Sedaj, ko je sonce končno prišlo z dolgih s počitnic, se mi je utrnila misel, da bi tudi jaz potegnila iz naftalina nekaj mojih klekljanih izdelkov, ki so nastajali takrat, ko se je osamljenost najbolj zabadala pod rebra.
Zato vsem prijateljem poklanjam ta šopek jesenskega tihožitja. Posebno zelenooblaški druščini, ker je pravkar minilo 6 let, odkar tudi jaz lebdim v njihovih meglicah.
Prisrčen jesenski pozdrav Čao! Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar