17. januar 2008

Kaj se ti lahko zgodi še lepšega kot rojstvo pesniške zbirke in to že druge.

Ja, GLOBINA PRAZNINE  ji je ime. Tako sem jo poimenovala že ob spočenjanju, ko sva z računalnikom ugotavljala, da je zaradi premočnega vrelca potreben še en otrok.

Peter Kuhar pa je na koncu dodal »ali mora nenehnega poslavljanja in približevanja«

Toplina idrijske knjižnice in množica prijateljev lepe besede, je pričarala enkraten občutek. Še lepši pa je bil, ob izkupičku od prodanih knjig, ki je romal k družini, prav takrat najbolj potrebne pomoči.

Potem, ko so tudi Zeleni Oblaki iz Logatca in še nekaj mojih, puhasto posedli po mojem stanovanju, se je jedlo in pilo, razdrlo tudi nekaj idrijskih, ki jih predsednica Branka tako rada sliši, zaradi naše spakedrane idrijske šprahe. 

To bo pa zvenelo čisto šablonsko. Večer je bil nepozaben.

Bula m pa plaudre

Se wiiste, de je blu učasih čist dargač,
ka je bla u Idari le knapaušna.
Pausuud je bla ena sama riušna,
velik atruuk, na miz pa slaba kuušta.
Sa gruntale ti žjene knapauske,
ka ni blu gnara ne za žwiit pa nje za umriit,
kak b tud wane parpamaugle,
de blu buuli na tem swiit.
De na bi piila sam padmitnca , aprisnu ziile m pa zuoc,
de bi kejšna svine u lonc cabnila,
na taler žlikrafi pa bakalca.
Sa widle kakšne špice diilaje pa swiit,
gwišnu blu bi dwabru ih pasniit,
wandi kejšn saud parkliiklet,
nje pa sam flankirat, m pa križm ruuk sediit.
Astum bejn. Irbas, bula pa papirci,
cvirn, iiftarca pa kliiklni sa bli barš berajt.
»Par majne draj!« sa rjekle zjale, »Zdej bu pa arbajt.«
Paliit sa diile pred parhauze, pruke m pa štokarle,
pa sa tiste kliiklne metale, kii pa bul m pa plaudrale.

Pazìm sa zdej par ani, zdej par drugi,
ab barliukah, use wečire, akul peči,
kliklele m pa ab zuocu abirale, usa sasiska  da kasti.
Sa se šidale ti zjale idarske,
kulk bu kiira špic nardila,
de ih hitar bu adriizala,
ad kapčiuke gnar dabila.

Nu, zej widte kak je blu učas,
kak pa mislte je  dans, ka sa špice še glih take?
Danes pa ob televiziji in kavici
tudi plaudre so enake.

Ana Balantič

Tako prešerno je bilo pa potem pri meni doma,
ko smo z dvajsetčlansko ekipo plavali na Zelenih Oblakih