Štiri srede nas je Risovce jemala v roke in to precej trdo, kot se reče, profesorica Ivana Slamič iz Ajdovščine. Gospa s pretečim desnim kazalcem. Po tri šolske ure smo poslušno sledili njenim razlagam o kreativnem pisanju in se vmes dotaknili še kakšne človeške resnice.
Njena gostobesednost nas je zasipala in usmerjala na poti našega pisanja.
Večina je zapopadla nove oblike pisanja, eni pa so obdržali svoj prav, ker: »Včasih smo pa tako pisali: «kot, da ne gre čas naprej.
Gospe Ivani se je videlo, da bi tu in tam taka besedila kar popravila.
Jaz od vsakega predavatelja vzamem nekaj in to se mi zdi najbolje. To vem, da mi ne bomo itak nikoli prišli v vrh kot je rekla gospa Ivana. Se nam vsaj ne bo nikoli od višine zavrtelo in padec ne bo boleč.
Na koncu ni bilo cvekarjev. Vsi smo naredili maturo in smo profesorici hvaležni za njen trud.
Hura, počitnice!
Njena gostobesednost nas je zasipala in usmerjala na poti našega pisanja.
Večina je zapopadla nove oblike pisanja, eni pa so obdržali svoj prav, ker: »Včasih smo pa tako pisali: «kot, da ne gre čas naprej.
Gospe Ivani se je videlo, da bi tu in tam taka besedila kar popravila.
Jaz od vsakega predavatelja vzamem nekaj in to se mi zdi najbolje. To vem, da mi ne bomo itak nikoli prišli v vrh kot je rekla gospa Ivana. Se nam vsaj ne bo nikoli od višine zavrtelo in padec ne bo boleč.
Na koncu ni bilo cvekarjev. Vsi smo naredili maturo in smo profesorici hvaležni za njen trud.
Hura, počitnice!
Ni komentarjev:
Objavite komentar