Tudi tako se začne novo leto.
"Samo pravdala bi se baba prekleta, oskubili te bodo, da boš še dolgo zbiral perje, otroka ti bo navsezadnje le vzela." je Žare v gorečo grmado jelovine zagnal pivsko konzervo, da se je napela in počila.
"Pusti pri miru, bom že kako!" je Mitja mirovniško zamahnil z roko.
"A si zadel srnjaka?" so priskočile besede na pomoč iz drugega konca. Zelena bratovščina se je zakrohotala.
"Daj Blaž, a bomo kar žejni, kje imaš kjantarco!" Precej je začelo teči v kozarce, ki so se pridno praznili. Mitja je pil zlagoma, da mu ne bi prehitro zameglilo možgane, več se je zalagal z dobrotami, ki so jih zelencem spekle njihove boljše polovice. Srnjakov golaž, ki ga je Simon začel kuhati že dopoldne, so že davno pospravili pod streho.
Bilo je na Štefanovo, dan po Božiču. Vsako leto ta čas je pred lovsko kočo zagorel kres in zelena družina je imela praznično inventuro.
Mitja pa se nikakor ni mogel znebiti peze, ki jo je že nekaj časa predeval z enega ramena, na drugega.
Na silvestrovo, deset let nazaj je kasno zvečer pozvonilo. Ravno so bili pri slavnostni večerji, njegov brat s punco, on s svojo in mama.
"Dedek mraz bo," je vzkliknil brat, omizje je prasnilo v smeh. Mati je šla odpret. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj.
"Da je ni odpeljal na saneh," sta se pošalili dekleti in nazdravili druščini.
"Ja, mama, kaj si pa ti staknila?" tisti hip je izpod odejice v njenem naročju nekaj nežno zastokalo.
"Davor, to je tvoje," je komaj izdavila in se s štruco sesedla na stol.
"Tista tvoja nekdanja ... odhaja v tujino ..." Vse oči so se radovedno sprehodile po nepričakovanem novoletnem darilu, fant pa je od presenečenaj omedlel. Le njegova Tilda je vedno bolj lezla k vratom. Ko so ga dodobra omočili in se je spet spravil v svojo kožo, se je kot poklicni boksar zakadila vanj. Dobro namerjena desnica in nos je bil takoj krvav.
"No, gospodič pravnik, to imaš pa od mene za novo leto!" in je odfurjala na plano. Ko se je dim razočaranja malce polegel, je pismo, ki je bilo priloženo živemu paketu, vse pojasnilo. Da malčica tudi imena še nima.
Tako se je svet prekucnil v novo leto padajoč na glavo.
Doktor Mitja, bi eno zapeli?"
"A tisto: "Po temnem gozdu lovec hodi, toda zverine ne sledi ...".
"Ne, žalostne pa ne, dajmo fantje raje ..." in so jo urezali ob Dušanovem raztegovanju meha. Mitja si je napolnil usta z jelenovo salamo in malo poplakni. Njihovemu petju je dodajal le žalosten odmev.
Mama in Davor sta bila skoraj pet let njena starša. Potem pa ... Šofer prikoličarja, ki so mu v ostrem ovinku odpovedale zavore, je trčil v spredaj vozeči osebni avto, ki ga je odbilo čez škarpo v prepad. V njem sta ugasnila Davor in mama.
"Preklet svet, kaj sem hotel, Nina je ostala pri meni, kam bi drugam z otrokom!"
"Ti se kar s tem pamžem ukvarjaj, jaz se tega ne grem!" je takrat zabrusila moja draga Liza. Nina že ni pamž, božične in novoletne praznike sva preživela po otročje, s spomini na atija in babico. Da bom odslej njen skrbnik, so ugodili moji prošnji na sodniji. Brez zapletov. Kaj bi iskali tujce, saj me je otroče imelo tako rado. Samo socialna se mi je hotela obesiti na vrat pa sem jim takoj pristrigel peruti. Soseda Meta, žena pokojnega sodnika, je dete že od zmeraj razvajala, zdaj mi je bila pa sploh v pomoč. Saj ženska ni imela nikogar, ki bi ji kravžlal živce, odkar je z gospodom sodnikom odšlo v grob tudi njegovo skakanje čez plot. Da bi samo brisala prah ... Brez vrtca sva otroka napolnila z vsem kar mu gre. Potem še z njo v šolo. Nina je tako .."
"Daj Mitja, bova naložila novih polen, da ne zmrznemo!" ga je iz tuhtanja povlekel Štef, mizarski mojster v pokoju.
"Ja, Štef, kakor ukažeš, danes itak goduješ in imaš glavno besedo." Naložila sta in pognala novih isker proti nebu in bratovščini zagon za njihove kalibre, patrone in daljnoglede, take z belim križcem na sredini in rdečo ali zeleno lučko. Zakaj že rdečo?
"Take burkle je imel na glavi, pa ga potrofi skozi gosto grmovje zlodja. Če bi streljal v dolino, potem ga pa še vlekel iz kakšne grape navzgor. O, hvala lepa!" je bilo slišati Poldeta.
"Ti Bine, a si res enega Prekmurca vlekel v tiste robe, kamor še gams težko zleze?"
"Ja, pa ja de, naj vidi, kako se pri nas jaga, ne tam na ravnini, ko ti samo priskače pred ror, da se ti še obrniti ni treba. Samo, da vidiš njegove oči, velike kot šalčke, ki so mu skoraj padle v prepad. Jebi ga, če mi je odlomil kundak, ko se je kot posran zvalil nanj. Da sem neodgovoren in podobne, so doma priletele iz moje ljube.
Zaradi stokrat pogretih lovskih štorij, sta se Štef in Mitja vsedla bolj vstran in ta je iz sebe zopet začel vlačiti svojo bolečo štreno.
"Veš, pet let me že kliče ata, zdaj bi mi jo pa vzela. Iz Maroka je prišla babnica, polna cvenka. Oblečena, ti rečem, pa kot c ... Da se ji toži po otroku. Ji bom že dal, toži! Saj ti je znano, da se že celo leto vlačiva po sodniji. Ta čas sem izbrskal, da ima mrha res tam doli bordel. Madona! Pa bi tega otroka prodajala, ne boš!" je Mitja ves zaripel dvignil pest proti zvezdam, ki so samo nedolžno pomežiknile. Jezik je že bolj počasi valjal med zobmi, malo od zaspanosti, malo od popitega. Štef je modro molčal in kamerada samo potrepljal po ramenu, češ, vsak ima svoj križ.
"Bom šel kar spat," je dohtar zapustil veseljake in se v koči vrgel na pograd.
"Nina je jokala, da me ne bo več marala, niti slišati ni hotela o novi mami. Ta je s priskutno priliznjenim obrazom premazanim z ličili, ubirala najlepše strune, da bi pritegnila otroka. Ko jo je nekoč spet mrcvarila z obljubami in darili, jih ji je mala zagnala v glavo, jo brcnila v koleno in zbežala.
"Mrha!" je ženki ušlo in takoj sem vedel, da bo ta kruh grenak."
Kres je dogoreval, glasovi so začeli polagoma zamirati, štorkljanje ob pogradih je potihnilo.
V silvestrovo dopoldne dvakrat pozvoni na vratih.
"O, poštar Janki, vidim, da je iz sodnije. Kar vsedi se, bova skupaj prebrala, kar koli je že!"
"Zaradi ... se skrbništvo podaljša do otrokove polnoletnosti!"
"Zdaj bova pa še nazdravila," je Mitja skozi solzno zaveso komaj izdavil in objel prinašalca tako lepe novice, ki je z njim že po službeni dolžnosti spremljal vso kalvarijo.
Pod jelko je položil darila, na vejo pa obesil veliko kuverto, ki jo je Meta oblekla v rožnato pentljo in sta kot dva zarotnika nestrpno čakala, da pride Nina opoldne s šolskega novoletnega rajanja.
Prijazno in veselo praznovanje in vsega lepega v prihajajočem letu 2012 vam iz srca želim dragi prijatelji! Vaša ANA
Ni komentarjev:
Objavite komentar