sreda, 23. september 2009

2008

Že peto leto sem članica lit. društva Zeleni oblaki v Logatcu. Pravijo, da me je povsod dovolj. S poezijo sem prvič pokukala v svet na Skomarju na Zreškem Pohorju. Takrat so moje pesmi brali še drugi. Na prvi nagrajeni seniorski delavnici me je mentor Peter Kuhar brez milosti postavil pred dejstvo in danes s to zadrego opravim sama. Seniorskih nagrajenih delavnic je bilo že pet. Pesmi pod psevdonimom so mi lani prinesle prvo nagrado v tržaški Mladiki, prvo nagrado Lipe v Domžalah in letos že drugo nominacijo za vitezinjo poezije založbe Pivec iz Maribora. Pesmi objavljam v devetih literarnih revijah. Nominirana pesem za vitezinjo poezije v letu 2008 »V ogledalu« pa je objavljena v reviji Lirikon.
To mi je velika spodbuda za nadaljnje delo, kakor tudi vseh 25 literarnih delavnic, ki sem jih do sedaj obiskala.


Ko se upesnim


Da se upesnim, sramežljivo
kot breskev vsa zardela se omajim,
v globino se razgalim,
segrejem kri, ki je pomrznila s tišino.

Seštevam vse vrednote časa
in drobce, ko kričalo je v nebo,
še od slasti razburjeno telo
in je noči vročico ohladila rosa.

V pregreto kožo ulepljena ljubezen
se ob brezbrižnosti je vdala
in čustva, kot, da bi puščavo pila.
Vrtinec mraza naju vlekel je narazen.

Tak kres nekdáj, a zdaj pepel samo,
še tega veter bo odnesel,
kot prah po cvetju ga raztresel,
da dež ga spral bo na zemljó.

Vsa lačna božajočih sap ne maram več večerov,
ko mi skušnjavec spanec bo odnesel,
v ležišče bledih zvezd natresel
in me položil med ostanke grenkih dnevov.

Tako upesnjena lebdim zdaj med omajki…

Ana Balantič

Ni komentarjev: