V mestu se letos ni nihče spomnil, da se kultura začne s Prešernovim praznikom.
Le nam Risovcem je kapnilo malo tega na pamet. Osnovna šola je bila pravšnji prostor, da smo svoje umotvore seveda še daleč ne tako prešernovsko dovršene poklonili tistim nekaj poslušalcem, ki brez tovrstne pomade ne morejo.
Bili so navdušeni, mi pa še bolj, ker smo bili edini.
Zopet so v pisanje scenarija potunkali mene in Rafaela Lapajneta, prebirala pa sta ga Maja Filipič iz radia Odmev in Rafael Lapajne.
Po nekaj mesečnem premoru so člani literarnega društva Ris ponovno stopili pred publiko. V počastitev našega kulturnega praznika so se podali po stopinjah njihovih vzornikov, priznanih literatov. Svojega dela ne morejo primerjati z veličino njihovih idolov, lahko se jim le poskušajo približati.
V počastitev našega kulturnega praznika se bomo skupaj z vami podali po stopinjah njihovih vzornikov, priznanih literatov. Morda boste ob poslušanju povzetkov njihovih del in naših razmišljanj zaznali podobnosti v občutenju, formi, melodiki ali rimi. Te povezave so nastale v glavnem kot posledica vpliva na njihovo pisanje.
Pa pojdimo »Po njiihovih stopinjah«
Najbolje, da začnemo s Slavico Uršič, ki pravi, da so njene police polne najljubših slovenskih piscev lepe besede. Izmed njih si je izbrala Cankarja, katerega tenkočutno oblikovanje zgodb je občutila šele kot zrela osebnost. Če Cankar s svojim mojstrstvom »kotali ogromne skale«, ona s svojo besedo presipa le drobne kamenčke. Vendar se danes prepustimo stopinjam, ki jih bo ubrala v njegov svet.
Podajmo se v svet poezije. Njeno bogastvo metafor, melodike in rim, je Rafaela Lapajneta prevzelo že v mladosti. Pravi izbruh njegovih lastnih pesniških poizkusov pa je povzročil izid Minattijeve zbirke »Nekoga moraš imeti rad« sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Poistovetil se je s pesnikovim pogledom na življenje in svet okoli njega, Odgovor nanj je bilo beleženje lastnih poti in stranpoti, hrepenenj neizpolnjenih pričakovanj, ter iskanje lastnega jaza. Še danes so mu Minattijeve pesmi vir tolažbe in navdiha. K njim se zateka v dobrem in slabem.
Naslednja se ima za pravo Primorko. To je Irena Cigale, avtorica drobnih črtic iz vsakdanjega življenja.Njen svet so njena družina, njen dom, prijatelji…
Pisatelj, ki jo najbolj inspirira je Boris Pahor. Ne zaradi njegove častitljive starosti, ne zaradi nagrad, ki so še povečale njegovo slavo, ampak ker je s tako skrbnim izraznim jezikom kot ga zmore le on, posvaril svet z nesrečno usodo milijonov nedolžnih med vojno. Njegova beseda Viš, je včasih razmišljanje, včasih dvignjen prst. Kako razmišlja o njem, njegovem in svojem pisanju, kaj jo pri tem fascinira, bo povedala sama.
Jelka Trček iz Zadloga mi je nekoč dejala: "Zdaj v drugi puberteti tudi jaz kaj napišem, tako priložnostno, za svojo dušo, da osrečim koga, da treniram možgane in spoznavam samo sebe". Kmečka preprostost veje iz njenih besedil. Ganljiva so, resnična kot danes, trda kot skorja starega hrasta in mehka kot lipina sredica. Sicer se jim čuti, da so zrasla med trdim delom in nimam časa. Zato ji je tudi Bevk najbližji. O doživljanju njegovih zgodb nam bo povedala sama.
Ivanka Čadež je živela svoj svet med malimi ljudmi, ki jim je omogočila vstop v svoje zgodbe. Če le malo pobrskamo po njeni zbirki,
(Beračeva zgodba, Modrosti dobre stare mame) in drugih, tako tenkočutnih, preprosto domačih in poučnih povesti, mojstrsko napisanih z velikim smislom za lep jezik, nam premakne čustva. Ne samo proza, tudi vezana beseda ji je domača. Posebno se jo je dotaknil Oton Župančič, »barvit poet, glasnik in modrec svojih dni.« Pravi, da je že celo življenje zaljubljena v njegovo poezijo, zato je v njegove fragmente vsilila nekaj svojih besed. Ostale pesmi pa so čisto njene.
Andra Jereb letošnja drugo nagrajena v reviji Mladika iz Trsta, ubira v poeziji čisto svoje stopinje, vendar še vedno pod vplivov raznih avtorjev, od klasikov do modernistov.
Izmed vseh pa izdvaja Milo Kačičevo in njen pesniški opus s tematiko ljubezni, odnosa med moškim in žensko, hrepenenjem, minljivostjo…
Najlepše bo to opisala sama.
Če omenim Sabino Eržen, ki je kot mlado dekle v tistih trebuških goucih ubijalo šolarjem v glave lepoto življenja in ga pozneje v Cerknem ubesedila v svojo poezijo, ne morem mimo presenečenja, ki ga je doživela od tistih, ki jo imajo radi in so ji v zahvalo izdali njen pesniški prvenec. Njena odlika je skromnost in potrpežljivost, njene pesmi pa božajo dušo in kričijo po uravnoteženem svetu in skrbi za malega človeka. Svoje pesmi oblikuje po vzorniku Gregorčiču. Nocoj nas bo popeljala s »Preprosto pesmijo«, »Ob Soči« v »Svoj rodni kraj«.
Manja Plešnar ima v sebi neskončen vir misli, ki bi jih rada ubesedila, zato že leta obiskuje literarne delavnice javnega sklada za kulturo. Rada se druži s sebi enako mislečimi. Impresionira jo veličina Kosovela in Murna in danes se bo z njihovo veličino spopadla sama.
Naša najmlajša članica je Ana Podgornik. Študentka malo doma, malo na Češkem. Njen vzornik med slovenskimi prozaisti je Miha Mazzini, in najrajši ima njegove kratke zgodbe, v katerih se s sarkazmom loteva slovenskih navad in poskrbi za nepričakovane zaključke pripovedi.Všeč ji je njegova ironija in čut za nesrečo malih ljudi. Ceni njegov tekoči slog pisanja, ki poleg zanimive tematike ustvarja zgodbe, ki te vlečejo do konca.
Kot pri večini Primorcev se je pri Ani Balantič začelo z Gregorčičem. Ostalih pesmi sploh ni brala, razen šoloobvezne. Šele ko so njene lastne začele dobivati mlade, je posegla najprej po Balantičevi poeziji in ostalih, pesnikih. Danes je lahko vsak pesnik njen vzornik, saj v vsakem najde del sebe. Najtežje pa je izločiti enega samega. »Menart naj bo!« se je odločila.
Ja, njega, ki je tako intimno oseben, radoživ, nemirnega duha in zvest resnici, da kar boli. Kritičen do sveta in zaljubljen v naravo. Vse te lastnosti bi lahko pripisala tudi sebi, le mojstrstvo pisanja ji je zaenkrat nedosegljivo.
Le nam Risovcem je kapnilo malo tega na pamet. Osnovna šola je bila pravšnji prostor, da smo svoje umotvore seveda še daleč ne tako prešernovsko dovršene poklonili tistim nekaj poslušalcem, ki brez tovrstne pomade ne morejo.
Bili so navdušeni, mi pa še bolj, ker smo bili edini.
Zopet so v pisanje scenarija potunkali mene in Rafaela Lapajneta, prebirala pa sta ga Maja Filipič iz radia Odmev in Rafael Lapajne.
Po nekaj mesečnem premoru so člani literarnega društva Ris ponovno stopili pred publiko. V počastitev našega kulturnega praznika so se podali po stopinjah njihovih vzornikov, priznanih literatov. Svojega dela ne morejo primerjati z veličino njihovih idolov, lahko se jim le poskušajo približati.
V počastitev našega kulturnega praznika se bomo skupaj z vami podali po stopinjah njihovih vzornikov, priznanih literatov. Morda boste ob poslušanju povzetkov njihovih del in naših razmišljanj zaznali podobnosti v občutenju, formi, melodiki ali rimi. Te povezave so nastale v glavnem kot posledica vpliva na njihovo pisanje.
Pa pojdimo »Po njiihovih stopinjah«
Najbolje, da začnemo s Slavico Uršič, ki pravi, da so njene police polne najljubših slovenskih piscev lepe besede. Izmed njih si je izbrala Cankarja, katerega tenkočutno oblikovanje zgodb je občutila šele kot zrela osebnost. Če Cankar s svojim mojstrstvom »kotali ogromne skale«, ona s svojo besedo presipa le drobne kamenčke. Vendar se danes prepustimo stopinjam, ki jih bo ubrala v njegov svet.
Podajmo se v svet poezije. Njeno bogastvo metafor, melodike in rim, je Rafaela Lapajneta prevzelo že v mladosti. Pravi izbruh njegovih lastnih pesniških poizkusov pa je povzročil izid Minattijeve zbirke »Nekoga moraš imeti rad« sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Poistovetil se je s pesnikovim pogledom na življenje in svet okoli njega, Odgovor nanj je bilo beleženje lastnih poti in stranpoti, hrepenenj neizpolnjenih pričakovanj, ter iskanje lastnega jaza. Še danes so mu Minattijeve pesmi vir tolažbe in navdiha. K njim se zateka v dobrem in slabem.
Naslednja se ima za pravo Primorko. To je Irena Cigale, avtorica drobnih črtic iz vsakdanjega življenja.Njen svet so njena družina, njen dom, prijatelji…
Pisatelj, ki jo najbolj inspirira je Boris Pahor. Ne zaradi njegove častitljive starosti, ne zaradi nagrad, ki so še povečale njegovo slavo, ampak ker je s tako skrbnim izraznim jezikom kot ga zmore le on, posvaril svet z nesrečno usodo milijonov nedolžnih med vojno. Njegova beseda Viš, je včasih razmišljanje, včasih dvignjen prst. Kako razmišlja o njem, njegovem in svojem pisanju, kaj jo pri tem fascinira, bo povedala sama.
Jelka Trček iz Zadloga mi je nekoč dejala: "Zdaj v drugi puberteti tudi jaz kaj napišem, tako priložnostno, za svojo dušo, da osrečim koga, da treniram možgane in spoznavam samo sebe". Kmečka preprostost veje iz njenih besedil. Ganljiva so, resnična kot danes, trda kot skorja starega hrasta in mehka kot lipina sredica. Sicer se jim čuti, da so zrasla med trdim delom in nimam časa. Zato ji je tudi Bevk najbližji. O doživljanju njegovih zgodb nam bo povedala sama.
Ivanka Čadež je živela svoj svet med malimi ljudmi, ki jim je omogočila vstop v svoje zgodbe. Če le malo pobrskamo po njeni zbirki,
(Beračeva zgodba, Modrosti dobre stare mame) in drugih, tako tenkočutnih, preprosto domačih in poučnih povesti, mojstrsko napisanih z velikim smislom za lep jezik, nam premakne čustva. Ne samo proza, tudi vezana beseda ji je domača. Posebno se jo je dotaknil Oton Župančič, »barvit poet, glasnik in modrec svojih dni.« Pravi, da je že celo življenje zaljubljena v njegovo poezijo, zato je v njegove fragmente vsilila nekaj svojih besed. Ostale pesmi pa so čisto njene.
Andra Jereb letošnja drugo nagrajena v reviji Mladika iz Trsta, ubira v poeziji čisto svoje stopinje, vendar še vedno pod vplivov raznih avtorjev, od klasikov do modernistov.
Izmed vseh pa izdvaja Milo Kačičevo in njen pesniški opus s tematiko ljubezni, odnosa med moškim in žensko, hrepenenjem, minljivostjo…
Najlepše bo to opisala sama.
Če omenim Sabino Eržen, ki je kot mlado dekle v tistih trebuških goucih ubijalo šolarjem v glave lepoto življenja in ga pozneje v Cerknem ubesedila v svojo poezijo, ne morem mimo presenečenja, ki ga je doživela od tistih, ki jo imajo radi in so ji v zahvalo izdali njen pesniški prvenec. Njena odlika je skromnost in potrpežljivost, njene pesmi pa božajo dušo in kričijo po uravnoteženem svetu in skrbi za malega človeka. Svoje pesmi oblikuje po vzorniku Gregorčiču. Nocoj nas bo popeljala s »Preprosto pesmijo«, »Ob Soči« v »Svoj rodni kraj«.
Manja Plešnar ima v sebi neskončen vir misli, ki bi jih rada ubesedila, zato že leta obiskuje literarne delavnice javnega sklada za kulturo. Rada se druži s sebi enako mislečimi. Impresionira jo veličina Kosovela in Murna in danes se bo z njihovo veličino spopadla sama.
Naša najmlajša članica je Ana Podgornik. Študentka malo doma, malo na Češkem. Njen vzornik med slovenskimi prozaisti je Miha Mazzini, in najrajši ima njegove kratke zgodbe, v katerih se s sarkazmom loteva slovenskih navad in poskrbi za nepričakovane zaključke pripovedi.Všeč ji je njegova ironija in čut za nesrečo malih ljudi. Ceni njegov tekoči slog pisanja, ki poleg zanimive tematike ustvarja zgodbe, ki te vlečejo do konca.
Kot pri večini Primorcev se je pri Ani Balantič začelo z Gregorčičem. Ostalih pesmi sploh ni brala, razen šoloobvezne. Šele ko so njene lastne začele dobivati mlade, je posegla najprej po Balantičevi poeziji in ostalih, pesnikih. Danes je lahko vsak pesnik njen vzornik, saj v vsakem najde del sebe. Najtežje pa je izločiti enega samega. »Menart naj bo!« se je odločila.
Ja, njega, ki je tako intimno oseben, radoživ, nemirnega duha in zvest resnici, da kar boli. Kritičen do sveta in zaljubljen v naravo. Vse te lastnosti bi lahko pripisala tudi sebi, le mojstrstvo pisanja ji je zaenkrat nedosegljivo.
Zakaj solze
Noč se kot plišasta mačja koža
pohotno razteza nad morjem,
ki se pravkar odliva in slači skale.
Nanje se nasaja sladkobni vonj meglic.
Kot ohlapno privezano jadro,
ležim v zavetju brnistre,
prepuščena tvoji senci,
ki se oblizuje okoli mene,
me objeda od zunaj
in hoče vame.
Ko se polasti mojega sramu,
nekaj vroče zajoka v pesek.
Solze prevpijejo krik.
Slišim kako se trkljajo iz natrgane duše.
Le od kod nenadoma svetloba v njih
in zbledela luna na nebu?
Zakaj solze?
Lahko je svetlo tudi brez njih,
čeprav se pudrasto bel dan obotavlja
stopiti v rožnate popke jutra.
Ana Balantič
Ni komentarjev:
Objavite komentar