solz nas je pobožala s svojo neustavljivo pripovedjo, njene prijatelje, in vsakemu dodala še topel objem snidenja in slovesa.
"Če bi vedela, da prideš nocoj, bi ti prinesla vrtnico, pa pridi še, ki te imam tako rada!" me ni spustila iz objema.
"Pridem še in te pobožam!" Ana
Patricijo, ki je že lani svojo prvo pesniško zbirko predstavila v Idriji in njene mlade glasbene spremljevalce bomo imeli zopet priliko srečati v Idriji 14. avgusta 2010 na placu ali v kavarni. Vabljeni, ne bo vam žal.
Nekdo je vprašal, kaj je to pobož
Neminljivost dotika.
Šepetalec senc.
Ko s prstom narišeš zemljevid -
od tretjega očesa navzdol proti konici nosu.
Menda to delamo le pripadniki istega rodu.
Drugačno zavetrje srca - vzporedno z nasmehom.
Prižemanje h koži - kalejdoskopski preblisk miru.
Meandri občutij - do zabrisa čudenj in strahu.
Zakljunjanje in zaklinjanje.
Zaklepanje in odklepanje.
Cezannov magnetizem s hrbtiščem dlani.
Ko odmisliš in zabrišeš, kar je odvečnega.
Mirujoči gib in rdeča pentlja.
Mezenje drugačnih nebes skozi ožilje poti.
Ko se zaobliš, preden padeš na tla.
Ko pokrčiš kolena in vsrčiš vse energije sveta.
Ko se zaluniš, zasončiš, zasenčiš, odsenčiš.
Ko veš.
Ko od začetka do začetka žariš.
Božaš razpoke.
Čutiš.
Veš.
Ko mi ponudiš sedenje na klopi
ob bambusu in gledanju v nebo.
Medtem ko čas jezikuje okoli ušes, oči in teles.
Ko postajava všitek tišine in brstenje v smehu.
Ko si rečeva, da je lepo.
Ko se mi skozi razporek dotikaš bradavic.
To je pobož.
Patricija Dodič
Lep sončno pesniški pozdrav!
Čao! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar