Začetek leta me je firbec gnal, da sem se udeležila anonimnega natečaja KAL V POEZIJI v Italiji v občini Podbonesec v Nadižki dolini.
Tokratna tema je bila GLASBA. Poslala sem pesem NOČNI NOKTURNO pod psevdonimom SAVERA.
Nekaj dni pred razglasitvijo nagrad, me je po telefonu poklical gospod in me v polomljeni Slovenščini povabil na podelitev teh priznanj. »Več ne smem povedati!« je še dejal.
!Pa grem, da vidim še malo zamejske kulture!«
Oblačen, že doma deževen dan.
»Le kaj mi je v takem treba bilo iti na tuje?«
Nadižka dolina turobna, vzpon do vasi Calla v megli. Do cerkvice daleč starn od vasi že nekaj jasnine. Folklora zaradi vremena odpade. Le ogled pomnika v prvi vojni padlim vojakom s kamnitim razprostrtim orlom na obelisku in pogled na oddaljeni tržaški zaliv, ki se je vsake toliko odmašil iz oblakov.
Pred kulturnim domom v obnovljeni stari kraški domačiji, stoli in množica in mraz, za pokrov pa črno preteče nebo, ki je ves čas s pogrkavanjem svarilo pred močo.
Govorniki z županom Podbonesca na čelu, so si vseeno vzeli veliko časa za govoranco.
(Ko se Italijan razgovori.)
Večkrat me je že pognalo, da bi odšla, ker itak nisem veliko razumela – prevod je bil zelo skop. Le to od začetka, da bodo priznanja itak poslali na dom. Ob tistih odločanjih iti ali ostati, sem pričakala srebrno priznanje, ki ga je dobil Zlatko Smrekar iz Kobarida, s katerim se poznava že iz prejšnjih liter. srečanj. Oddahnila sem si: »No sedaj bo definitivno konec tega prezebanja!« »Prvo nagrado za Kal v poeziji prejme pesem NOČNI NOKTURNO.«
Ostalo sem preslišala. Ne vem ali od mraza ali od treme sem se prišklepetala skozi pesem, ki sem jo morala prebrati in od župana prejeti zlato plaketo in pismo s tridnevnim paketom za bivanje v hotelu za dve osebi v vrednosti 300 eurov.
Megla na očeh in perutničke in oblakov ni bilo več. Mraz je izginil.
Tokratna tema je bila GLASBA. Poslala sem pesem NOČNI NOKTURNO pod psevdonimom SAVERA.
Nekaj dni pred razglasitvijo nagrad, me je po telefonu poklical gospod in me v polomljeni Slovenščini povabil na podelitev teh priznanj. »Več ne smem povedati!« je še dejal.
!Pa grem, da vidim še malo zamejske kulture!«
Oblačen, že doma deževen dan.
»Le kaj mi je v takem treba bilo iti na tuje?«
Nadižka dolina turobna, vzpon do vasi Calla v megli. Do cerkvice daleč starn od vasi že nekaj jasnine. Folklora zaradi vremena odpade. Le ogled pomnika v prvi vojni padlim vojakom s kamnitim razprostrtim orlom na obelisku in pogled na oddaljeni tržaški zaliv, ki se je vsake toliko odmašil iz oblakov.
Pred kulturnim domom v obnovljeni stari kraški domačiji, stoli in množica in mraz, za pokrov pa črno preteče nebo, ki je ves čas s pogrkavanjem svarilo pred močo.
Govorniki z županom Podbonesca na čelu, so si vseeno vzeli veliko časa za govoranco.
(Ko se Italijan razgovori.)
Večkrat me je že pognalo, da bi odšla, ker itak nisem veliko razumela – prevod je bil zelo skop. Le to od začetka, da bodo priznanja itak poslali na dom. Ob tistih odločanjih iti ali ostati, sem pričakala srebrno priznanje, ki ga je dobil Zlatko Smrekar iz Kobarida, s katerim se poznava že iz prejšnjih liter. srečanj. Oddahnila sem si: »No sedaj bo definitivno konec tega prezebanja!« »Prvo nagrado za Kal v poeziji prejme pesem NOČNI NOKTURNO.«
Ostalo sem preslišala. Ne vem ali od mraza ali od treme sem se prišklepetala skozi pesem, ki sem jo morala prebrati in od župana prejeti zlato plaketo in pismo s tridnevnim paketom za bivanje v hotelu za dve osebi v vrednosti 300 eurov.
Megla na očeh in perutničke in oblakov ni bilo več. Mraz je izginil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar