sreda, 23. september 2009

30. maj 2008

Vedno sem mislila, da je znanje poklica čisto dovolj. Danes vem, da sem bila zagledana v enoumje. Zato mi pa toliko manjka in to dobesedno v glavi.
Pri JSKD reviji Mentor so pogruntali (predvsem glavna urednica Dragica Breskvar), da marsikomu pride prav tudi kakšna literarna kolonija ali šola, če se že hoče iti pisača.
Jaz seveda vse to dodobra izkoristim in nekaj sem že potegnila iz vseh mogočih (odličnih) predavateljev, ki jih Dragičina roka skrbno izvleče iz tombolske vrečke.
Mentor Joško Štucin, včasih podpisan pod svoje umotvore Regina Kralj, Cerkljan po narodnosti, zaverovan v glasbo, hajkuje, na splošno pesmi, razsejan po celem knjižnem trgu Slovenije in odličen glasbeni pedagog in kritik in …
Svojo pesniško pot je seveda začel pri Mentorju in na takih delavnicah kot jih danes vodi sam.
Ja, pa probajmo še kako se pod njegovim vodstvom odprejo možgani med bori nad Škocjanskimi jamami!
Kulturni dom zraven cerkve smo spodaj napolnili prozaisti, zgoraj na podstrešju pa mi rimarji.
Do kosila smo se že dodobra ogreli. Prozaiste je pod okrilje vzela Lea B. Njatin. 
»Sem morala pogledati, zakaj je  tu zgoraj tako veselo. Ja, ja, saj  vidim tisti pršut, ki se tako  obeša po oknu, da vam ta maže jezike.«  se je obliznila in nam požugala Dragica.
Ja to čast smo imeli, da nas je vse dni njegov vonj opominjal, da smo na krasu.
Ampak zataknilo se je že pri nastanitvi. Kje in s kom naj bi kdo spal. Ne po številkah, ki so bile izpisane na prijavnicah. No samo, da smo to rešili! Moji cimri sta bili še Manja in Francka. Soba z balkonom. Domačija Pr´Betanci, si še iščejo promocijo.
Večerja golaž z majhnim zaznamkom, da so vanj dali tudi nekaj mesa in primorski njoki.
Za desert smo imeli goste Iz lit. društva Zlati čoln iz Sežane.
Manja se je do tretje ure zjutraj nekje zataknila in ko se je pritihotapila do postelje, sem dala iz glave vse reševalne akcije in policijo in podhladitve. Večer je vsa srečna preživela v sosednji sobi ob klepetu. Vendar kot vedno jo je jutro našlo na balkonu zavito v odejo in slušalkami v ušesih.
Drugi dan. Joško nam je dodobra opral naša UNIKATNA besedila, nas streznil, kajti tako pravi on:
(Literatura je srajca, ki se stalno oblači, maže in pere in vlači na različne živote, trpi na njih, prenapeta, preohlapna, na vsakem pa ima svoj smisel, a se le redko ujame s svojim nosilcem. Srajca ostane ena, za boljši izgled pa je potrebno kaj storiti s telesom na katerega jo natikamo. Za unikatnost lit. podobe se je potrebno neprestano izgrajevati.
Zato pišite, študirajte, garajte, vztrajajte, čeprav vam bo do smrti klicalo:
»Opustite vsako upanje, vi, ki vstopate!« (Dante) 

Zadnjo uro pred kosilom je Joško razpustil jato in pod žgočim soncem smo si našli svoj kotiček, v katerem so nastali veličastni hajkuji.
Kosilo, stalo naj bi pet evrov, le krožnik suhih makaronov, ki so redki uspeli dobiti malo paradižnikove rdečine na lica.  Za solato nič, za poobedek še manj. V okolici domačije pa njive polne solate. Sama sreča, da imam vedno s sabo svojo bogato nadevano potico iz ekološke črne moke made in doma in domači sir, za vsak slučaj, če je preveč plastične hrane na mizi. Tukaj pa še te ni bilo. Jaz sem bila sita. Dragica se je kljub njeni umirjenosti, spenila, ker se je že davno prej trdo dogovarjala za ceno in količino. »Smo mislili, da pridejo šolarji!« je bil odgovor. Kot da tisti lahko preživijo ob tako košti in nismo že prejšnji dan naredili vtisa o naši starosti. No vsaj za shujševalno je bilo dobro preskrbljeno in možgani ne bojo preveč leni.
Popoldne je bil ogled Škocjanskih jam. Jaz sem vse te krasote že videla in sem se spravila na domačo nalogo.


Impresija krasa
Škocjan

Kjer se apnenčasti kras iz ustavljenega časa
razpotegne v navpičnico,
so vraščeni bori,
temni in gosti, uporni soncu in burji,
ki vrši čeznje.
Tam nekje med rdečimi makovimi strehami,
nad kali, ki se zelenosmetanasto nastavljajo soncu,
kjer tišino moti nepretrgan hrum Reke
gnezdijo brinovke.
Škrlaste strehe in portoni borjačev
sesedenih v preteklost,
pajčevinijo med belim bezgom
in vpijejo po krovcih in kamnosekih,
da jih  upokončijo za nova stoletja.
Ana Balantič

Po večerji, tisti, ki so imeli cel penzion, je bil pogovor z gostjo Jolko Milič, prevajalko in kritičarko. Njena gostobesednost nas je še dolgo držala pokonci.

Tretji dan seciranje domačih nalog in po kosilu lit. prepletanja. Svoje umotvore smo v zavetju cerkvice predstavili sv. Kancijanu, ki jih je vtisnil v kamnite oboke in prisega, da še pridemo in nekaj rose pod veke. Slovo.

Ni komentarjev: