Kljub temu, da so jutranje snežinke začinile prvi pomladni dan, je bil popoldan, ki se je povzpel na celih trideset celzijevih stopinj in večer kot nalašč za topel lit, večer.
Nihče pri nas še ni slišal za pesnico Patricijo Dodič.
Midve sva se že večkrat srečali na raznih lit. delavnica, da me je osvojila s svojo pojavo in pesmimi.
Postala sem tudi članica njihovega lit. društva v Ilirski Bistrici, zato mi je zaupala željo, da bi rada svojo prvo pesniško zbirko predstavila v Idrije.
Predsednica društva KUD AVGUST Sonja Markič, mi je dobrodušno priskočila na pomoč in Patricijo sem popeljala skozi njeno pesniško zbirko
Nihče pri nas še ni slišal za pesnico Patricijo Dodič.
Midve sva se že večkrat srečali na raznih lit. delavnica, da me je osvojila s svojo pojavo in pesmimi.
Postala sem tudi članica njihovega lit. društva v Ilirski Bistrici, zato mi je zaupala željo, da bi rada svojo prvo pesniško zbirko predstavila v Idrije.
Predsednica društva KUD AVGUST Sonja Markič, mi je dobrodušno priskočila na pomoč in Patricijo sem popeljala skozi njeno pesniško zbirko
in si z njo utrgala nekaj pesniškega cvetja, ko je zapisala takole:
DIVJA PERUNIKA
Ne maraš arhaičnih vrednot, ostrih sodb in lesenih miz.
Ne maraš nevzdržnosti in nerealnih travm.
Ne maraš marmelade in drkanja vsevprek.
Ali misliti o neživljenju, nerazvitosti, nekrivdah.
Nehaš se zanimati, občudovati, razmišljati.
In ostane tišina.
Simbol znotraj klišeja.
Slikarska akademija svobode.
Tehtanje lastnih spoznanj.
In ostane pogovor z vesoljem.
Ljubezen do sebe.
Ko se nasloniš nase.
Nežno brez odvečnih demonov.
Prvih pet let si si zvest.
In veš točno, da ni vseskozi sonca.
Da si včasih blazen.
Ampak popolnoma srečen.
Patricija Dodič
Gostja današnjega kulturnega dogodka je Patricija Dodič, pesnica in slikarka iz Obrova.
Končala je srednjo jezikovno šolo in v Trstu na filozofski fakulteti doštudirala slovenščino in francoščino. Zdaj je članica literarnega društva v Ilirski Bistrici, in Zlatega čolna v Sežani, knjižničarka, predavateljica italijanskega jezika in velika besedoljubka.
Nekaj o njej nam govorijo slike, ki jih je prinesla s seboj.
Kakšna je kot pesnica in predvsem kot človek, se vam bo razkrila skozi svojo poezijo.
Ko sem jo prvič srečala pred leti v literarni šoli na Ptuju, mi je s svojimi pesmimi in pojavo nekako padla v oči. »Dama v črnem, s srebrenkastim nakitom« sem jo poimenovala.
V vsaki njeni pesmi sem našla tudi del sebe. Kot da sem tudi jaz padla vanjo s svojimi, je pozneje vedno rekla: » Ti in tvoje pesmi ste pa nekaj posebnega!« Naenkrat naju je postalo veliko in dovolj.
Že ob prvem srečanju sem jo vprašala, če bo naredila zbirko.
«O to pa ne, to ni zame!« In pri teh besedah je ostalo še do lanskega poletja, ko mi je jeseni nenadoma sporočila: »Le glej, da prideš na mojo predstavitev knjige!«
Danes, na prvi pomladni dan, je med nami s svojimi »Petimi minutami blaznosti«.
Vem, da jih bo s svojo gostobesednostjo kar precej raztegnila.
Ne bom začela s temi stereotipnimi vprašanji, kako, zakaj piše in s podobnimi forami, Mogoče nam razkrije, komu je namenjena pesem «Neznanemu prijatelju«, ki jo je postavila na prvo - častno mesto v knjigi in ven štrli kot zastava pred sprevodom ali napis »Na grob neznanemu junaku«
Je rekla, da ni posvečena določenemu prijatelju, ampak vsem, ki jo imajo radi.
Tak velik intelektualni potencial, kot je njen, znajo drugi ponucati bolj razkošno, bolj visoko. Ona se pa samo široko zasmeji in je srečna.
V nešteto odtenkov odene svojo skromnost in jo stlači v prvi sklop pesmi z naslovom Mikro želja.
To se pa bere zelo počasi, ker se je treba ob vsakem verzu, ki je svoja zgodba,
dobro spočiti, da misel zakroži.
Beseda Wada idrijčanom zveni tako domače, saj brez tega elementa, ki je priplavil živo srebro na plano, tudi Patricija danes ne bi sedela v tej kavarni
Kaj ji pomeni ta Wada, morda samo vodo, ki jo odplavlja in priplavlja
ali kot boginjo spolnosti?
Jaz vidim v tisti škrlatni sredini njene knjige velik simbol erotike.
Večina pesmi je tako nabita z njo, da boli.
Ali se temu razgaljenju reče pogum ali samo odštekanost nekega trenutka – hrepenenja?
Kaj je zanjo »Norost«, ki oklepa tretji sklop pesmi?
Vem da ne tista, ki te pripelje v Idrijo na Grič.
Morda njen smeh, ki mu je vse smešno, kadar se utrže iz srca?
Morda realnosti, ki sledi streznitvi, ko se boginja Wada presede na kakšno drugo klop?
Odkar jo poznam je vedno temnordeča skoraj črna, zakaj naenkrat v pesmih še škrlatna, rumena in zelena z modrim osatom?
Morda zato, da jo je več in se laže raztrosi v svet pesmoljubov?
Jaz sem prebrala njeni dve pesem, ki sta se me še posebej dotaknili
Končala je srednjo jezikovno šolo in v Trstu na filozofski fakulteti doštudirala slovenščino in francoščino. Zdaj je članica literarnega društva v Ilirski Bistrici, in Zlatega čolna v Sežani, knjižničarka, predavateljica italijanskega jezika in velika besedoljubka.
Nekaj o njej nam govorijo slike, ki jih je prinesla s seboj.
Kakšna je kot pesnica in predvsem kot človek, se vam bo razkrila skozi svojo poezijo.
Ko sem jo prvič srečala pred leti v literarni šoli na Ptuju, mi je s svojimi pesmimi in pojavo nekako padla v oči. »Dama v črnem, s srebrenkastim nakitom« sem jo poimenovala.
V vsaki njeni pesmi sem našla tudi del sebe. Kot da sem tudi jaz padla vanjo s svojimi, je pozneje vedno rekla: » Ti in tvoje pesmi ste pa nekaj posebnega!« Naenkrat naju je postalo veliko in dovolj.
Že ob prvem srečanju sem jo vprašala, če bo naredila zbirko.
«O to pa ne, to ni zame!« In pri teh besedah je ostalo še do lanskega poletja, ko mi je jeseni nenadoma sporočila: »Le glej, da prideš na mojo predstavitev knjige!«
Danes, na prvi pomladni dan, je med nami s svojimi »Petimi minutami blaznosti«.
Vem, da jih bo s svojo gostobesednostjo kar precej raztegnila.
Ne bom začela s temi stereotipnimi vprašanji, kako, zakaj piše in s podobnimi forami, Mogoče nam razkrije, komu je namenjena pesem «Neznanemu prijatelju«, ki jo je postavila na prvo - častno mesto v knjigi in ven štrli kot zastava pred sprevodom ali napis »Na grob neznanemu junaku«
Je rekla, da ni posvečena določenemu prijatelju, ampak vsem, ki jo imajo radi.
Tak velik intelektualni potencial, kot je njen, znajo drugi ponucati bolj razkošno, bolj visoko. Ona se pa samo široko zasmeji in je srečna.
V nešteto odtenkov odene svojo skromnost in jo stlači v prvi sklop pesmi z naslovom Mikro želja.
To se pa bere zelo počasi, ker se je treba ob vsakem verzu, ki je svoja zgodba,
dobro spočiti, da misel zakroži.
Beseda Wada idrijčanom zveni tako domače, saj brez tega elementa, ki je priplavil živo srebro na plano, tudi Patricija danes ne bi sedela v tej kavarni
Kaj ji pomeni ta Wada, morda samo vodo, ki jo odplavlja in priplavlja
ali kot boginjo spolnosti?
Jaz vidim v tisti škrlatni sredini njene knjige velik simbol erotike.
Večina pesmi je tako nabita z njo, da boli.
Ali se temu razgaljenju reče pogum ali samo odštekanost nekega trenutka – hrepenenja?
Kaj je zanjo »Norost«, ki oklepa tretji sklop pesmi?
Vem da ne tista, ki te pripelje v Idrijo na Grič.
Morda njen smeh, ki mu je vse smešno, kadar se utrže iz srca?
Morda realnosti, ki sledi streznitvi, ko se boginja Wada presede na kakšno drugo klop?
Odkar jo poznam je vedno temnordeča skoraj črna, zakaj naenkrat v pesmih še škrlatna, rumena in zelena z modrim osatom?
Morda zato, da jo je več in se laže raztrosi v svet pesmoljubov?
Jaz sem prebrala njeni dve pesem, ki sta se me še posebej dotaknili
NONI
Sedla si na razmajani stol.
Nedelja. Kot vsaka.
Tako žalostna.
Si rekla, da bi mi dala denar.
O Gonarsu in materah in golih obrazih.
In sliko neke tebe s tiste zmeraj vlažne stene.
Kjer sta vidva, in si ti in njega že dolgo ni.
In lep večer in sladek bonbon.
Prijela sem te za zgarane roke.
Jih molče ponesla k licu.
Pogrešam tvoje dolge črne lase.
Skrite pod ruto z drobnimi rožami.
Sem jih česala.
Danes dežujem.
Kjerkoli si, te pozdravljam.
Zaziblji me v sanjah v znane povesti!
Me vzdigni k sebi po kroglicah paternaša!
Stisni mi roko k svojemu licu…
ko mi je najbolj hudo!
Patricija Dodič
NONOTU
Droben in krhek si zdrsel kot noč v svoj dan.
Na starem divanu, v stari pižami, snežno-bel in ostarel.
Sem te vprašala, če me poznaš.
Sem te božala po praznini z oblaki.
Se usedla k tebi.
Se ti stisnila v dlan.
Nekoč si mi pravil Pupić.
In sem ti kupovala Filter 57 in makedonski tobak.
In sem ti božala stopala, ko si po košnji utrujen obležal ob peči.
Danes se skrivam.
Danes dežujem.
Ti nesem rožo.
Ali dve.
Kjerkoli si, naj ti bo mehko!
Naj ti bo v meni!
Patricija Dodič
Na koncu vseh Norosti in Wad, tudi če samo Neznanemu prijatelju s Koščkom neba za Konstantno srečo in Krikom po še, da en Pobož.
S temi besedami iz pesmi gostje Patricije Dodič zaključujem sprehod po njeni pesniški zbirki Pet minut blaznosti.
S temi besedami iz pesmi gostje Patricije Dodič zaključujem sprehod po njeni pesniški zbirki Pet minut blaznosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar