ponedeljek, 19. september 2011

Besede in čustva iz Benečije

Kako so se pesniki iz Benečije pomešali med Zelene oblake.

Kdo še ni slišal za reki Nadižo in Sočo, Beneško Slovenijo, Rezijo.
V strme bregove naslojne vasice kot golobnjaki z zvonikom na vrhu. Hiše kot preplašeni otroci stisnjene ene ob drugo kot bi jih bližina varovala pred samoto.
Včasih ni tam potekala samo namišljena meja kot danes, tudi orožje je zaropotalo na karavlah, tako za strah.
Najvišja taka črta je Postaja Topolovo. Tam je umetnik celo na obcestni kamen zapisal takole:
"Nebo nima mej!"
Slovensko narečje, ki ga s sabo vlečejo, po nekaterih virih iz enajstega stoletja ali še prej, nikoli ni našlo pravega mesta. Je jezikovna pregrada, ki je še vedno prisotna in še kako boleča za slovensko manjšino onstran.
Ko so se lani končno uresničile nekajletne želje letos preminulega Zlatka Smrekarja, so se povezali v KUD PO. BE. RE. Posočje, Benečija in Rezija, katerega predsednik je bil, verjetno niso pomislili, kako daleč bo segel njihov glas.
Te dni je na povabilo Zelenih oblakov segel celo na Notranjsko, na logaško stran.
"Kakuo je bla huda tista črta, usega, pa no malo", smo slišali iz njihovih zapiskov, ki so jih pripravili za ta večer: Aldo Clodig, Margerita Trusgnach, Marina Cernetig, Adreina Trusgnach in Claudia Salamant.
Prva postaja tega srečanja pa je bil popoldanski sprejem v Hotedršici, kjer so si gostje pod vodstvom Francke Čuk najprej ogledali znamenitosti: Tomažinov mlin postavljen nad kraškim breznom, Gregorčkovo črno kuhinjo preurejeno v muzej, zemljanke ali kašče, ki so sezidane iz kamna in vkopane v zemljo in nedaleč stran zbirko starih predmetov Romane Pivk, ki izvirajo večinoma iz okolice vasi. Ogled se je končal v gostilni pri Turku, kjer je ob odlični postrežbi predsednica Zelenih oblakov Branka Novak, zamejskim gostom odstrla zaveso tudi našega literarnega delovanja. Od tam se je karavana literatov preselila v dvorano Tabor v Logatec.
Po nagovoru župana gospoda Berta Menarta, je članica našega društva Bojana Levinger predstavila ostale člane Zelenih oblakov skozi njihovo pisanje. Vmes smo srkali slovenske ljudske biserčke mlade citrarke Urše Rožmanc.
Za cvet na torti sem dodala nekaj misli Zlatka Smrekarja, ki je bil tako čustveno navezan na njihovo deželo in jezik.

Tam, kjer se vije reka,
poteptani ljudje čakajo kapitana,
da požene ladjo.
Nasedlo ladjo, ladjo, ki gleda v nebo
in čaka nekoga, da jo splavi.
Ure borb so mimo.
Samo zaplavaj, kruh je lačen ust.
Usta bi pisala, ogorčena nad tem, kar se dogaja.

Iz njihovih narečnih pesmi in razmišljanj Alda Clodiga, smo ta večer slišali otožen klic po obstoju maternega jezika, ki ga morajo, čeprav so ure borb mimo, znova in znova ponavljati v svoji domovini.
"Besede in čustva iz Benečije bodo še dolgo v nas!" so zatrjevali poslušalci, gospod župan pa je naše goste popeljal še na logaško fešto.

Hvala dragi Benečani, da ste nam s svojo blagozvočno govorico priredili čudovit in nepozaben literarni večer in upam, še kdaj nasvidenje.








 





.






 Fotografije Vladimir Kržišnik



 Lepo pozdravljeni dragi prijatelji  Ana Balantič

Ni komentarjev: