petek, 21. januar 2011

Moja poletja

Tako so se predstavila Moja poletja





Nikoli nisem polagala pažnje po kakšnem zaporedju si sledijo izdaje mojih knjig.
Da je med vsako od mojimi štirih točno dve leti razlike, je pogruntala šele Ingrid Kašca Bucik, novinarka radia Koper, ki ji je prvi uspelo izvleči iz mene nekaj intervjuju podobnega.
Pa smo jo, na svetlo postavili še eno knjigo. V naši knjižnici, ki je komaj zmogla dovolj hitro podstavljati stole številnemu občinstvu. Za pevke spodnjeidrijskega ženskega pevskega zbora, ki je z ubranimi glasovi povezal mojo predstavitev pa je stolov na katerih bi se odpočile celo zmanjkalo. Skrita za očali, ki vidijo samo na blizu, sem samo poslušala odzive na branje odlomkov iz Mojih poletji. Skozi nos povlečene solze posebno v prvih vrstah, so na trenutke tudi meni zadrgnile nekaj besed.
Nikoli si ne bi mislila, da je lahko profesor Kavčič kot zgodovinar in dober poznavalec mesta, med mojimi vrsticami našel toliko njemu všečne tematike.
Do danes je polovica od štiristo izvodov že zamenjala lastnika in sem vesela, da je knjiga med Idrijčani, ki se z nostalgijo spominjajo posebnosti starega mesta in posebnežev, doživela toliko odobravanja. Prenekateri so se celo našli v njej. Profesorica Ivana Slamič pravi, da je celo gospa iz Ajdovščine med poglavji spoznala nekaj svojih bratrancev.

Misel, da bi svoj pesniški opus dopolnila s proznim delom, zapisom o mojem odraščanju, se je vlekla, odkar me je pred desetletjem potegnilo v literarne vode.
Sem otrok poletja, rojena v znamenitem mestu, ki je nastalo po naključju, zaradi žlahtne kovine in je skozi svoj petstoletni razvoj preoblikovala podobo krajine in ljudi.
Tako se je junija 2008 pričela odvijati tančica mojih spominov. Dnevi, ki sem jih prebila za računalnikom so prinašali neprespane noči polne emocij, notranjih stisk. Ko sem vedno globlje kopala po spominih, sem včasih obupala, da ne bom zmogla. Že uvod z očetovo smrtjo me je skoraj ustavil.
Fragmenti, ki sem jih luščila iz pozabe so me potiskali naprej in nisem odnehala.
Dve leti se je spreminjala in dopolnjevala podoba današnje knjige. Še danes ne bi nehala. Velikokrat sama nisem bila zadovoljna z napisanim, drugič ni bila lektorica Dragica Breskvar (škoda, da je ni bilo ob meni, bi imela kaj povedati) in me je opominjala: Ja, Ana, kaj boljše pa že znaš napisati. In sem pisala.
Zaradi ata, izgube veje na katero mi ni bilo dano biti naslonjena več kot le borih 16 rosnih let. To je posvetilo njemu, ki je verjel, da iz neugnane »zjale« pa le nekaj bo.
Je že vedel, ko je dejal »Ti fantìna, ka baš zrasla te bam naúču, pa še urmuohat!«
Ni dočakal. Iz tistega »fantìna« sem kot samorastnik postala le zapisovalka spominov nanj.
Pod cipresami je samo njegov pepel, ko odprem knjigo je z mano on in vsi, ki so zaznamovali moje življenje. In tako bo, dokler bo čas to hotel.
Na tem mestu se še enkrat zahvalim vsem prijateljem, ki so ta večer delili z mano, nekateri samo v mislih, in vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je knjiga nastala.
Žal mi je samo, da izida moje knjige nista dočakala dr. Jože Felc in profesor Vinko Vršec. Oba sta namreč spremljala njeno nastajanje in jo z nekakšno slutnjo nestrpno pričakovala.

Nikakor ne morem mimo Mestne knjižnice, njenega prijaznega osebja, direktorice Milanke Trušnovec in gospe Jelke Bezeljak, ki vsako moje delo z veseljem pospremijo na pot v svojih čudovitih prostorih, da se jim ponovno ne zahvalim. Enako Mileni Brelih za njeno odlično interpretacijo odlomkov iz knjige,
ženskemu pevskemu zboru in voditeljici Moniki Rijavec za nepozabne pesniške vložke in profesorju Janezu Kavčiču še enkrat hvala za vse kronološke popravke, spremno besedo in obširne zaključne besede.
Še posebna zahvala profesorici Dragici Breskvar samostojni svetovalki za lit. dejavnost in glavni urednici revije Mentor, za njeno potrpljenje in neprecenljive napotke pri nastajanju knjige.
Hvala vsem prijateljem in svojcem, ki ste z mano delili prijeten večer, nekateri le v mislih.

























Fotografije Vladimir Kržišnik

 To je nekdanji pob Franci, ki je takrat, ko se je rodila Ana pod oknom vlekel na uha.
fotografije Vladimir Kžišnik

Tri junakinje iz knjige: od leve strani Marica, Ana in Bogdana,  foto Ervin Eržen
profesor Janez Kavčič  foto Ervin Eržen





 Druščina  Zelenih oblakov, žal letos v precej okrnjeni zasedbi,  je tista pika na i. Letošnji dodatek pa sta dva člana primorskega društva PO BE RE Marjetka Manfreda Vakar in Vojko Rutar.

Zdaj, ko je minilo mojih pet minut slave, je ostal čisto navaden vsakdan in spet sem tukaj in z vami.
Čao! Ana Balantič

4 komentarji:

Marta pravi ...

Iskrene častitke...Res si pogumna in zato si tudi zaslužiš vsa priznanja.
MartaŠ

dare pravi ...

Čestitam, iskreno. Za predstavitev, za lep prijazen jezik in za prelepo knjigo nasploh! Knjigo pa še berem. Petdeset strani na dan pomeni, da me pritegne bolj kot večina drugih. Več moja glavina ne zmore. Vsekakor jo bom v enem tednu predelal in kar zdi se mi, da mi bo ostalo za nekaj stavkov vtisov. :)

O tem pa v naslednjih dneh. Lep pozdrav!

Milena pravi ...

Anino pisanje se me vedno dotakne - svilnato... kdor Ano pozna osebno mi bo pritrdil... občudujem njene izpovedi, ki mi ob branju le-teh nemalokrat polepšajo dan...

Ana od srca ČESTITKE...

Milena S.Falle

Anonimni pravi ...

Kje se pa knjigo lahko kupi?