Kako je Zlatkova pot postala poezija
"Kaj misliš, če bi izdali Zlatkove pesmi, ti si vešča pa oblikovanja?" mi je malo obotavljajoče predlagala tistega večera, ko sva prvič skupaj obujali spomin na pokojnega pesnika, Marjetka Manfreda članica lit, društva PO BE RE iz Kobarida katerega predsednik je bil Zlatko Smrekar. Njegova velika želja je bila namreč, da nekoč izda svojo zbirko. Takoj sem imela v glavi načrt za obliko naslovnice in zadnje strani. V roke sem dobila pesmi, sprva jih je bilo za okoli 80 strani, pozneje se je izkazalo, da jih njegovi starši hranijo še več kot toliko.
Tudi postavitev le teh sem si zamislila in jih razvrstila malo drugače kot je navada, misleč na Zlatka, ki je v sebi nosil neko posebnost. Ker pa moj računalnik zmore kar pač zmore, sem to nazadnje prepustila Marjetki in tiskarski hiši Grafika art d. o. o. v Volčah. Tako je pred nami zajetna knjiga 260 strani, ki ji je dodan albumom fotografij.
"Ti pokažem kakšen sončni zahod gledam vsak večer z Livka," mi je Zlatko v Zgornjem Tarbiju pokazal zadnje sonce, ki je tam daleč za hribi tonilo v morje.
Zato tudi krog na zadnji strani ovitka s sončnim zahodom v Benečiji, simbolizira njegov zaključen cikel tuzemeljskega življenja in poezije. Kot je bil njegov čas poln sončnih žarkov, senc in oblakov, je v ta krog postavljena svetloba, ki pojenjuje v globine teme.
Zadnje poletje je v Topolovem našel onemoglega ptiča, misleč, da je sokolji mladič.
"Ne, ponesm ga domou!" mi je dejal. Izkazalo se je, da je to odrasel hudournik, ki je med potjo omagal in ima samo še nekaj dni časa, da najde svojo jato in poleti na jug, pozneje bi bilo zanj usodno. Zlatko je drugi dan že opomoglega ptiča odnesel na vrh Kolovrata in ga spustil. Ta je v zraku samo zakrožil in kot puščica švignil naravnost proti Topolovem.
Tisti, ki Zlatka ni poznal, mu bo podoba na naslovnici povedala vse o njem.
Ptič v mehkih rokah, ki mu vračajo moč in Zlatkov nasmeh, ki mu bo podaril svobodo. Tak je bil naš pesnik in sam je dejal:
Sem tak kot sem / in ni me sram, / da sem tak! /Upam, da ostanem / tak kot sem bil / in sem ...
Za vedno je, in tak bo ostal v srcih tistih, ki smo ga bolje poznali. Poln energije, poln poezije in poseben.
Že kot otrok je hotel postati pesnik in to je tudi bil in ostal. Takega se ga bomo spominjali ob prebiranju njegovih verzov. Če jim bomo dobro prisluhnili in to tudi znali ...
Danes je minilo sedem mesecev, ko je zemlja vzela nazaj njegov pepel.
In pred nami je pod temnomodrim naličjem knjige oživel Zlatko Smrekar v vsej svoji veličini in pogrešljivosti. Vsi, ki smo ga poznali, ga imeli radi in tisti, ki so mu dali življenje, da je postal to kar je bil, smo bili prisotni v Domu Andreja Manfrede v Kobaridu in spremljali predstavitev njegove poezije. On, pa je očem neviden, v novi srajci sedeč na tleh, med harmoniko in trobento, v šumotu slapa z nami prebiral svoje pesmi. Vsake toliko je dvignil prst kot bi nas hotel posvariti pred minljivostjo.
Nato se je stopil v eno od solz, ki jih v tem času toči zavetnik Lovrenc in polna luna je vsem nam še bolj osvetlila Zlatkovo pot.
Naslovnico in zadnjo stran sem oblikovala Ana Balantič, fotografije, ki so nastale ob Zlatkovem nastopu v Idriji je v knjižni album prispeval Vladimir Kržišnik, oba člana lit društva PO BE RE.
Fotografije Vladimir Kržišnik
Lepo poletje vam želim dragi prijatelji in prisrčen pozdrav Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar