Kljub novo zapadlemu snegu, ki je marsikateremu članu RISAa onemogočil nastop v Psihiatrični bolnišnici Idrija, smo se nekateri v popolni tišini in zbranosti skoraj sedemdesetih poslušalcev preselili v decembrski, po moji zamisli in scenariju »Čas modrih misli«,
Ko so noči najdaljše, je največ časa za premišljevanje, za umik vase, je čas modrih misli, ki naj pokukajo v vsak predalček naše duše in odženejo tisto slabo, ki se je nabralo skozi leto, da postanemo zopet svoji. Prepustili smo se pozaspali naravi decembra in se sprehodili po njenem miru in prisluhnili tišini, ki tako glasno govori, da lahko odmislimo ves zlagani blišč, ki se sili okoli nas in množico, ki ji brezglavo sledi! Nekaj dišeče svetlobe in svojo besedno mavrico smo prinesli člani literarnega društva Ris v ta adventni čas.
Miklavževa darila smo že pospravili, vendar se spomin na prvega od dobrih mož
še vedno sprehaja med nami, če ne drugače s pisano besedo v kakšni pesmi.
Nekaj drobnih utrinkov otroškega razmišljanja in veselja, ki ga je ta čas tako poln, nam je natresla Andra Jereb.
Ja, Irena Cigale. Spomin na otroštvo je najlepši, ko so že tvoji otroci odrasli in že s svojimi v naročjih. Teh spominov se kar ne zmanjka v njeni glavi. Ko jih je stresla iz rokava in prilepila na papir, mi je z njimi pomaha pred nosom. Hotela je vedeti če so za kaj. Spodbudno je že to, da jih je dala med ljudi. Kaj če so le iskrice, ki se še vedno vrtijo po otroškosti, saj to itak počnemo vsi in to je tisto dobro? Prisluhnili smo njeni tankočutnosti podoživljanja praznovanja nekoč!
Sabina Eržen pa ne more iz svoje kože. Tako jo boli socialna stiska ljudi, krivica, ta razdražen svet, ki ni zadovoljen samo s tistim, kar mu pripada, nerazumevanje za malega človeka, ker je tako malo ponujenih rok in nasmeha. Vse to bi tako rada spremenila s svojim glasnim protestom in svarilom, ki napaja njene pesmi.
Kako lepo je slišati ČLOVEK, ČLOVEKU, ČLOVEK,
Tudi naša pisateljica Ivanka Čadež se v svojih številnih knjigah in zgodbah dotika lepot, ki so v malih ljudeh, v malih stvareh, v majhnih pozornostih, tako velike. Ker ima dober instinkt za opazovanje tistega, kar se skriva v človekovi notranjosti, nastanejo tudi take pripovedi, kot smo jih slišali danes.
Da si - moraš predvsem biti! Tako nekako pravi Mia Škvarča, ki je pravkar pokukala čez obzorje našega društva, vendar ne kot začetnica, ampak že kot uveljavljena pesnica, ki se že zelo dolgo spopada z besedno igro. Njeno razmišljanje, da naj bi bil ves njen čas, ki ga ima, predvsem iluzija, pa je molitev, ki je lahko tudi drugačna, vedno izrečena z istim motom. Molitev je namreč toliko kot ljudi in vsi so molitev, dodajam jaz.
Bodi iluzija in molitev, bi bil lahko skupen naslov vseh treh pesmi, ki nam jih je danes predstavila Mia.
Neverjetno, kaj vse se lahko na tem svetu zgodi. Ko misliš, da si nekaj podobnega že nekje slišal, te preseneti čisto nekaj neobičajnega. Božični večer, jaslice, polnočnica, molitev. Dolgčas bi rekli ta mladi. Ampak res, božični večer zelo drugače, če se vmeša mati narava, je napisala naša čisto nova, najmlajša, še študentka in popotnica v našem Risu, ki obožuje Češko in ljubezen v njej. Ana Podgornik!
Včasih, ko je še preprostost delala praznike res s tisto toplino in majhnostjo, so bili tudi ljudje bolj povezani. Sploh na vasi. Spomine na tiste čase zna Jelka Trček zaviti v prijetne zgodbe, ki se te dotaknejo in tako lepo pobožajo. V sebi ima pravi zaklad ljudskega blaga in vredno mu je prisluhniti.
V teh decembrskih dneh iz vseh kotov lezejo razno razna voščila, toliko jih je, da so že skoraj izgubila svoj čar. Če pa besedno prejo začne razvijati Slavica Uršič, se odprejo srca, to je že večkrat dokazala s svojimi in ne nazadnje tudi s pred kratkim nagrajeno pripovedjo. Dovolj iskreno in iz srca vam bo tudi danes natrosila dobrih misli v dišeče praznike.
Ko je že čisto kazalo, da se letošnji zimi spet nikamor ne mudi, se je potegnila od severa, iztisnila mraz in nasula ledenih kristalov. Narava se je umaknila vase in nas prepustila sneženim radostim. Tako sem se predstavila jaz Ana Balantič.
Ko so noči najdaljše, je največ časa za premišljevanje, za umik vase, je čas modrih misli, ki naj pokukajo v vsak predalček naše duše in odženejo tisto slabo, ki se je nabralo skozi leto, da postanemo zopet svoji. Prepustili smo se pozaspali naravi decembra in se sprehodili po njenem miru in prisluhnili tišini, ki tako glasno govori, da lahko odmislimo ves zlagani blišč, ki se sili okoli nas in množico, ki ji brezglavo sledi! Nekaj dišeče svetlobe in svojo besedno mavrico smo prinesli člani literarnega društva Ris v ta adventni čas.
Miklavževa darila smo že pospravili, vendar se spomin na prvega od dobrih mož
še vedno sprehaja med nami, če ne drugače s pisano besedo v kakšni pesmi.
Nekaj drobnih utrinkov otroškega razmišljanja in veselja, ki ga je ta čas tako poln, nam je natresla Andra Jereb.
Ja, Irena Cigale. Spomin na otroštvo je najlepši, ko so že tvoji otroci odrasli in že s svojimi v naročjih. Teh spominov se kar ne zmanjka v njeni glavi. Ko jih je stresla iz rokava in prilepila na papir, mi je z njimi pomaha pred nosom. Hotela je vedeti če so za kaj. Spodbudno je že to, da jih je dala med ljudi. Kaj če so le iskrice, ki se še vedno vrtijo po otroškosti, saj to itak počnemo vsi in to je tisto dobro? Prisluhnili smo njeni tankočutnosti podoživljanja praznovanja nekoč!
Sabina Eržen pa ne more iz svoje kože. Tako jo boli socialna stiska ljudi, krivica, ta razdražen svet, ki ni zadovoljen samo s tistim, kar mu pripada, nerazumevanje za malega človeka, ker je tako malo ponujenih rok in nasmeha. Vse to bi tako rada spremenila s svojim glasnim protestom in svarilom, ki napaja njene pesmi.
Kako lepo je slišati ČLOVEK, ČLOVEKU, ČLOVEK,
Tudi naša pisateljica Ivanka Čadež se v svojih številnih knjigah in zgodbah dotika lepot, ki so v malih ljudeh, v malih stvareh, v majhnih pozornostih, tako velike. Ker ima dober instinkt za opazovanje tistega, kar se skriva v človekovi notranjosti, nastanejo tudi take pripovedi, kot smo jih slišali danes.
Da si - moraš predvsem biti! Tako nekako pravi Mia Škvarča, ki je pravkar pokukala čez obzorje našega društva, vendar ne kot začetnica, ampak že kot uveljavljena pesnica, ki se že zelo dolgo spopada z besedno igro. Njeno razmišljanje, da naj bi bil ves njen čas, ki ga ima, predvsem iluzija, pa je molitev, ki je lahko tudi drugačna, vedno izrečena z istim motom. Molitev je namreč toliko kot ljudi in vsi so molitev, dodajam jaz.
Bodi iluzija in molitev, bi bil lahko skupen naslov vseh treh pesmi, ki nam jih je danes predstavila Mia.
Neverjetno, kaj vse se lahko na tem svetu zgodi. Ko misliš, da si nekaj podobnega že nekje slišal, te preseneti čisto nekaj neobičajnega. Božični večer, jaslice, polnočnica, molitev. Dolgčas bi rekli ta mladi. Ampak res, božični večer zelo drugače, če se vmeša mati narava, je napisala naša čisto nova, najmlajša, še študentka in popotnica v našem Risu, ki obožuje Češko in ljubezen v njej. Ana Podgornik!
Včasih, ko je še preprostost delala praznike res s tisto toplino in majhnostjo, so bili tudi ljudje bolj povezani. Sploh na vasi. Spomine na tiste čase zna Jelka Trček zaviti v prijetne zgodbe, ki se te dotaknejo in tako lepo pobožajo. V sebi ima pravi zaklad ljudskega blaga in vredno mu je prisluhniti.
V teh decembrskih dneh iz vseh kotov lezejo razno razna voščila, toliko jih je, da so že skoraj izgubila svoj čar. Če pa besedno prejo začne razvijati Slavica Uršič, se odprejo srca, to je že večkrat dokazala s svojimi in ne nazadnje tudi s pred kratkim nagrajeno pripovedjo. Dovolj iskreno in iz srca vam bo tudi danes natrosila dobrih misli v dišeče praznike.
Ko je že čisto kazalo, da se letošnji zimi spet nikamor ne mudi, se je potegnila od severa, iztisnila mraz in nasula ledenih kristalov. Narava se je umaknila vase in nas prepustila sneženim radostim. Tako sem se predstavila jaz Ana Balantič.
Snežinke
Sever jo je prinesel,
čisto majhno, v obliki kristala.
Sedla je na okensko polico
in se zazrla v droben nosek,
ki se je lepil na šipo.
"Sneži"! so se na široko zasmejale oči v topli sobi.
"Igrajmo se snežinke"! so kričali otroci,
stekli na ulico, zaplesali in padali po beli mehkobi,
ki jo je nanašal veter.
Njihov smeh je prebudil drevesa,
da so nanje otresla prhaste kristale.
Snežinke, ki so se mačkasto oklepale uličnih svetilk,
so se od toplote izkapljale v snežnico
in se na tleh narisale v zmrznjene luže.
Pisani škorenjčki so se podrsali po njih.
Veter pa je še kar naprej prinašal mehki puh
in bela kosmina se je nalagala na ulični vrvež,
ki je počasi tonil v zamolklo izginjajočo tišino pospale pokrajine.
Čas je obstal in po rozinah je zadišalo.
Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar